Jedro

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja zakaj je tožena stranka sprejela odločitev, ki ni skladna z zaključki internega strokovnega nadzora pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti, ki ga je na podlagi 76. člena ZPac odredila sama. Tožena stranka lahko sicer tudi po mnenju sodišča pride do drugačnih zaključkov, kot so bili ugotovljeni z internim strokovnim nadzorom, vendar mora ustrezno obrazložiti na podlagi katerih dejstev in dokazov je prišla do takšnega zaključka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Komisije RS za varstvo pacientovih pravic št. 021-113/2015-22 z dne 4. 7. 2017 odpravi ter zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Komisija RS za varstvo pacientovih pravic (v nadaljevanju tožena stranka) ugodila pritožbi predlagatelja zahteve za drugo obravnavo kršitve pacientovih pravic pred Komisijo RS za varstvo pacientovih pravic A.A. (v nadaljevanju predlagatelj) in ugotovila, da je izvajalec zdravstvenih storitev X. (v nadaljevanju tožeča stranka) kršila določila 11. člena Zakona o pacientovih pravicah (v nadaljevanju ZPacP), in sicer pravico do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe pacientke B.B., zaradi česar je tožeči stranki izrekla opomin in ji skladno z 4. alinejo drugega odstavka 78. člena ZPacP naložila, da ustrezno organizira delo v bolnišnici tako, da bo za pacienta odgovoren konkreten zdravnik, da bo pacient in njegov svojec vedel kdo ga zdravi in kdo sodeluje pri njegovem zdravljenju ter da bo na vidnem mestu objavljeno osebno ime in znanstveni naziv zdravstvenega delavca ter njegova časovna dostopnost (39. člen ZPacP), tako da bodo lahko svojci opravili razgovor s konkretnim zdravnikom. Tožeči stranki je naložila povrnitev potnih stroškov predlagatelja.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da je predlagatelj vdovec po pokojni B.B., ki si je poškodovala roko in je bila zaradi poškodbe po napotitvi Y. sprejeta v X. dne 17 3. 2015,. V urgentni ambulanti je bil ugotovljen zlom distalnega radiusa z distalno angulacijo. Po končanem pregledu je dobila vzdolžno prerezan radius mavec in bila naročena na ponovno kontrolo dne 25. 3. 2015. Na ta dan je bila opravljena RTG kontrola levega zapestja, dne 26. 3. 2015 še CT in dne 30. 3. 2015 ponovna kontrola z izvidi CT, iz katerih je razvidno, da gre za kuminutivni intra artikularni zlom. Opravljen je bil pregled v anesteziološki ambulanti, kamor je bila pripeljana na invalidskem vozičku, saj zaradi padca in multiple skleroze ni mogla kot običajno hoditi s pomočjo hojce. V anesteziološko ambulanto so bili prineseni tudi vsi zadnji izvidi iz nevrološke klinike, v katerih je navedeno, da je pacientka v zadnjem času nepokretna. Za operativni poseg se je zglasila dne 31. 3. 2015 in je bila sprejeta na oddelku za kirurgijo. Tam je bilo ponovno pojasnjeno, da je pacientka nepokretna in potrebuje 100 % nego. Istega dne je prejela odpustno pismo travmatološkega oddelka, da je operacija potekala brez zapletov. V odpustnem pismu je bilo glede nadaljnjega zdravljenja navedeno le, da se priporoča gibanje s prsti ter prevezo in odvzem šivov v zdravstvenem domu.

