Jedro

Potem, ko je sodišče prve stopnje izvedenko razrešilo dela v zadevi, svoje odločbe ni več moglo opreti na njeno pisno mnenje. Posledično je izostala tudi dolžnost opredelitve do razlik med mnenjem razrešene izvedenke in mnenjem novo postavljenega izvedenca. S takšnim postopanjem predlagateljici ni bila kršena pravica do enakosti orožij v postopku. Ta je namreč zagotovljena tudi v primeru, ko sodišče imenuje le enega izvedenca, ki sicer za stranko poda neugodno mnenje, vendar iz okoliščin primera izhaja, da je svojo nalogo opravil nepristransko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razdelilo solastno nepremičnino parc. št. 91/5, k. o. X. (ID znak 000), v naravi stanovanjsko hišo s pripadajočim travnikom, katere solastnika sta predlagatelj D. K. 2/3 in nasprotna udeleženka V. K. do 1/3, tako, da se nepremičnina proda, kupnina pa se razdeli med predlagatelja in nasprotno udeleženko skladno z njunima solastnima deležema (I. točka izreka izpodbijanega sklepa). Glede stroškov je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje. Skupne stroške postopka, ki znašajo 3.653,38 EUR, pa trpita predlagatelj do 2/3 in nasprotna udeleženka do 1/3. Nasprotni udeleženki je posledično naložilo, da predlagatelju povrne skupne stroške postopka v višini 1.217,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka izpodbijanega sklepa).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) (1) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP) (2) pritožuje nasprotna udeleženka. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi. Vztraja, da je nepremičnino mogoče fizično razdeliti, kar bi predstavljajo strošek približno 25.000,00 EUR. To je ugotovila izvedenka K. F., sodišče prve stopnje pa je neutemeljeno verjelo izvedencu A. B., da bi bilo treba za fizično razdelitev nepremičnine izvesti zunanje stopnišče, kar predpostavlja pridobitev gradbenega dovoljenja. Izvedenka F. je ugotovila, da bi lahko dosedanje stopnišče uporabljali obe stranki, kar je tudi v praksi pogosto. Nasprotna udeleženka je zaradi teh nasprotij v izvedeniških mnenjih predlagala postavitev drugega izvedenca, ki bi ocenil pravilnost obeh mnenj. Najmanj, kar bi moralo sodišče prve stopnje storiti, pa je zaslišati oba izvedenca in se prepričati o verodostojnosti enega in drugega mnenja. Ker sodišče tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. V posledici pa je bilo tudi zmotno uporabljeno materialno pravo, saj bi ob pravilno ugotovljenih dejstvih moralo sodišče prve stopnje dovoliti fizično delitev solastne nepremičnine. V lastnoročno napisani vlogi, ki je bila posredovana sodišču skupaj s pritožbo, vloženo po pooblaščencu nasprotne udeleženke, pa navaja, da ne razume, zakaj mora stroške plačati ona, če živi od preživnine 231,82 EUR mesečno. Stroškov s pritožbo ne priglaša. 3. Predlagatelj na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločilo, da se bo solastna nepremičnina delila med predlagateljem kot dvotretjinskim (so)lastnikom in nasprotno udeleženko kot enotretjinsko (so)lastnico civilno. Takšno odločitev je sprejelo na podlagi mnenja izvedenca A. B., ki je med drugim pojasnil, da bi bilo treba zaradi fizične razdelitve nepremičnine izvesti zunanje stopnišče, za kar pa je potrebno gradbeno dovoljenje. Upoštevajoč - da izvedba takšnega posega predpostavlja soglasje solastnikov (z njim se namreč posega v konstrukcijo objekta), ki v obravnavanem primeru ni podano; - da bi bilo teoretično možno vzpostaviti dva dela (enega stanovanjskega in drugega v obliki nedokončane podstrehe) zgolj ob predpostavki, da se podstrešni del uspešno legalizira (na kar sodišče nima vpliva); - da bi bil za izvedbo fizične delitve potreben precejšnji denarni vložek (tj. v višini 15-25 odstotkov sedanje vrednosti nepremičnine) in - da tudi ob odpravi vseh navedenih ovir za izvedbo fizične delitve v naravi, ne bi bilo mogoče vzpostaviti enot, ki bi ustrezale solastniškim deležem udeležencev, je sodišče prve stopnje zaključilo, da fizična delitev med udeležencema ni mogoča, in je odločilo, kot že navedeno.

