Načelna zavezanost poslovodje k skrbnemu ravnanju pri vodenju družbe ne pomeni, da družba zoper sopogodbenika ne more uveljavljati ugovora navideznosti pogodbe, ki jo je sklenil njen poslovodja.
V kolikor bi se izkazalo, da je direktorica toženke res sklenila navidezno pogodbo (ali več njih) in je s tem kršila svoje dolžnosti poslovodje ter toženki povzročila škodo, bo toženka njeno odškodninsko odgovornost lahko uveljavljala v ločenem sodnem postopku, v katerem se bo med drugim presojalo, ali je direktorica pri izpolnjevanju svojih nalog ravnala v nasprotju z merilom vestnega in poštenega gospodarstvenika iz 263. člena ZGD-1.
Družbe kot pravne osebe voljo oblikujejo preko svojega personalnega substrata, zato se pri ugotavljanju pogodbene volje pravnih oseb presoja pogodbena volja osebe, ki je v imenu pravne osebe pogodbo sklenila.
I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora toženka tožnici v roku 15 dni plačati 8.267,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2023 do plačila (1. točka izreka). Odločilo je, da stranki nosita stroške v skladu z uspehom v pravdi in da bo sklep o višini stroškov izdalo po pravnomočnosti sodbe (2. točka izreka).
2.Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pritožuje toženka, ki višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, sicer pa jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.
3.Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Prav tako priglaša stroške pritožbenega postopka.
4.Pritožba je utemeljena.
5.Tožnica (kot najemodajalka) s tožbo v tem sporu od toženke (kot najemnice) na podlagi sklenjene najemne pogodbe z dne 1. 12. 2018 zahteva plačilo najemnine za stanovanje na R. v ... (ID znak del stavbe ...). Po zmanjšanem tožbenem zahtevku, ki upošteva toženkin ugovor zastaranja, terja najemnino za obdobje od decembra 2020 do vključno novembra 2023 v znesku 200,00 EUR mesečno s pripadki.
6.Toženka ugovarja, da sta najemna pogodba in tudi predhodna prodajna pogodba, s katero je bila lastninska pravica na spornem stanovanju iz zakonite zastopnice (direktorice) toženke A. A. prenesena na tožnico, le navidezni, saj naj bi bili sklenjeni z namenom zaščite stanovanja pred upniki zaradi (grozečega) postopka osebnega stečaja nad možem direktorice toženke. Tožnica zanika navideznost pogodb in vztraja, da v pogodbah izražena volja predstavlja pravo voljo strank.
7.Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugovoru navideznosti pogodb ni sledilo s pojasnilom, da sta najemno pogodbo sklenila gospodarska subjekta, ki sta bila pravilno zastopana po zakonitih zastopnikih, za katera velja skrbnost dobrega gospodarstvenika oziroma skrbnost dobrega poslovodje po prvem odstavku 6. člena Obligacijskega zakonika - OZ. Zato bi morala toženkina direktorica A. A., ki je podpisala sporno najemno pogodbo, ravnati s skrbnostjo dobrega poslovodje, ki ji prepoveduje sklepanje navideznih oziroma ničnih pogodb. Sodišče prve stopnje je še navedlo, da v kolikor so v ozadju družinske povezave in že namen (kavza) nakupa predmetnega stanovanja s strani tožnice ni bil izpolnjen oziroma je bil drugačen, to na veljavnost najemne pogodbe nima vpliva.
8.Pritožnica presoji sodišča prve stopnje utemeljeno nasprotuje, saj temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Navidezna pogodba je pogodba, ki sta jo stranki sklenili, ne da bi imeli (resen) namen prevzeti obveznosti in pridobiti pravice, ki so vsebina te pogodbe. Nujna značilnost navidezne pogodbe je, da stranki namenoma (namerno, naklepno) izjavita voljo z vsebino pogodbe, ki je ne želita skleniti. Gre torej za hoteno in sporazumno razhajanje med voljo pogodbenikov in izjavo te volje navzven. Nepošteni sta obe stranki, saj obe vesta, da je vsebina volje, ki sta jo izjavili, drugačna od volje, ki sta jo oblikovali, in sta to razhajanje povzročili namenoma. Pogosto stranki skleneta navidezno pogodbo z namenom (tretjim osebam) prikriti resnično vsebino medsebojnih pravic in obveznosti, za katere sta se dogovorili.