3. Dne 6. 4. 2015 je pacientka umrla zaradi masivne pljučne tromboembolije in akutnega infarkta spodnjega pljučnega režnja, kar je razvidno iz obdukcijskega zapisnika, ki ga je predložil predlagatelj. Predlagatelj je po neuspešni prvi obravnavi vložil zahtevo za drugo obravnavo pred toženo stranko, ki je po pregledu zdravstvene dokumentacije in zaslišanjih odločila, da se opravi tako strokovni nadzor, kot upravni nadzor nad delom tožeče stranke. V postopku je zaslišala odpustnega zdravnika dr. C.C. in kirurga, ki je opravil operacijo pacientke, dr. D.D., ki je pojasnil, da v primeru operacij zapestja nikoli ne predpisujejo zdravila Fragmina. Dr. D.D. je pojasnil, da antikoagulacijsko terapijo predpisujejo vedno, kadar gre za operacijo kolka, kolena in starejše paciente, ki so vezani na posteljo. V nadaljevanju tožena stranka navaja, da se pacientka zaradi poškodbe zapestja ni mogla gibati s hojco, saj se je pred poškodbo premikala tako, da je vso težo telesa dejansko držala na rokah, česar ob poškodbi roke ni mogla in je zato ugotovitev, da operacija zapestja ne vpliva na gibljivost pacienta, nestrokovna, saj gre za pacienta, katerega gibljivost je bila vezana na uporabo rok. Gibljivost pacienta pa je pomembna za odločitev ali se predpiše antikougalacijska terapija ali ne, zato da bi bilo tveganje, da bi dobil pljučno embolijo, pri predpisani antikoagulatni terapiji manjši. 4. Zunanji strokovni nadzor, ki ga je opravila W, je ugotovil, da pri navedenem kirurškem posegu na zgornji okončini ni indicirana farmakološka tromboprofilaksa. Ne glede na to mnenje je tožena stranka sprejela drugačno odločitev, kot izhaja iz izreka in navedla, da ni vezana na mnenje W. 5. Tožeča stranka v tožbi izpodbija sklep tožene stranke. Očita ji, da je odločitev, da je bila pacientki B.B. kršena pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe in izrek opomina v popolnem nasprotju z listinskimi dokazi v spisu, to je v nasprotju z zapisnikom ekspertnega nadzora. Komisija za nadzor, imenovana s strani Odbora za strokovna medicinska vprašanja W., v primeru zdravljenja pacientke B.B. ni našla elementov strokovne napake. Vsi postopki so bili izvedeni v skladu s strokovnimi priporočili in po načelu dobre kirurške prakse. Odločitev je tudi v nasprotju s sklepom Odbora za strokovna medicinska vprašanja W. št. 0114-48/2016 z dne 20. 12. 2016, v katerem se ta v celoti strinja z ugotovitvami ekspertnega nadzora in ni ugotavil elementov strokovne napake pri obravnavi pacientke B.B.. Tožena stranka podanemu mnenju ni sledila. V obrazložitvi je le navedla, da ni vezana na mnenje W. in brez vsakega argumenta odločila drugače, to je, da je tožeča stranka pacientki B.B. kršila pravico do primarne kakovostne in varne zdravstvene nege. Izpodbijani akt nima razlogov o tem, na kakšen način so bile pacientki kršene pravice in kaj je primarna kakovostna oskrba, ki naj bi bila bila kršena. Izpodbijani akt nima razlogov o odločilnih dejstvih in se zato odločbe ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