6. Nasprotna udeleženka takšno odločitev izpodbija z opozarjanjem, da izvedenka F. možnosti fizične delitve solastne nepremičnine ni pogojevala z izvedbo zunanjega stopnišča. Menila je, da bi lahko oba udeleženca uporabljala dosedanje (notranje) stopnišče. Sodišču prve stopnje očita, da takšne razlike med izvedeniškima mnenjema ni razčistilo z ustnim zaslišanjem izvedencev ali s postavitvijo novega izvedenca, ki bi se do takšne razlike v mnenjih opredelil. 7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšen procesni očitek neutemeljen. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo mnenja izvedenke F., ker jo je s sklepom z dne 19. 6. 2013 razrešilo izvedeniškega dela v zadevi zaradi dvoma v njeno nepristranskost in strokovnost, kakor je pojasnilo na 5. strani svoje obrazložitve. V skladu s četrtim odstavkom 244. člena ZPP lahko sodišče namesto določenega izvedenca vselej določi drugega izvedenca. To pomeni, da je odločitev, katera oseba bo izvedenec, v pristojnosti sodišča. Le-to je pri izboru vodeno zgolj z zahtevo, da naj bo izvedenec tisti, ki optimalno združuje strokovnost, nepristranskost in kooperativnost. Če sodišče spozna, da je spričo teh zahtev smotrno, da namesto postavljenega izvedenca določi drugega, lahko to vselej stori (3). Takšnega sklepa, ki ima zgolj naravo izvedbenega sklepa dokaznega sklepa, pa ni mogoče izpodbijati s pritožbo.

8. Glede na pojasnjeno torej sodišče prve stopnje potem, ko je izvedenko F. razrešilo dela v zadevi, svoje odločbe ni več moglo opreti na njeno pisno mnenje. Posledično pa je izostala tudi dolžnost opredelitve do razlik med mnenjem razrešene izvedenke in mnenjem novo postavljenega izvedenca B. S takšnim postopanjem predlagateljici ni bila kršena pravica do enakosti orožij v postopku. Ta je namreč zagotovljena tudi v primeru, ko sodišče imenuje le enega izvedenca, ki sicer za stranko poda neugodno mnenje, vendar iz okoliščin primera izhaja, da je svojo nalogo opravil nepristransko. Okoliščin, ki bi za izvedenca B. utemeljevale nasprotno, predlagateljica tekom postopka ni zatrdila, niti ni predlagala njegove izločitve. V pritožbi pa razen opozarjanja na razliko med njegovim mnenjem in mnenjem izvedenke F., tudi ne navaja nepravilnosti ali pomanjkljivosti, s katerimi bi bilo morebiti obremenjeno samo izvedeniško mnenje A. B. in zaradi katerih bi obstajal dvom v njegovo pravilnost. 9. Preostalih, v točki 5 te obrazložitve povzetih odločilnih ugotovitev, na katere je sodišče oprlo izpodbijano odločitev, nasprotna udeleženka ne graja. Sodišče druge stopnje pa ob tako ugotovljenem dejstvenem substratu soglaša, da delitev v naravi v obravnavanem primeru ni mogoča. Očitek o zmotni uporabi materialnega prava zato ni utemeljen.

10. Pritrditi ni mogoče niti graji stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, v skladu s katero mora nasprotna udeleženka povrniti predlagatelju 1/3 skupnih stroškov postopka. Nasprotna udeleženka je bila s sklepom z dne 1. 4. 2011 (na list. št. 96 sodnega spisa) sicer res oproščena plačila sodnih taks. Te ji, kolikor je njihovo plačilo bremenilo nasprotno udeleženko, tekom postopka tudi niso bile odmerjene. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da nasprotna udeleženka ni bila oproščena plačila stroškov postopka (4). Sodne takse, ki jih je moral tekom postopka plačati predlagatelj, ter stroški za izvedenca (za plačilo katerih je tekom postopka založil sredstva predlagatelj) predstavljajo t. i. skupne stroške postopka, te pa morajo v postopkih za delitev solastnine kriti solastniki v skladu s svojimi solastniškimi deleži (126. člen ZNP). Takšna obveznost nastane za udeležence s pravnomočnostjo odločitve sodišča o povračilu stroškov. Sodišče prve stopnje je zato v obravnavanem primeru pravilno odločilo, da mora nasprotna udeleženka povrniti predlagatelju 1/3 skupnih stroškov, ki jo bremenijo po zakonu.

11. Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijanega sklepa ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ter 37. člen ZNP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. alineja 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

12. Nasprotna udeleženka stroškov v postopku s pritožbo ni priglasila, zato sodišče druge stopnje o njih ni odločalo.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. (2) Ur. l. SRS, št. 30/1986 in nasl. (3) Pravdni postopek: zakon s komentarjem (2. knjiga), GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 480. (4) V nepravdnih postopkih udeleženci praviloma (razen če zakon določa drugače) trpijo svoje posebne stroške postopka (tj. stroške morebitnega zastopanja po pooblaščencu, potne stroške ipd.), medtem ko skupne stroške (tj. za morebitne izvedence, sodne takse ipd.) trpijo v deležu, ki ga določi sodišče (35. člen ZNP). Za postopke delitve solastnine je v 126. členu ZNP izrecno določeno posebno stroškovno pravilo, v skladu s katerim solastniki trpijo skupne stroške postopka v sorazmerju z velikostjo solastninskih deležev.