Jedro

Sodišče v postopku za ureditev meje opravi narok na kraju samem, na ta narok pa poleg udeležencev povabi izvedenca geodetske stroke in po potrebi tudi priče. Jezikovna razlaga določbe je jasna, na ogled je treba obvezno povabiti udeležence in izvedenca, medtem ko se priče povabi zgolj po potrebi.

Za posest ni dovolj hipotetična možnost dostopa, temveč mora tisti, ki se sklicuje na zadnjo mirno posest, dokazati, da je to možnost tudi izvrševal (uporabljal sporno zemljišče).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se del meje med parcelo št. 008 006, k. o. ..., parcelo št. 008 003, k. o. ..., in parcelama 009 004/1, k.o. ..., in 008 005/3, k. o. ..., določi tako, da poteka od točke X (tromeja med parcelami št. 008 003, 008 006 in 009 004/1) v smeri proti vzhodu preko točke Y (na severni strani pred označenim hrastom), in nadalje v smeri proti vzhodu do točke W (tromeja med parcelami 008 003, 008 006 in 008 005/3) (1. točka izreka). Površina spornega mejnega prostora znaša 1074 m2, vrednost le-tega je ocenjena na več kot 4.00 EUR (2. točka izreka). Sodišče je še sklenilo, da je skica izvedenca mag. A. A. z dne 12. 11. 2021 sestavni del sklepa in da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (3. in 4. točka izreka).

2. Zoper sklep se je iz vseh predvidenih razlogov pritožil predlagatelj postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugim sodnikom. Opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške. Kot bistveno navaja sledeče: Sodišče je sporni prostor razdelilo po kriteriju pravične ocene, ker ni moglo ugotoviti zadnje mirne posesti. Do tega pa je prišlo, ker je sodišče priče zaslišalo v razpravni dvorani, ne pa na kraju samem. Priče so same izpovedale, da bi v naravi znale pokazati mejo, niso pa mogle izpovedati o dejstvih na podlagi mapne kopije in fotografij. Po 170. čl. Zakona o nepravdnem postopku1 (ZNP-1) sodišče v postopku za ureditev meje opravi narok na kraju samem. Na narok pa povabi poleg udeležencev tudi izvedenca in priče. To pomeni, da mora ves dokazni postopek izvesti na kraju samem, ne pa v razpravni dvorani, kot je storilo prvostopenjsko sodišče. Zaradi svojega napačnega postopanja sodišče ni določilo meje po zadnji mirni posesti in je s tem napačno uporabilo materialno pravo. Hkrati je bilo zaradi neizvedbe dokaza zaslišanja prič na kraju samem nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Sodišče je prav tako napačno razlagalo pojem zadnje mirne posesti. To ne pomeni vsakodnevno izvajanje aktivnosti v smeri izvrševanja posesti, ampak je dovolj, da ima posestnik kadarkoli po svoji volji možnost izvrševati posest, pri tem pa ga nihče ne ovira. Če je sodišče ugotovilo, da predlagatelj posesti ni izvrševal, to še ne pomeni, da je ni mogel izvrševati kadarkoli bi si to zaželel. Tudi drugi nasprotni udeleženec ne zatrjuje, da je imel posest tistega dela zemljišča, na katerem posest zatrjuje predlagatelj. Če torej ni imel zadnje mirne posesti drugi nasprotni udeleženec, jo je imel predlagatelj.

Stanje zadnje mirne posesti najbolj verodostojno kaže rob orane njive koruze, kot ga je zarisal izvedenec. Iz zaslišanja B. B., ki je v imenu drugega nasprotnega udeleženca obdeloval parcelo 003 k. o. ..., gre zaključiti, da nasprotni udeleženec oz. prejšnji lastniki najmanj zadnjih 20 let niso uporabljali zemljišča preko tega roba orane njive. Sodišče edinega materialnega dokaza “roba orane njive koruze” ni uporabilo za odločitev, zato je prišlo do bistvene kršitve postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

3. Nasprotna udeleženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ustrezno ugotovilo dejansko stanje, prav tako ni zagrešilo napak pri vodenju postopka.

6. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zakrivilo bistveno kršitev postopka in nepopolno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je priče zaslišalo v razpravni dvorani, ne pa na kraju samem. Ne drži, da mora sodišče v postopkih urejanja meje izvesti celoten dokazni postopek na kraju samem. Po 1. odst. 170. čl. ZNP-1 sodišče v postopku za ureditev meje opravi narok na kraju samem, na ta narok pa poleg udeležencev povabi izvedenca geodetske stroke in po „potrebi tudi priče“. Jezikovna razlaga določbe je jasna: na ogled je treba obvezno povabiti udeležence in izvedenca, medtem ko se priče povabi zgolj po potrebi. Še manj pa iz določbe izhaja, da bi sodišče moralo celoten dokazni postopek izvesti na kraju samem. Predlagatelj ni podal nobenega tehtnega razloga, zakaj bi bilo v obravnavani zadevi potrebno, da bi bile na ogledu na kraju samem navzoče in zaslišane vse priče. Niti ne navede konkretno, kdo oz. katera priča naj bi izpovedala, da bi o pravnorelevantnih dejstvih lahko povedala več oz. drugače kot v razpravni dvorani. Nenazadnje iz zapisnika o ogledu z dne 2. 10. 2020 (na list. št. 159 in 160) izhaja, da je sodišče predlagatelja opozorilo, da bo po ogledu izvedenec napravil skico in da bo zaslišalo priče po podanih pripombah na skico, torej ne na ogledu samem, čemur udeleženec ni nasprotoval. Glede na navedeno je očitek predlagatelja o procesni kršitvi neutemeljen, sploh pa je prepozen, saj procesne kršitve ni uveljavljal takoj, ko je bilo to mogoče, hkrati pa ni podal opravičljivega razloga, zakaj tega ni storil že prej (prim. 286.b čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo kriterij zadnje mirne posesti (24. tč. obrazložitve in dalje). Ne drži, da je za posest dovolj že hipotetična možnost dostopa, temveč mora tisti, ki se sklicuje na zadnjo mirno posest, dokazati, da je to možnost tudi izvrševal (uporabljal sporno zemljišče).2 Ker predlagatelju ni uspelo dokazati, da bi izvrševal posest na spornem delu, niti ni zmogel konsistentno zatrjevati, kje naj bi izvrševal posest, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da na zatrjevanem delu zemljišča ni imel zadnje mirne posesti. Logično nevzdržno je tudi predlagateljevo sklepanje, da če spornega dela ne poseduje nasprotni udeleženec, ga avtomatično predlagatelj. Možno je tudi, da sporni del poseduje kdo drug oz. nihče (od udeležencev), kar je glede na dokazni postopek pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in posledično v sporu ustrezno odločilo po pravični oceni.

8. Pritožnik skuša prikazati, kot da je izvedenec ugotovil, da se je posest izvrševala do roba orane njive koruze, kar pa ne drži. Izvedenec je po navodilu sodišča za potrebe dokaznega postopka zarisal mejo, kot jo je navajal predlagatelj - t.j. do roba orane njive, ni pa to izvedenčeva „ugotovitev“ o izvajani posesti. Sodišče je trditveno podlago predlagatelja vzelo v obzir, vendar ji ni sledilo, saj kot že navedeno, ni dokazal, da bi izvrševal posest do roba orane njive.

9. Po ugotovitvi, da niso podani niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (366. čl. ZPP v povezavi z 2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP).

10. Ker je bil predlagatelj s pritožbo v celoti neuspešen, ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi z 42. čl. ZNP-1).

1 Zakon o nepravdnem postopku (Uradni list RS, št. 16/19). 2 Prim. VSL sklep I Cp 272/2016, VSC sklep Cp 620/2014, VSL sklep II Cp 918/2006, VSL sklep I Cp 173/98 in VSL sklep II Cp 1779/94.