6. Toženi stranki tožeča stranka očita, da povsem laično polemizira o tem, ali je bila pri zdravljenju storjena strokovna napaka in o pomanjkljivostih pri organizaciji dela tožeče stranke. Ugotovitev tožene stranke ni obrazložena in ni utemeljena, niti na medicinski doktrini ter je v popolnem nasprotju z argumentiranimi, obrazloženimi in izčrpnimi ugotovitvami ekspertne (strokovne) komisije za nadzor pri W.. Tožeči stranki pred izdajo izpodbijanega akta pomanjkljivosti v organizaciji dela niso bile očitane in ji v postopku ni bila dana možnost izjaviti se o tem. Izpodbijani sklep bi moral vsebovati jasno navedbo nepravilnosti v organizaciji dela pri tožeči stranki ter navedbo dokazov, iz katerih izhajajo nepravilnosti. Izrek izpodbijanega sklepa je tudi nejasen in sam s seboj v nasprotju, glede na to, da se tožena stranka v delu, ko tožeči stranki nalaga ukrepe v zvezi z organizacijo dela v bolnišnici, sklicuje na določbe 39. člena ZPacP, ki ureja pravico pacienta do preprečevanja in lajšanja trpljenja in torej v izreku navedena pravna podlaga nima nobene povezave z odrejenimi ukrepi. Sodišču predlaga, da izpodbijani akt kot nezakonit po opravljeni obravnavi odpravi ter postopek ustavi, podrejeno pa, da izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke. V zvezi z ugovorom, ki se nanaša na navajanje kršitve iz 39. člena ZPacP, ki ureja pravico do preprečevanja in lajšanja trpljenja, navaja, da gre za tipkovno napako, saj gre dejansko za kršitev 23. člena ZPacP. V zvezi z očitki, da tožeča stranka ni imela možnosti da se izjasni glede nepravilnosti dela v bolnišnici in da odločba ne vsebuje o tem izvedenih dokazov, pojasnjuje, da navedeno izhaja iz pričevanja zaslišanega kirurga C.C.. V konkretnem primeru je šlo za specifično pacientko, ki je bila negibljiva zaradi operacije zapestja, saj ni mogla uporabljati roke in s tem posledično hojce. Zaslišane priče so potrdile navedbe pritožnika, da je njegova žena umrla, ker ji ni bila predpisana ustrezna terapija. Neustrezno vodena bolnišnica in posledično malomarno in nekakovostno zdravljenje, ki ni vezano izključno na operativni poseg, temveč tudi na post operativno nego, pa je povzročilo prezgodnjo in nepotrebno smrt. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožeča stranka v nadaljnji pripravljalni vlogi navaja, da tožena stranka tudi v odgovoru na tožbo ne argumentira in na medicinski doktrini ne utemeljuje svoje odločitve. Tožena stranka je s sklepom, sprejetim na zapisnik dne 5. 4. 2016, predlagala Ministrstvu za zdravje RS, da opravi zunanji nadzor glede organizacije dela v bolnišnici. Po tem, ko je tožeča stranka na zahtevo ministrstva podala vsa zahtevana pojasnila, je to odločilo, da izrednega upravnega nadzora ne bo izvedlo, saj je ugotovilo, da je organizacija bolnišnice ustrezna in skladna z veljavnimi predpisi. Tožena stranka v nasprotju z ugotovitvami ministrstva ugotavlja, da so podane očitne pomanjkljivosti pri organizaciji dela, pri tem pa ne pojasni iz katerih izvedenih dokazov to izhaja in tega ne pojasni niti v izpodbijanem sklepu niti v odgovoru na tožbo. Čeprav je priča C.C. pojasnil organizacijo dela pri toženi stranki, to ne more nadomestiti in ne zadostiti pravice tožeče stranke, da se izjasni o odločilnih dejstvih glede njene organizacije, tudi glede na to, da pritožnik tožeči stranki ni očital nič v zvezi z njeno organizacijo. V nadaljnji pripravljalni vlogi toženi stranki očita še kršitev 37. člena ZUP, saj je v zadevi kot predsednica Komisije RS za varstvo pacientovih pravic sodelovala E.E., ki ne bi smela odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku. Dne 2. 7. 2018 je bila namreč toženi stranki vročena odškodninska tožba tožnikov A.A. in F.F., v kateri je E.E. pooblaščenka A.A.. Zgoraj navedeno pa tudi sicer predstavlja okoliščino, ki utemeljeno vzbuja dvom o nepristranosti E.E..

9. Tožena stranka v nadaljnji pripravljalni vlogi navaja, da je bila tožba in pooblastilo zanjo izdano leto dni po zaključku postopka pred komisijo. Delo predsednice komisije je bilo zaključeno v tem postopku in zato ni obstajal razlog, da bi se za nazaj izločala iz postopka, ki je bil zaključen ter o tem prilaga dokaze.

10. Tožba je utemeljena.

K točki I izreka:

11. V obravnavani zadevi je sporen izrek opomina tožene stranke tožeči stranki na podlagi ugotovitev tožene stranke, da je bila pacientki B.B. kršena pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe, ki pa je neskladna z zaključki ekspertnega nadzora Komisije za strokovni nadzor, imenovane s strani Odbora za strokovno medicinska vprašanja. Sporen pa je tudi izrek ukrepa iz 4. alineje drugega odstavka 78. člena ZPacP, s katerim je bilo tožeči stranki naloženo, da ustrezno organizira delo v bolnišnici v skladu z 39. (pravilno 23.) členom ZPacP.

12. V postopku z zahtevo za drugo obravnavo kršitev pacientovih pravic pred komisijo se subsidiarno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če z določbami ZPacP ni določeno drugače (65. člen ZPacP). Postopek obravnave druge zahteve pred komisijo v senatni obravnavi je opredeljen v določbah od 73. do 79. člena ZPacP. Iz navedenih določb izhaja, da si senat ves čas postopka obravnave druge zahteve prizadeva za hiter potek postopka, sklenitev poravnave ali drugega sporazuma, če sta glede na naravo kršitve mogoča, in za druge neformalne načine rešitve spora (prvi odstavek 75. člena). V postopku je predvidena obravnava, na katero se povabi pacienta oziroma njegovega zakonitega zastopnika, predstavnika izvajalca zdravstvene dejavnosti, zoper katerega je vložena druga zahteva, morebitne priče in zastopnika, če ga je pacient pooblastil ali morebitnega pacientovega pooblaščenca.