9.V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da se toženka kot gospodarska družba ne more sklicevati na navideznost (najemne) pogodbe, ker jo je sklenila njena direktorica, ki mora ravnati s skrbnostjo dobrega poslovodje in zato navideznih pogodb ne sme sklepati. Takšna razlaga je zmotna, saj neutemeljeno enači vprašanje, ali lahko gospodarska družba sklene navidezno pogodbo, z vprašanjem odškodninske odgovornosti poslovodje za morebitno škodo, ki bi jo s kršitvijo svojih dolžnosti povzročil družbi.
10.Iz 50. člena OZ, ki ureja navidezno pogodbo, ne izhaja, da bi bil krog naslovnikov norme zamejen le na fizične osebe. Pritožnica zato pravilno opozarja, da določba velja univerzalno, med vsemi pravnimi naslovniki določb OZ, brez izključevanja gospodarskih subjektov oziroma njihovih zakonitih zastopnikov. Edina omejitev je, da navideznosti pogodbe ni mogoče uveljaviti proti tretji pošteni osebi (tretji odstavek 50. člena OZ), kar pa ni predmet presoje v obravnavanem sporu, saj je toženka ugovor navideznosti naperila proti svoji sopogodbenici (tožnici). Dopustnost uveljavljanja obrambnega ugovora navideznosti pogodbe v pravdah glede pogodb med gospodarskimi subjekti potrjuje tudi sodna praksa, na katero se pravilno sklicuje pritožnica.
11.Dolžno skrbnost članov organa vodenja ali nadzora družb ureja 263. člen Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1, ki se v skladu s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1 smiselno uporablja tudi za poslovodje družb z omejeno odgovornostjo. Poslovodja mora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve svojih nalog, pa odgovarja družbi, razen če dokaže, da je pošteno in vestno izpolnjeval svoje dolžnosti (prvi in drugi odstavek 263. člena ZGD-1).
12.Vendar načelna zavezanost poslovodje k skrbnemu ravnanju pri vodenju družbe ne pomeni, da družba zoper sopogodbenika ne more uveljavljati ugovora navideznosti pogodbe, ki jo je sklenil njen poslovodja. Zoper zahtevek tožnice iz naslova izpolnitve najemne pogodbe zato toženka takšen obrambni ugovor ima. V kolikor bi se izkazalo, da je direktorica toženke res sklenila navidezno pogodbo (ali več njih) in je s tem kršila svoje dolžnosti poslovodje ter toženki povzročila škodo, bo toženka njeno odškodninsko odgovornost lahko uveljavljala v ločenem sodnem postopku, v katerem se bo med drugim presojalo, ali je direktorica pri izpolnjevanju svojih nalog ravnala v nasprotju z merilom vestnega in poštenega gospodarstvenika iz 263. člena ZGD-1.
13.Navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama (prvi odstavek 50. člena OZ). Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da pri navidezni pogodbi soglasje volj ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, temveč zgolj v nastanek videza pogodbe, zaradi česar taka pogodba v resnici ni sklenjena in med pogodbenima strankama ne učinkuje. Navidezna pogodba torej ni nična, ampak neobstoječa. Tisti, ki uveljavlja navideznost pogodbe, nosi trditveno in dokazno breme, da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi (da sta torej namenoma in sporazumno izjavili voljo glede vsebine pogodbe, ki je drugačna kot njuna resnična, želena volja).
14.Toženka, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme, je v tem sporu navajala, da naj bi bila najemna pogodba z dne 1. 12. 2018 sklenjena le formalno, brez dejanske pogodbene volje in namena njenega izvrševanja. Trdila je, da tožnica nikoli ni bila resnična lastnica spornega stanovanja, temveč je bila in to ostaja A. A. saj naj bi bila navidezna tudi prodajna pogodba z dne 16. 1. 2015, na podlagi katere je bilo stanovanje preneseno na tožnico. Po navedbah toženke naj bi bil prenos lastništva posledica osebnega stečaja moža A. A., zaradi česar naj bi njen oče B. B. predlagal začasen prenos stanovanja na tožnico kot družinsko podjetje, da bi se preprečili morebitni zahtevki stečajnega upravitelja. A. A. naj bi pričakovala, da bo stanovanje po koncu stečaja ponovno preneseno nanjo. Toženka je zatrjevala, da naj kupnina ne bi bila plačana, da naj bi bil opravljen zgolj formalni zemljiškoknjižni prenos, A. A. pa naj bi ves čas obdržala dejansko oblast nad stanovanjem in z njim upravljala. Navidezna naj bi bila tudi najemna pogodba z dne 10. 3. 2016, sklenjena s C. C., na podlagi katere naj bi se tožnici le formalno plačevala najemnina v pogodbeno določenem (nižjem) znesku, katerega dejanski namen naj bi bilo pokrivanje obratovalnih stroškov, sicer pa naj bi najemnica resnično najemnino v gotovini plačevala neposredno A. A.
