Jedro

Neutemeljeno je stališče, da bi moralo biti tožniku ohranjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji brez delovnega dovoljenja, ker tako določa Sporazum z dne 27.10.1970, ki naj bi imel značaj mednarodne pogodbe. Temu Sporazumu, tudi po presoji revizijskega sodišča, ni mogoče pripisati narave in pravnih posledic mednarodne pogodbe, saj je bil sklenjen kot medrepubliški dogovor v okviru federalnega sistema bivše SFRJ. Po določbi 3. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1-6/91-I - UZITUL) veljajo na ozemlju Republike Slovenije samo tiste mednarodne pogodbe, ki jih je sklenila Jugoslavija in se nanašajo na Republiko Slovenijo (prvi odstavek) pod pogojem, da je Skupščina Republike Slovenije sprejela akt o njihovi notifikaciji (drugi odstavek). Sporazum pa ne izpolnjuje zakonskih pogojev za priznanje njegove mednarodne veljavnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo zahtevek tožeče stranke na razveljavitev odločb tožene stranke z dne 21.10.1993 in 16.6.1995, na podlagi katerih mu je kot tujcu - državljanu Republike Hrvatske - po 16. členu Zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92 - ZZT) prenehalo delovno razmerje. Sodišče je ugotovilo, da je tožniku delovno dovoljenje, kot zakoniti pogoj iz 3. člena omenjenega zakona za sklenitev delovnega razmerja, poteklo z dnem 22.10.1993. Ker med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko ni bil sklenjen mednarodni sporazum o zaposlovanju, tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela v Republiki Sloveniji brez delovnega dovoljenja (drugi odstavek 2. člena omenjenega zakona).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Zoper to pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka, ki uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka graja postopek pritožbenega sodišča, ki ni presodilo navedb pritožbe, da tožena Nuklearna elektrarna na izpraznjenem delovnem mestu tožnika ni nikogar zaposlila. Ugotovitev zatrjevanih dejstev pa je odločilnega pomena tudi za uporabo določb Zakona o zaposlovanju tujcev v obravnavanem primeru. Po mnenju revizije je bil navedeni zakon zlorabljen za reševanje presežnih delavcev tožene stranke. Vztraja pri svojih pritožbenih navedbah, da ima Sporazum sklenjen med izvršnim svetom Skupščine SR Slovenije in izvršnim svetom Sabora SR Hrvatske o graditvi skupne atomske elektrarne v Krškem, z dne 27.10.1970 (Uradni list SRS, št. 44/70, v nadaljevanju: Sporazum) značaj mednarodne pogodbe. Ker je bilo po tem sporazumu, in v kasnejših izvedbenih aktih, področje zaposlovanja v Nuklearni elektrarni urejeno po načelu vzajemnosti in paritete glede števila delavcev iz ene in druge republike, je očitno, da je tožniku pri toženi stranki ohranjeno delovno razmerje brez delovnega dovoljenja. Zato predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in novo sojenje na prvi stopnji.

Revizija je bila v skladu s 390. členom zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se v zakonskem roku o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, v postopku pred izdajo izpodbijane pravnomočne sodbe, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Sodišče druge stopnje je pritožbene dokazne predloge tožeče stranke obravnavalo in obrazloženo zavrnilo (drugi odstavek na 3. strani obrazložitve). Zato ni utemeljen očitek tožeče stranke, da naj bi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (očitno po 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP), s tem, ko ni sledilo njenim pritožbenim dokaznim predlogom za zaslišanje strank. V preostali vsebini revizijskih razlogov pa se tožeča stranka spušča v grajo pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki je zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP ni mogoče upoštevati.

Dejstvo, da je tožniku dne 22.10.1993 prenehalo delovno dovoljenje, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno vzeli kot podlago za svojo presojo, ali je tožniku s tem dnem zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Po določbi 16. člena Zakona o zaposlovanju tujcev preneha tujcu delovno razmerje pri delodajalcu med drugim v primeru, če preneha delovno dovoljenje po 1. alinei 13. člena (s pretekom časa, za katerega je bilo izdano), z dnem prenehanja delovnega dovoljenja.

Neutemeljeno je stališče, za katero se v reviziji zavzema tožeča stranka, da bi moralo biti toženiku ohranjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji brez delovnega dovoljenja, ker tako določa Sporazum z dne 27.10.1970, ki naj bi imel značaj mednarodne pogodbe. Temu Sporazumu, tudi po presoji revizijskega sodišča, ni mogoče pripisati narave in pravnih posledic mednarodne pogodbe, saj je bil sklenjen kot medrepubliški dogovor v okviru federalnega sistema bivše SFRJ. Po določbi 3. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1-6/91-I - UZITUL) veljajo na ozemlju Republike Slovenije samo tiste mednarodne pogodbe, ki jih je sklenila Jugoslavija in se nanašajo na Republiko Slovenijo (prvi odstavek) pod pogojem, da je Skupščina Republike Slovenije sprejela akt o njihovi notifikaciji (drugi odstavek). Sporazum pa ne izpolnjuje zakonskih pogojev za priznanje njegove mednarodne veljavnosti.

Ne glede na pravno naravo omenjenega Sporazuma je potrebno poudariti, da zatrjevanega načela vzejamnosti in paritete pri zaposlovanju Sporazum ne ureja. Paritetno načelo sicer vsebuje pogodba o združevanju sredstev skupne izgradnje in skupne eksploatacije Nuklearne elektratne z dne 22.3.1974, vendar ga v točki 21.3. omejuje le na vodilna in ključna mesta, kamor delovnega mesta referenta uvoza, ki ga je zasedel tožnik, ni mogoče šteti. Da je sklicevanje tožnika na načelo vzajemnosti in paritete pri zaposlovanju hrvatskih in slovenskih državljanov neutemeljeno, dokazuje tudi dejstvo, da mu je bilo skladno določilu 6. člena Zakona o zaposlovanju tujcev delovno dovoljenje izdano za določen čas. V primeru, da bi bili za ohranitev delovnega razmerja tožeči stranki izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 2. člena omenjenega zakona, izdaja delovnega dovoljenja ne bi bila niti potrebna niti zahtevana. Zato je neutemeljeno stališče tožeče stranke, da naj bi bilo pravo v zvezi s presojo zakonitosti njegovega prenehanja delovnega razmerja zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče je zaradi navedenih razlogov revizijo kot neutemeljno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpis Republike Slovenije.