13. ZPacP v drugem odstavku 75. člena prepušča procesno vodstvo senatu, saj glede na drugi odstavek 75. člena zaslišanje pacienta, predstavnika izvajalca zdravstvene dejavnosti, zoper katerega je vložena druga zahteva, domnevnega kršitelja ali morebitnih prič, ni obvezna. Pri tem je treba upoštevati, da je bila izvajalcu zdravstvene dejavnosti dana možnost, da poda odgovor na drugo zahtevo pacienta že v pripravljalnem postopku na podlagi četrtega odstavka 69. člena ZPacP. Le kolikor senat oceni za potrebno za odločitev v konkretni zadevi, v skladu z določbami 76. člena ZPacP odredi interni strokovni nadzor pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti zoper katerega je vložena druga zahteva. Iz navedenih določb nedvomno izhaja, da je postopek pred senatom komisije hiter, senat pa je kljub temu pri odločanju vezan na načelo materialne resnice, določeno v 8. členu ZUP. Organ oziroma uradna oseba, ki vodi upravni postopek v konkretni upravni zadevi, mora v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje stvari in mora v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP). Materialna resnica zahteva skladnost ugotovljenih dejstev in stvarnih dejstev; v upravnem postopku ugotovljena dejstva morajo ustrezati objektivnemu dejanskemu stanju. Načelo materialne resnice zahteva, da mora biti posamična upravna zadeva vsestransko in objektivno raziskana in dognana (Androina Vilko, Upravno procesno pravo: Upravni postopek in upravni spor, Vilko Androina, Erik Kerševan GV Založba 2006). Ne glede na to, da v postopku obravnave druge zahteve pred komisijo v senatni obravnavi ne gre za odškodninski spor zaradi medicinske napake (saj četrti odstavek 70. člena ZPacP ne predvideva nadaljevanje postopka v senatni obravnavi kolikor predlagatelj zahteva odškodnino zaradi domnevne kršitve), je treba po mnenju sodišča pri odločanju o zahtevi za drugo obravnavo pacientovih pravic upoštevati standarde strokovnega ranga ter njihovo kršitev. Obrazložitev odločitve pa mora obsegati razloge iz prvega odstavka 214. člena ZUP.

14. Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev ni obrazložena na način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti in je tako ugovor tožeče stranke utemeljen. Izpodbijana odločitev namreč nima sestavin, ki so predpisane z 214. členom ZUP. Na podlagi prvega odstavka 214. člena ZUP mora obrazložitev upravne odločbe obsegati navedbo o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo tako odločbo, kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. Če je obrazložitev upravne odločbe takšna, da te vsebine nima, stranki ni dana možnost da razloge izpodbija in ji tudi ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo. Iz pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom, in drugega odstavka 14. člena Ustave RS izhaja, da morajo biti stranki v postopku zagotovljena procesna jamstva, ki obsegajo tudi pravice do enakega obravnavanja stranke v postopku, to pa vključuje tudi pravico do obrazložitve upravnih aktov.

15. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja zakaj je tožena stranka sprejela odločitev, ki ni skladna z zaključki internega strokovnega nadzora pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti, ki ga je na podlagi 76. člena ZPac odredila sama. Tožena stranka lahko sicer tudi po mnenju sodišča pride do drugačnih zaključkov, kot so bili ugotovljeni z internim strokovnim nadzorom, vendar mora ustrezno obrazložiti na podlagi katerih dejstev in dokazov je prišla do takšnega zaključka. Tožena stranka bi morala, kolikor je ugotovila, da je tožeča stranka kršila določila 11. člena ZPacP, to je kršila primernost zdravstvene obravnave, kakovost zdravstvene obravnave ter varnost zdravstvene obravnave, to obrazložiti in utemeljiti na podlagi dejstev in dokazov, pridobljenih v postopku, ob upoštevanju strokovnih standardov, kar pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno. Glede na podano bistveno kršitev pravil postopka, se sodišče do ostalih ugovorov ni opredelilo.

16. Glede na to, da je izpodbijana odločba nima konkretnih razlogov za odločitev (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP) in da navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

17. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ob upoštevanju določbe 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Predlagana nova dejstva in dokazi namreč glede na stališče in odločitev sodišča, za odločitev v stvari niso pomembna.

K točki II izreka:

18. Če sodišče tožbi ugodi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopala odvetniška pisarna, se ji priznajo stroški v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnik) z zahtevanim 22 % DDV. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).