Jedro

Glede na čas storitve kaznivega dejanja nedovoljene trgovine (od leta 1947 do leta 1950) sodišče ne bi smelo uporabiti KZ-51 in dejanja pravno opredeliti po 1. odstavku 226. člena navedenega zakonika, ampak bi moralo uporabiti 6. točko 2.odstavka 1. člena Zakona o zatiranju nedovoljene trgovine, špekulacije in sabotaže (ZTŠS). Ker pa opis dejanja v izreku nima vseh znakov kaznivega dejanja po ZTŠS - ni navedeno, po katerem predpisu naj bi bilo obsojenkino ravnanje prepovedano in imelo znake kaznivega dejanja iz te prepovedi - je Vrhovno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo in z uporabo 1. točke 358. člena ZKP izreklo oprostilno sodbo.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba Okrajnega sodišča za mesto Ljubljana z dne 6.11.1951 spremeni tako, da se obsojena Š.J. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i o b t o ž b e, da je v Ljubljani v času od leta 1947 pa do leta 1950 prodala L.A. 100 glavnikov po 18 din za komad in 30 svilenih naglavnih rut po 120 din za komad, Kos Fridi 2 kg špagetov po 400 din za kg in 3 pomaranče za 360 din, K.D. 300 večjih glavnikov za 4.500 din, 80 malih glavnikov za 2.000 din, 50 cucljev po 35 din za komad, 2 spirali za električne likalnike po 100 din za komad, 3,20 m blaga za moško obleko za 2.800 din, 3 m blaga za ženski plašč za 2.800 din, 1,20 m blaga po 300 din za meter, da se je torej neupravičeno pečala s trgovino kot poklicem; s čimer naj bi storila kaznivo dejanje po 1. odstavku 226. člena KZ-51. Stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče za glavno mesto Ljubljana je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojeno Š.J. za krivo kaznivega dejanja nedovoljene trgovine po 1. odstavku 226. člena KZ-51 in je bila zaradi tega zakonitega določila obsojena na 1 mesec zapora. Po podatkih spisa je postala sodba pravnomočna brez pritožbe. V izrečeno kazen je prvostopno sodišče vštelo obsojenki pripor od 29.03.1951 do 03.05.1951. Vrhovni državni tožilec M.V. je dne 01.02.1999 vložil na Okrajno sodišče v Ljubljani zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona s predlogom, da Vrhovno sodišče uvodoma navedeno sodbo spremeni tako, da obsojeno Š.J. na osnovi 358. člena ZKP oprosti obtožbe. Po mnenju vložnika je sodišče kršilo kazenski zakon s tem, ko je dejanje, ki bi ga naj storila od leta 1947 pa do leta 1950, pravno opredelilo po Kazenskem zakoniku (Ur. l. FLRJ 13/51), ki je začel veljati 02.03.1951. Navedeni zakon je v 90. členu določal časovno veljavnost kazenskega zakona in načelo, da se kazenska odgovornost za kaznivo dejanje določi po kazenskem zakonu, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, razen v tistih primerih, za dejanja, ki so bila storjena, preden je začel veljati, če je milejši za storilca. V obdobju, ko naj bi obsojenka storila očitano kaznivo dejanje, je bila nedovoljena trgovina opredeljena v 4. točki 1. odstavka 1. člena Zakona o zatiranju nedovoljene trgovine, špekulacije in sabotaže (ZTSŠ), ki je določal poleg ostalih oblik, da za nedovoljeno trgovino velja zlasti proizvodnja ali kupovanje in prodaja blaga, ki se vrši proti veljavnim predpisom. Zagrožena kazen za takšno dejanje je bilo prisilno delo brez odvzema prostosti do največ enega leta ali denarna kazen do največ 20.000 din. V KZ-51 je bilo za kaznivo dejanje nedovoljenega trgovanja po 1. odstavku 226. člena določeno, da ga stori tisti, ki se neupravičeno peča s trgovino kot poklicem, kar je bilo obsojenki očitano, določal pa je kazen zapora do dveh let. Očitno je tako zakon, uporabljen v uvodoma navedeni pravnomočni sodbi, strožji od tistega, ki je veljal v času storitve očitanega dejanja, ki pa ga prvostopno sodišče po mnenju vložnika tudi ni moglo uporabiti, saj očitano dejanje ni vsebovalo vseh zakonitih znakov nedovoljenega trgovanja po ZTSŠ. Po prvotni obsodbi iz razveljavljene sodbe z dne 11.07.1971 je bila obsojenka spoznana za krivo kaznivega dejanja nedovoljene špekulacije po 1. odstavku 233. člena KZ-51, ki tudi ni vsebovalo zakonitih znakov kaznivega dejanja, saj opis ni vseboval navedbe, da je obsojenka kupovala ali prodajala blago v nasprotju z veljavnimi predpisi in tudi v opisu ni navedbe, v nasprotju s katerimi veljavnimi predpisi naj bi to storila.

Pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je podal obsojenkin nečak; obsojenka je po podatkih spisa umrla 1969 leta. V tem postopku tako ni nasprotne stranke, zato zahteva za varstvo zakonitosti v smislu 2. odstavka 423. člena ZKP ni bila poslana v odgovor nasprotni stranki.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

KZ-51 je v 90. členu, ki opredeljuje časovno veljavnost tega zakona, v 1. odstavku določal, da se odgovornost za kaznivo dejanje določi po kazenskem zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, v 2. odstavku pa je določal, da se novi kazenski zakon uporabi tudi za dejanja, ki so bila storjena, preden je začel veljati, če je milejši za storilca. V 1. odstavku 226. člena KZ-51 je opredeljeno nedovoljeno trgovanje in izdelovanje, in sicer, da se tisti, kdor se neupravičeno peča s trgovino kot poklicem ali kdor neupravičeno kupuje ali zamenjuje blago ali predmete, katerih promet je prepovedan ali omejen ali kdor neupravičeno hrani takšno blago ali predmete za trgovanje, kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let. Po 6. točki 2. odstavka 1. člena ZTŠS velja, s pogojem iz 1. odstavka, da gre za gospodarsko delovanje, nasprotno veljavnim predpisom, s katerimi je urejena trgovina, če ne gre za nedovoljeno špekulacijo, kupovanje blaga zaradi preprodaje od proizvajalcev ali drugih oseb na trgu ali na poti do trga, če je blago važno za množično preskrbo in namenjeno neposredni prodaji potrošnikom. Po 1. odstavku 2. člena tega zakona se nedovoljena trgovina kaznuje s prisilnim delom, brez odvzema prostosti, največ do enega leta ali z denarno kaznijo največ do 20.000 din.

Vrhovno sodišče ugotavlja, glede na uveljavljani razlog v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je prvostopno sodišče z uvodoma navedeno sodbo kršilo kazenski zakon, ko je pri pravni opredelitvi predmeta obtožbe uporabilo KZ-51, ki je očitno strožji od ZTSŠ, kot je razvidno iz zgoraj navedenih določb obeh navedenih zakonov, in sicer tako glede elementov kaznivega dejanja nedovoljene trgovine, to je prepovedi dejavnosti kot take in glede na zagroženo sankcijo, ko po ZTSŠ ni bilo prepovedano vsako trgovanje, ampak le tisto v nasprotju z veljavnimi predpisi. V tej smeri v krivdoreku uvodoma navedene pravnomočne sodbe ni vseh elementov, tudi po ZTSŠ, glede na čas storitve, ko v opisu dejanja ni navedeno, po katerem predpisu naj bi bilo obsojenkino ravnanje prepovedano in imelo znake kaznivega dejanja iz te prepovedi. Glede na vse povedano je ugotoviti, da obsojenki Š.J. očitano dejanje nima znakov kaznivega dejanja po ZTSŠ, ko uporaba KZ-51, glede na določbo 90. člena tega zakona, ki določa uporabo milejšega zakona, ni dovoljena. Zaradi povedanega je bilo treba na utemeljeno zahtevo vrhovnega državnega tožilca uvodoma navedeno pravnomočno prvostopno sodbo z uporabo 1. točke 358. člena ZKP spremeniti in izreči oprostilno sodbo, ker dejanje, ki je predmet obtožbe in napadene sodbe, ni kaznivo dejanje.

Vrhovno sodišče je, ko je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, skladno s 1. odstavkom 426. člena ZKP izdalo sodbo, s katero je spremenilo uvodoma navedeno pravnomočno sodbo.

Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom glede na izid temelji na 1. odstavku 96. člena ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP.