Jedro

Prijava tožnika na zavodu za zaposlovanje ne pomeni pretrganje delovnopravne kontinuitete v smislu delovne dobe pri toženki, saj se je toženka s svojo vlogo za odobritev sredstev za ohranitev delovnih mest zavezala, da bo zaposlila 174 delavcev s polnim delovnim časom za nedoločen čas. Ta sredstva je tožena stranka pridobila na osnovni določil takrat veljavnega ZZZPB. Začasna prijava tožnika na zavodu za zaposlovanje ne preprečuje upoštevanje skupne delovne dobe pri delodajalcu, saj je tožnik nadaljeval z delom pri toženi stranki in je to obravnavati, kot da tožnik ni spremenil zaposlitve. Sicer pa iz določbe 3. odstavka 109. člena ZDR tudi ne izhaja, da se upošteva le neprekinjena delovna doba, dosežena pri pravnih prednikih delodajalca. Tretji odstavek 109. člena ZDR določa le, da se za delo pri delodajalcu šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se znesek, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožniku zniža iz zneska 11.762,33 EUR na znesek 10.379,17 EUR, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne.

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pravdni stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku zvišajo iz zneska 1.842,93 EUR na znesek 2.342,15 EUR.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 16,97 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku znesek 11.762,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2010 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 1.842,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti po vročitvi odločbe do plačila, vse v roku 15 dni.

Zoper navedeno sodbo sta vložili obe pravdni stranki.

Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da je v navedeni zadevi sodišče že drugič odločalo o tožbenem zahtevku tožnika, ki je s tožbo zahteval plačilo razlike v odpravnini in je sodišče zahtevku v celoti ugodilo. Tožena stranka meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Nesporno je, da je pravnoformalno toženka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 2. 7. 2010 iz razloga nesposobnosti. Tožena stranka je navajala, da je do take odpovedi pogodbe prišlo na željo tožnika oziroma na njegovo prošnjo, ker se ni več počutil sposobnega za delo. Tožnik si je želel ohraniti pravico do upokojitve po takratnem veljavnem zakonu. Tožena stranka in tožnik sta tako dne 2. 7. 2010 podpisala sporazum, iz katerega izhaja, da sta se pravdni stranki dogovorili, da se tožniku izplača odpravnina v višini 5 povprečnih plač. Prav tako iz tega sporazuma izhaja, da so s plačilom navedenega zneska poravnane vse medsebojne obveznosti. Iz tega sporazuma tudi izhajajo drugi dogovori med pravdnima strankama, za vse dogovore pa sodišče meni, da so nični in se pri tem sklicuje na sodbo Ustavnega sodišča iz katere izhaja, da odpoved pravici do odpravnine in njenemu izplačilu predstavlja nedopustno razpolaganje s pravicami iz delovnega razmerja in je v nasprotju z ZDR. Tožena stranka tudi ne sprejema stališča sodišča, kako je potrebno razlagati zgoraj navedeno odločbo Ustavnega sodišča. Pri razlagati te določbe je v konkretni pravdi potrebno upoštevati, da je bil tožnik s podpisom sporazuma z dne 2. 7. 2010 seznanjen, kakšne pravice mu gredo po odločbi Ustavnega sodišča, saj je ta sporazum podpisal. Tožnik je bil tako seznanjen z višino odpravnine, ki bi mu pripadala skladno z ZDR, vendar se je delu te odpravnine odpovedal. Tožnik se ni odpovedal sami pravici do odpravnine, ampak se je odpovedal le delu odpravnine, ki mu pripada, v kolikor gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Tožena stranka meni, da se delavec, če je seznanjen z vsemi konkretnimi razlogi in samo višino glede odpravnine, lahko odpove delno tej odpravnini. Gre za zahtevek, s katerim lahko tožnik prosto razpolaga in se temu zahtevku lahko tudi delno odpove, zaradi tega pa taka njegova odpoved ne pomeni ničnega dejanja. Tožena stranka tudi ne soglaša z ugotovitvijo sodišča glede pravnega nasledstva. Tožena stranka ni pravni naslednik družbe A. n.sol.o. in B. p.o., ker to ne izhaja iz listin, ki se nahajajo v spisu. Tožnik pravnega nasledstva ni z ničemer izkazal, v kolikor pa je pravno nasledstvo izkazano, pa je potrebno spet upoštevati, da je tožniku delovno razmerje pri družbi B. d.o.o. prenehalo zaradi stečaja. Po prenehanju delovnega razmerje je tožnik bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje skoraj eno leto. Nato se je ponovno zaposlil pri toženi stranki in sicer na podlagi objave prostega delovnega mesta s strani tožene stranke. Tožena stranka je izkazovala potrebo po zaposlovanju na delovnem mestu, na katerem je bil pozneje zaposlen tožnik. To pa pomeni, da ni prišel v delovno razmerje k toženi stranki na podlagi samega zakona oziroma prenosa, temveč je šlo za novo zaposlitev. Glede višine odpravnine je tožena stranka že v odgovoru na tožbo prerekala sam izračun odpravnine in tudi navedla kakšna odpravnina tožniku pripada, če bi znašala delovna doba tožnika pri toženi stranki 31 let in 2 meseca. Pri tem je namreč potrebno upoštevati, da je bil tožnik prijavljen na Zavodu za zaposlovanje. Tožniku bi tako pripadala odpravnina v znesku 20.757,00 EUR. Pri izračunu zneskov odpravnine je potrebno upoštevati določbo 4. odstavka 109. člena ZDR in v skladu s to določbo višina odpravnine ne sme presegati 10-kratnika osnove iz 1. odstavka 109. člena ZDR. Osnova za izračun odpravnine znaša 2.075,70 EUR, 10-kratnik osnove pa znaša 20.757,00 EUR in od tega zneska je potrebno odšteti plačani znesek 10.378,53 EUR, razlika pa tako znaša 10.379,17 EUR. Vse to pa velja ob predpostavi, da gre za pravno kontinuiteto med podjetji, pri čemer pa tožena stranka vztraja, da ta kontinuiteta ni podana. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik vlaga pritožbo zoper odločitev o stroških postopka, ker sodišče ni priznalo stroškov zastopanja po odločitvi Višjega delovnega in socialnega sodišča, vsebovani v sklepu Pdp 1247/2012 z dne 10. 4. 2013 in je tudi zmotno uporabilo oz. sploh ni uporabilo 19. člena ZOdvT. Tožnik je stroške opredeljeno navedel v stroškovniku, ki je bil vložen na zadnji glavni obravnavi, kjer je zaznamoval stroške prvotnega postopka ter nagrado za postopek - pritožbo ter ponovno nagrado po tar. št. 3100 in nagrado po tar. št. 3102 ter pri obeh postavkah navedel v zvezi z 19. členom ZOdvT. Ob pravilni uporabi te določbe pomeni, da gre v primeru kot je ta za novo stopnjo, kar pomeni, da pooblaščencu pripadajo vse nagrade, ki so ponovno pripisane za to stopnjo postopka, konkretno postopek na prvi stopnji, zato mu pripada nagrada še enkrat po tar. št. 3100 in po tar. št. 3102, seveda če je bil narok opravljen. Ker gre za pravilno uporabo materialnega prava, pritožbenemu sodišču predlaga, da odloči še o nagradi za ponovni postopek po tar. št. 3100 in nagradi za narok po tar. št. 3102, v skladu z 19. členom ZOdvT in pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v stroškovnem delu spremeni tako, da tožniku prizna nadaljnje pravdne stroške v višini 343,30 EUR po tar. št. 3100 in 409,20 EUR po tar. št. 3102 ter na ta zneska še 22 % DDV, kakor tudi stroške pritožbe, vse pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V predmetnem sporu je sodišče prve stopnje odločalo drugič. Prvič je s sodbo opr. št. Pd 233/2011 z dne 16. 10. 2012 tožbeni zahtevek za plačilo razlike v odpravnini zavrnilo. Pritožbeno sodišče je s sklepom Pdp 1247/2012 z dne 10. 4. 2013 pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da izjava tožnika, ko je privolil v plačilo nižje odpravnine kot mu pripada po 109. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) ni v nasprotju s prisilnimi predpisi. Takšna izjava delavca ob odpovedi, dana na pobudo oziroma zahtevo delodajalca je nična, ker je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo o višini odpravnine, ki pripada delavcu po 109. členu ZDR. V ponovnem postopku je moralo sodišče prve stopnje upoštevajoč napotila pritožbenega sodišča le ugotoviti, koliko časa je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih ter na podlagi 109. člena ZDR odločiti še o pripadajoči odpravnini.

