Jedro

Če je pri storilcu kaznivega dejanja od samega začetka kriminalnega podviga podan enoten naklep pridobiti si seštevek pridobljene protipravne premoženjske koristi, je treba kaznivo dejanje opredeliti po pravni kvalifikaciji, ki ustreza vsoti protipravno pridobljene premoženjske koristi.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Kpd 22845/2013 z dne 15. 5. 2013 obdolženima T. I. in E. I. iz pripornih razlogov po 3. in 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila pripor zaradi obstoja utemeljenega suma storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena, v zvezi s prvim odstavkom 204. člena, v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Ks 22845/2013 z dne 17. 5. 2013 pritožbi obdolženčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeni.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega E. I. dne 27. 5. 2013 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. V obrazložitvi zahteve navaja, da je sodišče obdolžencu očitano kaznivo dejanje napačno pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine. Po stališču zahteve bi sodišče obdolženčevo ravnanje moralo opredeliti kot štiri kazniva dejanja male tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1, zaradi katerih pa pripora ni mogoče odrediti. Zahteva ne vsebuje predloga odločitve Vrhovnega sodišča. 3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 423. člena ZKP, dne 18. 6. 2013 predlagala zavrnitev zahteve. Navedla je, da sta sodišči ugotovili obdolženčev subjektivni odnos do višine protipravno pridobljenega zneska in s tem njegov direktni naklep do skupne višine protipravno vzetega denarja, zato so storjena kazniva dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1 prerasla v kvalificirano obliko kaznivega dejanja po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. 4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila obdolženec in njegov zagovornik seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z utemeljenim sumom obdolžencu očitanega kaznivega dejanja trdi, da je „tolmačenje pojma nadaljevanega kaznivega dejanja napačno“. Kršitev utemeljuje z navedbo, da nadaljevano kaznivo dejanje ne spreminja pravne opredelitve obdolženčevega ravnanja. V obravnavanem primeru, da gre za serijo štirih malih tatvin vsakič po 400,00 EUR, zato bi moralo biti tudi nadaljevano kaznivo dejanje še vedno opredeljeno kot mala tatvina. Za kaznivo dejanje male tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1 pa pripora ni mogoče odrediti.

6. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodbe XI Ips 85/2009 z dne 21. 10. 2009, XI Ips 96357/2010 z dne 20. 1. 2011) presodilo, da fazi postopka, ko je sodišče zoper osumljenca odredilo pripor, za obstoj utemeljenega suma zadošča, da iz spisa izhaja dovolj dejstev in dokazov, ki utemeljujejo sum, da je osumljenec storil očitana kaznivo dejanja, sodišče pa se ne spušča v pravno presojo dejanja.

7. V obravnavanem primeru se obdolžencu očita, da je v sostorilstvu s T. I. v manj kot treh urah (od 20.40 do 23.00 ure) dne 12. 5. 2013 na območju Maribora, Celja in Velenja z vlomom štirikrat prišel v zaprt varnostni sistem bančnih avtomatov in si na ta način vsakič protipravno prilastil gotovino v znesku 400,00 EUR, vsa dejanja pa je storil iz koristoljubnosti, zaporedoma in na enak način. Kot je utemeljeno presodil zunajobravnavni senat (7. točka na 5. strani sklepa) obdolženčevo ravnanje predstavlja enotno dejavnost, katerega namen si ni bil prilastiti le 400,00 EUR, temveč večjo vsoto denarja (najmanj 1.600,00 EUR), zato obdolženčevega ravnanja v tej fazi postopka ni mogoče opredeliti kot več majhnih tatvin, temveč kot eno nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. V primeru, ko je pri storilcu kaznivega dejanja od samega začetka kriminalnega podviga podan enoten naklep pridobiti si seštevek pridobljene protipravne premoženjske koristi, je potrebno kaznivo dejanje opredeliti po pravni kvalifikaciji, ki ustreza vsoti protipravno pridobljene premoženjske koristi. Vložnik zahteve z navedbami, da sta imela obdolženca namen ukrasti le 400,00 EUR, ker je bilo le toliko „odtipkano na številčnici“, da je bankomat po naravi stvari pripravil 400,00 EUR ter da je znesek iz bankomata izvlekel T. I., obdolženec pa je vse skupaj le stražil, ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

8. Kršitev zakona, na katero se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, ni podana, zahteva pa je vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.