Jedro

Dejstvo, da sta bila v času posojila kreditojemalec in toženka zakonca, samo po sebi ne zadošča za solidarno odgovornost zakonca za dolg drugega zakonca. Tožnik ni niti trdil, še manj pa dokazoval, da predstavlja posojilo skupen dolg zakoncev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 63310/2008 z dne 6. 9. 2008 razveljavi glede toženke v celoti, v prvem in četrtem odstavku in se tožbeni zahtevek zavrne.

2. Zoper odločitev se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Graja napačno dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki temelji na kršitvi načela do enakega obravnavanja strank. Sodišče je večjo vero poklonilo toženki kot tožniku, zato ker on nastopa kot tožnik in „zaradi tega že objektivno gledano ni najbolj verodostojen.“ Opozarja, da sodišče pri ocenjevanju verodostojnosti toženke ni upoštevalo, da je toženka spreminjala izjave o obstoju listine, ki je bila podlaga predlogu za izvršbo, ki pa so bistvene in kažejo na njeno neverodostojnost. V nadaljevanju povzema njene trditve med postopkom, vse do naroka 11. 4. 2012, ko je potrdila, da je listino sestavila sama. Njeno verodostojnost dodatno zmanjšujejo izjave priče L. M., ki jih v nadaljevanju povzema. Očita, da vsebine dejanskega posla (posojilne pogodbe), ni mogoče omejiti le na ugotavljanje vsebine potrdila o obstoju posojila z dne 19. 4. 2002, kot je to storilo sodišče. Iz vsebine listine ni mogoče sklepati na vsebino dejanskega posla. Ne gre za spor o tolmačenju spornih pogodbenih določil, temveč za ugotavljanje dejanskega pogodbenega namena, ki so ga stranke zasledovale. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo izpovedbo priče L. M. in zaključilo, da je priča potrdila, da je bila posojilna pogodba sklenjena le med njim in tožnikom, saj je ob izpovedbi ves čas uporabljal dvojino. Očitno je bila njegova predstava, da sta bila oba s toženko posojilojemalca. Sodišče se ni opredelilo do tožnikove izjave, da je toženka ponudila plačevanje mesečnih obresti v višini 100.000,00 SIT in tudi ne do toženkine izjave in izjave priče L. M., da je toženka vračala tožniku denar in vodila (lastno) evidenco. Toženka v zvezi s tem tudi ni podala nobene razumne razlage. Dejstvo, da naj bi bilo posojilo porabljeno za družbo Z., d.o.o., v konkretni zadevi ni bistveno. Družba ni vzela posojila, pač pa toženka in L. M. Sodišče prve stopnje ima očitno napačno materialnopravno izhodišče, da posojilo ni skupen dolg zakoncev. Poraba sredstev za skupno življenje ni edini in nujni kriterij, po katerem se skupno premoženje loči od posebnega premoženja. Nasprotuje razlogom sodišča prve stopnje, ki je izpovedbo njegove priče N. Š. štelo kot neverodostojno in naučeno. Poudarja, da je priča njegova bivša žena in ni zainteresirana za izid spora v njegovo korist, sodišče pa tudi ni postavljalo vprašanj, s katerimi bi preverilo verodostojnost priče. Če se priča ne spomni, kako je prišlo do srečanja in zakaj je bil posojen denar uporabljen, s tem ni mogoče utemeljiti njene neverodostojnosti. Vztraja, da za namen posojila niti on niti žena nista vedela. Ker so bili takrat najboljši prijatelji in so se neprestano družili, je bil prepričan, da mu bosta toženka in L. M. posojilo vrnila in o namenu posojila ni spraševal. Sodišče prve stopnje je pristransko presojalo verodostojnost tožnika in priče N. Š. v primerjavi z verodostojnostjo toženke in priče L. M. 3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni podana očitana kršitev načela enakega obravnavanja pravdnih strank, ki je potrditvi tožnika v tem, da je sodišče večjo vero poklonilo toženki kot tožniku, ker „nastopa kot tožnik in zaradi tega že objektivno gledano ni najbolj verodostojen“, čeprav je nedvomno za uspeh v pravdi zainteresirana tudi toženka, pa sodišče (že v izhodišču) ni podvomilo v njeno resnicoljubnost. Sodišču prve stopnje se je res zapisalo, da tožnik že zato, ker nastopa kot tožnik „objektivno gledano ni najbolj verodostojen“, vendar pa dokazne ocene ni oprlo le na izpovedbo strank. Nasprotno, težo je poklonilo predvsem drugim dokazom (drugi odstavek na peti strani obrazložitve sodbe), zlasti listinskemu potrdilu o posojilu z dne 19. 4. 2002 (A 9) in izpovedi priče L. M. Ocenilo je, da omenjena dokaza potrjujeta toženkine trditve, da ni bila posojilojemalka posojila, ki ga je dal tožnik(1), kar je bilo v postopku sporno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva in zanje navedlo razloge, ki so jasni in niso sami s sabo v nasprotju. Tožnik v bistvenem graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar je pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ne bistvene kršitve določb postopka. Absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo.

6. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo in pritožnikove trditve vanj ne vzbujajo dvomov. Po skrbno izvedenem dokaznem postopku in celokupni oceni vseh dokazov (v skladu z 8. členom ZPP), je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da toženka ni vzela posojila, da ni posojilojemalka. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in logična in je tožnik s pritožbenimi trditvami ne more uspešno izpodbiti.

7. Očitek napačne ocene sodišča, ki je toženkino izpoved (da je bilo dogovorjeno, da bo tožnik L. M. posodil 5.000.000,00 SIT za reševanje finančnih težav njegove firme Z., d.o.o.), štelo za verodostojnejšo od tožnikove (da je dal posojilo obema), tožnik gradi predvsem na zatrjevanju nasprotujočih si izjav toženke glede (ne)obstoja potrdila o posojilu z dne 19. 4. 2002(2). Toženka je ves čas postopka (že v ugovoru 2. 12. 2008) trdila, da ne obstaja verodostojna listina, ki bi dokazovala, da si je od tožnika sposodila denar oziroma bi bila porok za njegovo vračilo, kar se je v postopku pred sodiščem prve stopnje izkazalo kot resnično. Na potrdilu 19. 4. 2002 je toženka podpisana kot prejemnica sredstev 18. 4. 2002, v ugovoru pa je pojasnila, da je gotovino prevzela zaradi odsotnosti L. M., ki je bil na službeni poti. Že v ugovoru je zahtevala, da tožnik predloži verodostojno listino (potrdilo z dne 19. 4. 2002), na podlagi katere je predlagal izvršbo, ki pa jo je tožnik predložil šele na naroku 20. 2. 2012. Toženka je po vpogledu v izvirnik potrdila, da je na njej njen podpis. Toženkine ugovorne trditve, da gre za ponarejeno potrdilo oziroma, da takega potrdila ni podpisala, preden ji je bil omogočen vpogled v potrdilo 19. 4. 2002, niso pomembne. O okoliščinah posojila do zaslišanja strank ni bilo govora (tožnik trditvene podlage v zvezi s tem ni podal), zato ni na mestu pritožbeni očitek, da je toženka spremenila svojo izjavo, ker je ob zaslišanju potrdila, da je listino, za katero je prej trdila, da zanjo ne ve, celo sama sestavila.(3) Ne gre torej za „preobrat“ v toženkini izpovedbi, kot prikazuje tožnik.

8. V potrdilu 19. 4. 2002, na katerem je podpis tožnika, L. M. (toženkinega takratnega moža) in toženke, je, kot pravilno povzema sodišče prve stopnje (ne razlaga vsebine, kot očita pritožnik), kot kreditojemalec zapisan L. M., ki najema kredit v višini 5.000.000,00 SIT in se zavezuje plačevati mesečne pogodbene obresti v višini 100.000,00 SIT. Toženkin podpis je pod zapisom „prejemnik sredstev 18. 4. 2002“, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Listina torej ne nudi opore za zaključek, za katerega se zavzema pritožnik, da je bila toženka posojilojemalka. Nasprotno, govori v prid toženkinim trditvam, da „ne obstaja nobena listina, ki bi dokazovala, da si je denar sposodila in da se ga je zavezala vrniti“.

9. Dejstvo, da sta bila v času posojila kreditojemalec in toženka zakonca, samo po sebi ne nudi podlage za uporabo 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki določa pogoje za solidarno odgovornost zakoncev za dolgove.(4) Presoja, ali so podani pogoji za odgovornost zakonca za vrnitev posojila, ki ga je vzel en od zakoncev, je torej odvisna od namena, za katero je bilo posojilo porabljeno. Nepravilno je drugačno pritožnikovo stališče, da namen, za katerega je bilo posojilo porabljeno, ni pomemben.

10. Toženka je že v ugovoru in nadaljnjih vlogah navajala, da je (takratni) mož posojilo vzel za svojo firmo Z., d.o.o. (za pokritje dolgov te firme), česar tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni obrazloženo prerekal.(5) V postopku pred sodiščem prve stopnje ni niti trdil, še manj pa dokazoval (trditveno breme je bilo na njegovi strani), da predstavlja posojilo skupen dolg zakoncev.