K pritožbi tožene stranke: Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke glede pravnega nasledstva. Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, upoštevajoč stečajni spis Okrožnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. St 7/1991, izpisek iz sodnega registra (A5 in C1), samoupravni sporazum o ureditvi načina in pogojev za izvršitev medsebojnih pravic in obveznosti, ki so nastale ob izločitvi C. in D. iz A. n.sol.o. (A6), vloge za odobritev sredstev (A8) in pogodbe o razmejitvi osnovnih sredstev (A9), da je tožena stranka pravna naslednica družb A. n.sol.o. in B. p.o., pri katerih je tožnik delal od 1. 6. 1978 do 31. 3. 1991. Nad takratnim B. p.o. je bil dne 1. 4. 1991 uveden stečajni postopek, ki se je dne 4. 12. 1991 končal s prisilno poravnavo in po kateri se je stečajni dolžnik pripojil k podjetjem E. d.o.o., F. d.o.o. in G. d.o.o., pri čemer so ta podjetja prevzela vse pravice in obveznosti stečajnega postopka, kot je to razvidno iz pogodbe o razmejitvi osnovnih sredstev in pravic B. v stečaju (A9) z dne 21. 11. 1991 in je bil stečajni dolžnik izbrisan iz sodnega registra. Po določbah tedaj veljavnega Zakona o podjetjih (ZP, Ur. l. SFRJ, št. 7/88 in naslednji) je podjetje prenehalo med drugim tudi s pripojitvijo drugemu podjetju (4. točka 1. odstavka 188. člena ZP), ob taki statusni spremembi pa je, ne glede na to, da je bila izvedena v okviru prisilne poravnave, sklenjene v stečajnem postopku, podjetje, h kateremu se je pripojilo drugo podjetje, postalo njegov pravni naslednik. To izhaja iz določbe 14. člena ZP, ki določa, da je podjetje, h katerimi se je pripojilo drugo podjetje, odgovorno za obveznosti podjetja, ki je s tem prenehalo.

Stališče tožene stranke, da bi se pravno nasledstvo med družbo B. p.o. in toženo stranko lahko upoštevalo le, če bi bil tožnik takoj prevzet k toženi stranki, tako pa je bil v vmesnem obdobju, prijavljen na zavodu za zaposlovanje. Tudi prijava tožnika na zavodu za zaposlovanje ne pomeni pretrganje delovnopravne kontinuitete v smislu delovne dobe pri toženki, saj se je toženka s svojo vlogo za odobritev sredstev za ohranitev delovnih mest zavezala, da bo zaposlila 174 delavcev s polnim delovnim časom za nedoločen čas (A8). Ta sredstva je tožena stranka pridobila na osnovni določil takrat veljavnega Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91). Začasna prijava tožnika na zavodu za zaposlovanje v času od 1. 4. 1991 do 29. 2. 1992 ne preprečuje upoštevanje skupne delovne dobe pri delodajalcu, saj je tožnik nadaljeval z delom pri toženi stranki in je to obravnavati, kot da tožnik ni spremenil zaposlitve. Sicer pa iz določbe 3. odstavka 109. člena ZDR tudi ne izhaja, da se upošteva le neprekinjena delovna doba, dosežena pri pravnih prednikih delodajalca. Tretji odstavek 109. člena ZDR določa le, da se za delo pri delodajalcu šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih.

Tožnik je bil od 1. 6. 1978 do 30. 6. 1988 zaposlen pri A. n.sol.o, nato pa pri B. od 1. 7. 1988 do 31. 3. 1991, ko mu je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja. Od 1. 4. 1991 do 28. 2. 1992 je bil prijavljen na zavodu za zaposlovanje, istočasno je delal tudi za stečajnega dolžnika in nato od 1. 3. 1992 do 30. 9. 2010 pri toženi stranki G. d.d.. Delovno doba tožnika pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih znaša več kot 31 let. Pri izračunu odpravnine pri toženi stranki bi tako tožena morala upoštevati celotno delovno dobo tožnika, to je od 1. 6. 1978 dalje do 30. 9. 2010, zato tožnik utemeljeno zahteva plačilo razlike med že izplačano in pripadajočo odpravnino. Zmotno pa je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo, ko je tožniku v obdobje delovne dobe pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih upoštevalo tudi čas prijave tožnika na zavodu za zaposlovanje.

