Jedro

Pri t.i. razlogu protispisnosti gre za napako tehnične narave, ki je posledica napačnega postopka prenosa tistega, kar je zapisano v listini, zapisniku ali prepisu v obrazložitev sodbe.

Vse konkretne graje, ki jih v zvezi s tem podaja pritožba, se nanašajo na dokazno presojo oziroma zaključke, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi izvedenih dokazov (zaslišanje strank in prič) in ne predstavljajo zatrjevanega nasprotja med vsebino prepisov zvočnih posnetkov in razlogi sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo pravočasno odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). V skladu z navedenim je o pritožbi odločala višja sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP), sodišče pa je pritožbo obravnavalo v okviru dopustnih pritožbenih razlogov, ki so v sporu majhne vrednosti omejeni na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožeča stranka je od tožene stranke uveljavljala plačilo za opravljena dela - izvedba tlakov (mikroarmirani cementni estrih) v količini 175 m2 po ceni 8,00 m2, kar znaša 1.400,00 EUR brez DDV, pri čemer je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati sklenitve podjemne pogodbe s toženo stranko. Presodilo je, da v konkretnem primeru ne pridejo v poštev niti pravila o neupravičeni obogatitvi (190. člen Obligacijskega zakonika (OZ)), saj ima tožeča stranka še vedno na voljo izpolnitveni zahtevek iz naslova podjemne pogodbe zoper pravega naročnika opravljenih del. 7. Pritožba sodišču prve stopnje sicer očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP, pri čemer pa iz vsebine pritožbene utemeljitve izhaja, da se pritožnica v bistvu ne strinja z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča oziroma ugotovljenim dejanskim stanjem. Pritožba tako navaja, da je (drugače, kot je to presodilo prvostopenjsko sodišče) tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje izkazala, da je bil A. A. s strani tožene stranke ustno pooblaščen za sklenitev sporne podjemne pogodbe. Iz pritožbenih navedb izhajajo graje presoje sodišča prve stopnje o prepričljivosti izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke oziroma neprepričljivosti izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke in nepravilni interpretaciji izpovedi priče B. B. Ker pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v sporih majhne vrednosti ni dovoljen, se višje sodišče do teh pritožbenih očitkov ni vsebinsko opredeljevalo.

8. V skladu s 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, če je o odločilnih dejstvih obstoji nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pri t.i. razlogu protispisnosti gre za napako tehnične narave, ki je posledica napačnega postopka prenosa tistega, kar je zapisano v listini, zapisniku ali prepisu v obrazložitev sodbe. Če protislovje ni posledica gole "operacije prenosa" podatka iz spisa v sodbo, pač pa je rezultat sodniškega vrednotenja (dokazne ocene), ne gre za bistveno postopkovno kršitev protispisnosti, pač pa za vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja. Iz pritožbenih navedb sicer izhajajo zatrjevanja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi podaja trditve, ki sploh ne izhajajo iz prepisov zvočnih posnetkov narokov, na katerem so bile zaslišane stranke in priča, pri čemer pa ti pritožbeni očitki ostajajo pavšalni in neargumentirani. Vse konkretne graje, ki jih v zvezi s tem podaja pritožba, se nanašajo na dokazno presojo oziroma zaključke, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi izvedenih dokazov (zaslišanje strank in prič) in ne predstavljajo zatrjevanega nasprotja med vsebino prepisov zvočnih posnetkov in razlogi sodbe.

9. Pritožba uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da sodišče prve stopnje subjektivno in brez argumentov ocenjuje izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke za neprepričljivo in ne argumentira, zakaj naj bi bila izpoved zakonite zastopnice tožene stranke bolj prepričljiva. Tudi ti pritožbeni očitki so vsebinsko prazni in kot takšni niso utemeljeni. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi ustrezno in razumljivo pojasnilo razloge, iz katerih je sledilo izpovedbi zakonite zastopnice tožene stranke, zgolj dejstvo, da se tožeča stranka s temi razlogi ne strinja, pa ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti (kar je glavni kriterij kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), saj vsebuje jasne in medsebojno skladne razloge o odločilnih dejstvih.

10. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in je pravilno uporabilo materialno pravo s tem ko je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper toženo stranko, za katero tožeča stranka ni uspela dokazati, da je bila naročnik opravljenih del oziroma pogodbena stranka sporne podjemne pogodbe. Materialnopravno pravilna je tudi presoja, da zahtevek ni utemeljen niti na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ). Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela sama nosi pritožbene stroške.