15.Glede sporne najemne pogodbe z dne 1. 12. 2018 je toženka nadalje trdila, da naj bi bila sklenjena zgolj zato, da bi lahko A. A. preko toženke brez težav (formalno "neoporečno") oddajala stanovanje v najem in ne bi imela težav pri prijavi bivališč najemnikov. Na navideznost najemne pogodbe naj bi kazala predvsem neobičajno nizka najemnina, njena nespremenljivost za daljše obdobje ter možnost podnajema brez soglasja najemodajalca (tožnice). Toženka je izpostavila tudi ravnanje strank po sklenitvi pogodbe: stanovanje naj ne bi bilo nikoli izročeno tožnici, primopredaja naj ne bi bila opravljena, več let naj tožnica ne bi zahtevala plačila najemnine, izdajala računov, pošiljala opominov ali preverjala stanja stanovanja. Po navedbah toženke naj bi tožnica začela uveljavljati pravice iz pogodbe šele po zaostritvi družinskih odnosov konec leta 2023, ko naj bi prišlo do spora med A. A. ter B. in D. B. Poleg ugovora navideznosti je toženka uveljavljala tudi ničnost najemne pogodbe zaradi pomanjkanja kavze, ker naj tožnica ne bi bila resnična lastnica stanovanja in zato toženka veljavnost njenega zemljiškoknjižnega vpisa izpodbija v drugem sodnem postopku.
16.Utemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi do pravkar povzetih dejstev, s katerimi je toženka utemeljevala navideznost navedenih pogodb, ni opredelilo. Zaradi napačne izključitve uporabe 50. člena OZ pri gospodarskih družbah sodišče prve stopnje toženkinega ugovora navideznosti najemne in predhodne prodajne pogodbe sploh ni vsebinsko presojalo in posledično tudi ni odgovorilo na odločilno sporno (dejansko) vprašanje, ali je zapisana vsebina pogodb odraz resnične volje strank ali pa sta hoteli stranki posle, zapisane v pogodbah, le simulirati.
17.Za dokazovanje navideznosti predhodno navedenih pogodb je toženka poleg listinskih dokazov predlagala tudi zaslišanje pravdnih strank in prič E. E. (moža direktorice toženke) ter C. C. (najemnice). Sodišče prve stopnje je sicer izvedlo listinske dokaze obeh pravdnih strank, a jih zaradi pojasnjene zmotne uporabe materialnega prava ni ustrezno dokazno ocenilo v zvezi z ugovorom navideznosti pogodb. Dokazne predloge toženke za izvedbo zaslišanj pa je zavrnilo z obrazložitvijo, da je bilo dejansko stanje ustrezno ugotovljeno na podlagi drugih izvedenih dokazov, izvedba preostalih predlaganih dokazov pa ne bi imela vpliva na odločitev sodišča oziroma ne bi spremenila izida pravde (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).
18.Višje sodišče pritrjuje pritožnici, da so ti (ustrezno substancirani) predlogi za izvedbo zaslišanj primerni za dokazovanje trditev toženke, da ob podpisovanju spornih pogodb (oblikovanju izjav volje) ni bilo resničnega namena prenesti lastništva stanovanja iz A. A. na tožnico oziroma sklepati najemnega razmerja med pravdnima strankama (in še pred tem med tožnico in C. C.), temveč le ustvarjati zunanji videz takšnih razmerij. Družbe kot pravne osebe voljo oblikujejo preko svojega personalnega substrata, zato se pri ugotavljanju pogodbene volje pravnih oseb presoja pogodbena volja osebe, ki je v imenu pravne osebe pogodbo sklenila. Resnično voljo pravdnih strank bo zato sodišče prve stopnje moralo ugotoviti z zaslišanjem zakonitih zastopnikov pravdnih strank, ki sta v imenu tožnice in toženke sklepala sporne pogodbe, resnični namen sklepanja spornih poslov pa lahko razjasnita tudi predlagani priči C. C. in E. E..