V skladu s 1. odstavkom 109. člena ZDR je delodajalec, ki odpove pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov dolžan delavcu izplačati odpravnino. Tožnik je bil pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih zaposlen več kot 31 let, zato je bil v skladu s 3. alineo 2. odstavka 109. člena ZDR upravičen do odpravnine v višini 1/3 njegove povprečne mesečne plače v zadnjih 3 mesecih pred odpovedjo za vsako leto zaposlitve pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih. Osnova znaša 2.075,70 EUR in ob upoštevanju 31 let, bi tožniku pripadala odpravnina v znesku 21.448,90 EUR. Takšna odpravnina bi presegla 10-kratnik tožnikove povprečne plače v zadnjih 3 mesecih zaposlitve, kar utemeljeno uveljavlja pritožba tožene stranke. Pri izračunu zneska odpravnine je potrebno upoštevati določbo 4. odstavka 109. člena ZDR, ki določa, da višina odpravnine ne sme presegati 10-kratnika osnove iz 1. odstavka istega člena, če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače. Upoštevaje 10-kratnik povprečne plače tožnika v zadnjih 3 mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, do katere je tožnik upravičen, znašal v višini 20.757,00 EUR. Tožena stranka je tožniku dne 18. 10. 2010 že izplačala znesek odpravnine v višini 10.378,53 EUR in tako razlika znaša 10.379,17 EUR. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, ko pri dosojenemu znesku ni upoštevalo 10-kratnika osnove iz 4. odstavka 109. člena ZDR, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prave stopnje spremenilo tako, da je dosojeno razliko odpravnine iz zneska 11.762,33 EUR znižalo na znesek 10.379,17 EUR (5. točka 358. člena ZPP).

K pritožbi tožnika: Delno je utemeljena tudi pritožba tožnika, ko uveljavlja da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, odločbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) in Odvetniške tarife, ko tožniku ni priznalo odvetniških stroškov za narok dne 29. 8. 2013, opravljen v ponovljenem postopku, po razveljaviti sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Točka opombe št. 3, tretjega dela Tarife namreč določa, da če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, se že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Pritožba tožnika zato neutemeljeno uveljavlja, da mu pripada tudi nagrada za postopek v ponovljenem postopku. Vendar se to nanaša le na vštevanje nagrade za postopek, ne govori pa tudi o vštevanju nagrade za narok v ponovljenem postopku. Po 1. odstavku 14. člena ZOdvT nagrade zajemajo celotno storitev odvetnika, od prevzema do dokončanja zadeve, če ta zakon ne določa drugače. V 2. odstavku 14. člena ZOdvT pa je določeno, da odvetnik lahko prejme nagrado v isti zadevi le enkrat, v sodnem postopku pa lahko prejme nagrado na vsaki stopnji. ZOdvT v 19. členu določa, da če je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje predstavlja postopek pred tem sodiščem novo stopnjo.

Ob navedenem in ob tem, ko opomba št. 3 k tretjemu delu tarife v točki 4. izrecno določa za ponovljen postopek pred sodiščem prve stopnje le vštevanje nagrade za postopek, je ob navedenih določbah 2. odstavka 14. in 19. člena ZOdvT tožniku priznati tudi odvetniške stroške za en narok v ponovljenem postopku v višini 409,20 EUR (tar. št. 3102) in na ta znesek še 22 % DDV, kar skupaj znaša 499,22 EUR. V tem delu je bilo potrebno pritožbi tožnika ugoditi in priznane stroške postopka zvišati za ta znesek (skladno s 5. točko 358. člena ZPP), v ostalem pa je pritožba tožnika neutemeljena, ko uveljavlja tudi nagrado za ponovno postopek pred sodiščem prve stopnje, saj se že nastala nagrada za postopek pri tem sodišču všteva v nagrado za postopek v ponovljenem postopku (točka 4. pod opombo 3. Odvetniške tarife).

Glede na zgoraj obrazloženo je na podlagi 353. člena ZPP pritožbeno sodišče v preostalem pritožbi tožene stranke in tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka je s svojim zahtevkom uspela v znesku 1.383,16 EUR, kar predstavlja 11,76 % upeha. Stroški tožene stranke predstavljajo nagrado za postopek (po tar. št. 3210) v višini 545,60 EUR, pavšalni znesek za PTT storitve (po tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR in 22 % DDV, kar skupaj znaša 690,03 EUR. Glede na uspeh toženke v višini 11,76 %, je upravičena do povrnitve stroškov v višini 81,15 EUR. Tožnik je v postopku uspel s povrnitvijo stroškov za nagrado za narok, ni pa uspel za povrnitev stroškov za nagrado za ponovni postopek, kar predstavlja 48 % uspeh. Stroški tožnika so nagrada za postopek po tar. št. 3210 v višini 89,60 EUR, pavšal v višini 20,00 EUR in 22 % DDV, kar skupaj znaša 133,71 EUR. Glede na uspeh tožnika v višini 48 %, je tožnik upravičen do povrnitve stroškov v znesku 64,18 EUR. Po medsebojnem pobotanju stroškov je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 16,97 EUR.