Jedro

Urbanistični inšpektor uvede postopek po uradni dolžnosti, ne na zahtevo stranke. Zahteva investitorjevega soseda za inšpekcijsko ukrepanje ima značaj prijave v smislu 2. odst. 124. čl. ZUP. Prijavitelj ni stranka v postopku, zato ne more vložiti pritožbe zaradi molka inšpekcijskega organa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrgla tožnikovo pritožbo, vloženo 19.6.1992 zaradi molka urbanistične inšpekcije medobčinskega inšpektorata, ki v primeru nezakonite gradnje njegovih sosedov tik ob njegovi meji po opravljenem ogledu na kraju samem ne ukrepa. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da tožnik, ki ni stranka v inšpekcijskem postopku, ne more vložiti pritožbe v smislu 2. odstavka 218. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Sklicuje se na 49. čl. ZUP in navaja, da je v konkretnem inšpekcijskem postopku, ki je bil uveden po uradni dolžnosti, stranka le investitor, proti kateremu teče postopek, tožnik pa kot oseba, ki je inšpekcijski organ opozorila na gradnjo, take lastnosti nima (124. člen ZUP); kot sosed je stranka le v lokacijskem postopku, v katerem se ugotavljajo pogoji za gradnjo.

V tožbi tožnik navaja, da ni vzdržno stališče tožene stranke, da ni stranka v inšpekcijskem postopku, saj sosed gradi pomožne objekte brez dovoljenja v njegovo škodo. Meni, da ima pravico do upravnega varstva, da se gradnja ustavi. Navaja, da sosed brez prepovedne odločbe gradnjo nadaljuje in meni, da bi bil po 6 mesecih že čas, da bi prvostopni organ izdal odločbo o prepovedi gradnje, tožena stranka pa bi morala v tej smeri ukrepati. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik se moti, ko meni, da ima kot sosed investitorja, ki gradi brez lokacijskega dovoljenja pomožne objekte ob parcelni meji, pravico zahtevati, da urbanistični inšpektor izda ukrep o ustavitvi gradnje. Inšpekcijski postopek namreč urbanistični inšpektor uvede po uradni dolžnosti, ne na zahtevo stranke. Zato v takem inšpekcijskem postopku sploh ni stranke, na katere zahtevo se postopek uvede in ki bi v primeru neizdaje odločbe imela pravico vložiti pritožbo po 1. odstavku 218. člena ZUP. Če je tožnik s pismeno vlogo zahteval inšpekcijsko ukrepanje, je imela taka vloga, kot pravilno pojasnjuje že tožena stranka, le značaj prijave v smislu 2. odstavka 124. člena ZUP. Tako vlogo mora inšpekcijski organ pri uvedbi postopka sicer upoštevati in osebo, ki tako prijavo da, na njeno zahtevo obvestiti o svojem ukrepu (2. odstavek 75. člena zakona o sistemu državne uprave in o izvršnem svetu skupščine SRS ter o republiških upravnih organih - Uradni list SRS št. 24/79, 12/82, 39/85, 37/87 in 18/88), nima pa taka oseba položaja stranke, na katere zahtevo bi moral inšpekcijski organ postopek uvesti in izdati zahtevani ukrep, pa čeprav se taka oseba sklicuje na škodo, ki jo zaradi nezakonite gradnje ima. Zakaj tožnik navaja, da bi bil po 6 mesecih že čas, da bi prvostopni organ izdal odločbo o prepovedi gradnje pa v tem primeru niti jasno ni. Med predloženimi upravnimi spisi se namreč nahaja odločba z dne 18.3.1992, s katero je urbanistični inšpektor prve stopnje investitorjema naložil, da morata takoj po prejemu odločbe ustaviti gradnjo objekta - betonskih zidakov "L" oblike dolžine 5,65 m in 2,95 m, deb. 20 cm in višine 40 - 70 cm na zemljišču, ki v naravi predstavlja vmesni prostor med investitorjevo garažo in tožnikovo stanovanjsko hišo. Z navedeno odločbo je bil tožnik seznanjen, ker jo je pravni zastopnik prejel 20.3.1992. Če sta investitorja brez lokacijskega dovoljenja gradila naprej je to dejanska podlaga za nadaljevanje inšpekcijskega postopka; enako kot se uvede, se tudi nadaljuje postopek po uradni dolžnosti, ne pa na zahtevo osebe, ki meni, da je z nezakonito gradnjo prizadeta.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita, zato tožnik s tožbo ni mogel uspeti. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.