Jedro

Delavec je po prvem odstavku 177. člena ZDR-1 dolžan delodajalcu povrniti škodo, ki jo povzroči na delu ali v zvezi z delom, le v primeru, če jo povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti. Toženčevo hudo malomarnost je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi obrazložilo. Poudarilo je pomen skrajne nepazljivosti ter dejstvo, da je toženec poklicni voznik, ki je bil pri tožeči stranki zaposlen kot voznik, zato bi moral in mogel biti pri vožnji pazljiv, ne pa da je zapeljal v prenizek predor, s čimer je odstopil od ravnanja povprečno skrbnega voznika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 2.503,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2014 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek za plačilo 1.628,68 EUR s pp pa je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati stroške postopka 441,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženec iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da pri vožnji skozi tunel 19. 11. 2013 ni ravnal hudo malomarno. Pred tem je že peljal skozi ta tunel, zaradi česar je bil prepričan, da bo lahko to storil tudi kritičnega dne. Ravnal je nezavedno oziroma v prepričanju, da ne bo nikakršnih problemov. Torej je šlo kvečjemu za lahko malomarnost, ki ne zadostuje za odškodninsko odgovornost delavca. Ugovarja tudi prisojeni višini škode. Sodišče je sledilo podatkom predračuna, kar ni življenjsko. Splošno znano dejstvo je, da so predračuni, ki jih na zahtevo strank izdelajo prijatelji, pretirani. Ker tožena stranka ni predložila računa, bi sodišče moralo podvomiti o višini predračuna. Ne more biti odločilno, da je predračun oziroma škodo v višini po predračunu potrdila prokuristka tožeče stranke. Toženec meni, da je tožeči stranki nastala minimalna škoda, ki si jo je tožeča stranka že poračunala z odbitkom od plače v višini 200,00 EUR. Navaja še, da je tožeča stranka imela kamione, zavarovane s polnim kaskom, ker je škodo gotovo dobila povrnjeno s strani zavarovalnice, bi bila z dosojenim zneskom neupravičeno obogatena. Glede tega je ostalo dejansko stanje nerazjasnjeno. Predlaga, da se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da se izpodbijani del sodbe razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje teh postopkovnih kršitev ni storilo, da je pravilno uporabilo materialno pravo ter tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Tožeča stranka je uveljavljala odškodnino iz naslova treh škodnih dogodkov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo odškodninsko odgovornost toženca le glede enega dogodka - z dne 19. 11. 2013, ki se nanaša na poškodovanje ponjave kamiona med vožnjo skozi tunel. Tožeča stranka je glede tega vtoževala 2.703,46 EUR, sodišče prve stopnje ji je prisodilo 2.503,46 EUR, saj je upoštevalo, da je tožeča stranka tožencu že pred vložitvijo tožbe od plače odtegnila 200,00 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je glede na pritožbene navedbe, ki izpodbijajo ugotovitev toženčeve hude malomarnosti, poleg ostalih izvedenih dokazov pravilno upoštevalo tudi toženčevo priznanje spornega dogodka oziroma njegovo izpoved, da je pred predorom videl, da kamion ne bo šel skozi, pa je vseeno poskušal in povzročil škodo. Pritožba neutemeljeno navaja, da iz navedenega izhaja kvečjemu toženčeva lahka, ne pa huda malomarnost. Tudi pritožbena navedba, da je toženec ravnal v prepričanju, da ne bo nikakršnih problemov, ne daje podlage za zaključek o nezavedni oziroma lahki malomarnosti. Delavec je namreč po prvem odstavku 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) dolžan delodajalcu povrniti škodo, ki jo povzroči na delu ali v zvezi z delom, le v primeru, če jo povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti. Toženčevo hudo malomarnost je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi obrazložilo. Poudarilo je pomen skrajne nepazljivosti ter dejstvo, da je toženec poklicni voznik, ki je bil pri tožeči stranki zaposlen kot voznik, zato bi moral in mogel biti pri vožnji pazljiv, ne pa da je zapeljal v prenizek predor, s čimer je odstopil od ravnanja povprečno skrbnega voznika.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi ostale elemente odškodninske obveznosti, torej poleg opisanega elementa krivde še nastanek škode, protipravno oziroma nedopustno ravnanje ter vzročno zvezo med njima (prvi odstavek 131. člen Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).

9. V delu, kjer pritožba uveljavlja, da bi bilo potrebno upoštevati račun namesto predračuna, da je imela tožeča stranka kamione zavarovane za polni kasko, zaradi česar naj bi bila v primeru prisojene odškodnine neupravičeno obogatena, gre za uveljavljanje nedopustnih pritožbenih novot (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, s katerimi toženec izpodbija prisojeno višino odškodnine in se zavzema za ugotovitev škode kvečjemu v višini 200,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je tožeča stranka zaradi poškodovane stropne ponjave najprej uredila začasno rešitev, kar potrjuje račun z dne 10. 1. 2014 v višini 435,54 EUR, za vzpostavitev prvotnega stanja pa je zamenjala celotno stropno ponjavo, za kar je plačala še 2.267,92 EUR, kar je dokazovala s predložitvijo predračuna z dne 26. 2. 2014. Kot nakazano, toženec v prvostopenjskem postopku predračunu ni ugovarjal v smislu, da bi bilo potrebno predložiti račun oziroma, da predračun ne more imeti dokazne vrednosti. Zato s takšnimi prepoznimi navedbami šele v pritožbenem postopku ne more biti uspešen. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da je toženec v izpovedi potrdil, da je tožeči stranki povzročil škodo. Pritožbeno sodišče se glede višine škode strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je poleg vsebine izpovedi strank in prokuristke tožeče stranke ter podatkov omenjenega računa, pravilno upoštevalo tudi podatke predračuna.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Stroške pritožbenega postopka je priglasila le tožeča stranka, ki jih krije sama (155., 165. člen ZPP).