19.Ker je pritožba utemeljena že iz navedenih razlogov, se višje sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Dodaja le, da je utemeljeno opozarjanje pritožnice, da je v tej zadevi podala predlog za prekinitev postopka do pravnomočne odločitve v pravdni zadevi I P 337/2024, v kateri pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani A. A. lastninsko pravico tožnice na spornem stanovanju izpodbija z ugotovitveno in izbrisno tožbo. Sodišče prve stopnje je predlogu sprva ugodilo in postopek prekinilo, ker je sklenilo, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (1. točka prvega odstavka 206. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 13. člena ZPP). Višje sodišče je s sklepom VSL I Cpg 26/2025 z dne 6. 2. 2025 razveljavilo sklep sodišča prve stopnje o prekinitvi postopka (v njem ni bilo konkretno pojasnjeno razmerje prejudicalnosti, zato je bila podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) in zadevo vrnilo v nov postopek sodišču prve stopnje, ki pa, kot utemeljeno opozarja pritožnica, o predlogu ni ponovno odločilo, prav tako pa v izpodbijani sodbi vprašanja lastništva spornega stanovanja ni reševalo sámo za potrebe te pravde.
20.Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je višje sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).
1.Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo celotnega, pravno samostojnega sklopa odločilnih dejstev v zvezi z ugovorom toženke o navideznosti pogodb. Če bi o tem prvič odločalo višje sodišče, to ne bi pomenilo le dopolnitve dokaznega postopka, temveč njegovo celotno izvedbo. Pritožbena obravnava ima namreč kontrolno funkcijo in lahko služi delni dopolnitvi dokaznega postopka, ne sme pa nadomestiti celotnega postopka pred sodiščem prve stopnje. V novem sojenju bo zato sodišče prve stopnje po tem, ko bo izvedlo vse relevantne dokaze in jih celovito dokazno ocenilo v povezavi z odločilnimi dejstvi, šele prvič ugotavljalo dejansko stanje glede ugovora toženke o navideznosti pogodb in posledičnega (ne)obstoja njene obveznosti plačila najemnin, ki jih terja tožnica. Če bi to presojo v celoti opravilo šele višje sodišče, bi prišlo do posega v ustavno pravico strank do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Za popolno ugotovitev dejanskega stanja mora zato poskrbeti sodišče prve stopnje. Višje sodišče je opravilo tudi tehtanje med pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave) in pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave) ter presodilo, da v obravnavani zadevi pretehta slednja. Upoštevaje, da sodni postopek v tej zadevi poteka v razumnih časovnih okvirjih, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo povzročila hujše kršitve pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
2.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je višje sodišče v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.
-------------------------------
1Plavšak, N., E-paket Obligacije z e-komentarjem OZ, Tax-Fin-Lex, komentar k 50. členu OZ.
2Prim. VSRS sodba III Ips 12/94 z dne 19. 5. 1994, VSL sklep I Cpg 123/2022 z dne 24. 8. 2022, VSL sodba I Cpg 590/2023 z dne 6. 12. 2023 in druge.
3Ta je bližje strožji, profesionalni skrbnosti iz drugega odstavka 6. člena OZ, ki se uporablja kot vrednostno merilo za presojo ravnanj profesionalnih oseb, kot pa skrbnosti dobrega gospodarstvenika z prvega odstavka 6. člena OZ, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje.
4VSRS sodbi II Ips 96/2018 z dne 19. 7. 2018 in II Ips 121/2017 z dne 25. 1. 2018.
5Plavšak, N., E-paket Obligacije z e-komentarjem OZ, Tax-Fin-Lex, komentar k 50. členu OZ. Enako VSL sklep I Cpg 123/2022 z dne 24. 8. 2022.
6VSRS sodba III Ips 3/2018-6 z dne 19. 11. 2019.
7List. št. 65 do 66.