11. Tudi, če bi držale trditve tožnika, da za namen posojila ni vedel (pritožbene trditve sicer ne vzbujajo dvoma v pravilnost razlogov sodišča prve stopnje, ki tožniku in N. Š., njegovi takratni ženi, ni verjelo, da z namenom danega posojila nista bila seznanjena), je najkasneje s prejemom ugovora zanj zvedel. V skladu z 286. členom ZPP bi najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo moral ponuditi trditve in dokaze, da je šlo za skupen dolg zakoncev, za katerega toženka odgovarja kot solidarna dolžnica. Razlogovanje v pritožbi, da je šlo za skupen dolg zakoncev, ob sicer zmotnem vztrajanju, da namen posojila ne predstavlja odločilnega dejstva, je pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožnik, ki tovrstne navedbe podaja prvič v pritožb,i pa niti ne pojasni, zakaj brez svoje krivde tega ni uveljavljal že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Morebitno zmotno stališče, da to ni pomembno, pa ne predstavlja nekrivde za uveljavljanje takih trditev.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izpoved priče L. M. narobe razumelo. L. M. je potrdil toženkine trditve, da je posojilo najemal za svojo firmo Z., d.o.o., pri čemer je pojasnil, da je posojilo najemal zato, ker je njegova firma imela finančne težave. Tožnik, ki je bil na naroku prisoten, bi vprašanje, ki ga postavlja v pritožbi, zakaj naj bi mu tožnik posodil denar za družbo, v kateri ni imel nobenega vložka in nobenega interesa, takrat lahko razčistil. Sicer pa je tožnik sam ob zaslišanju povedal, zakaj je denar posodil.(6) Res je L. M. o posojilu govoril v dvojini, ker sta, kot je pojasnil, takrat še bila „mož in žena“, vendar se, ob upoštevanju izpovedi L. M. kot celote, pritožnikovo stališče, da je potrdil njegovo tezo (da sta s toženko posojilo najela skupaj), izkaže za zmotno. Kot je pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje (zadnji odstavek na četrti strani obrazložitve), je toženka prejeto posojilo položila na račun njegove firme in posojilo vračala z dviganjem gotovine iz računa te firme, kot je bilo dogovorjeno na sestanku. Neutemeljen je pritožnikov očitek, da toženka ni podala razumne podlage, zakaj je ona tožniku vračala denar in vodila (lastno) evidenco. Toženka je povedala (list. št. 92), da je bila v navedeni družbi (družbi Z., d.o.o.) zaposlena, vodila je finance, ni pa imela nobenega deleža, kar je tožnik očitno spregledal. Verodostojnost priče N. Š. je sodišče prve stopnje ocenilo na podlagi neposrednega vtisa ob zaslišanju in je tožnik z očitkom, da sodišče ni postavilo nobenih vprašanj, s katerimi bi preverjalo verodostojnost priče, ne more uspešno izpodbiti.

13. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni materialnih in procesnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP) je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Tožnik je v predmetnem postopku zahteval, da mu toženka vrne posojilo, ki ga je dal 18. 4. 2002 njej in njenemu takratnemu možu L. M. v višini 5.000.000,00 SIT s pogodbenimi obrestmi v višini 100.000,00 SIT mesečno, ki ga nista vrnila in je dolg na dan 20. 8. 2008 znašal 44.040,00 EUR.

(2) Na podlagi potrdila z dne 19. 4. 2002, ki ga je tožnik štel za verodostojno listino, je tožnik vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Zoper sklep o izvršbi je toženka ugovarjala in se je glede nje postopek nadaljeval v pravdnem postopku (sklep 9. 10. 2008).

(3) Ob zaslišanju 11. 4. 2012 je toženka pojasnila, da je na željo tožnika sestavila potrdilo pisano na L. in je, ko ji je bilo predočeno potrdilo A 9, povedala, da gre verjetno za to potrdilo.

(4) V drugem odstavku 56. člena ZZZDR je določeno, da za obveznosti, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba zakonca, za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem in za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine, odgovarjata zakonca nerazdelno tako s skupnim kot tudi s svojim posebnim premoženjem.

(5) Namen, za katerega sta dolžnika porabila izposojena sredstva, pa je za odločitev v tej zadevi povsem nepomemben (odgovor na ugovor).

(6) Mi smo bili takrat najboljši prijatelji, sosedje, neprestano smo se družili, vse dopuste preživljali skupaj, zato sem jima pač rekel, da jima denar posodim (list. št. 90)