Jedro

Na dejansko podlago, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje in na katero je oprlo odločitev o stroških kazenskega postopka, je vezano tudi sodišče druge stopnje, ko odloča o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku, če samo ne izvede glavne obravnave.

Izrek

Zahtevi zagovornice obsojenega A.L. se deloma ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi v odločbi o stroških kazenskega postopka in se v tem delu zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

V ostalem se zahteva zagovornice obsojenega A.L. zavrne.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 14.2.2006 obsojenega A.L. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 11.10.2006 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da jih je naložilo v plačilo obsojencu, hkrati pa odločilo, da mora plačati tudi 80.000 SIT povprečnine. Pritožbo zagovornice je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo 80.000 SIT povprečnine.

Zagovornica je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2., in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni tako, da prvostopenjsko sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje Okrajnemu sodišču v Celju.

Vrhovni državni tožilec, svetnik F.M. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Po njegovem stališču niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja vložnica zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

Zahteva navaja, da sodišče pri odločanju o pritožbah ni izvedlo niti javne seje, kaj šele obravnave, da bi ugotavljalo dejstva, ki jih je potrebno razjasniti ob odločanju o pritožbi. Z navedbo, da je "odločitev pritožbenega in prvostopenjskega sodišča protispisna", zahteva nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Pravnomočna sodba je v nasprotju z mnenjem izvedenca medicinske stroke dr. B. in z izpovedbami policistov. Višje sodišče je kršilo obsojenčevo pravico do poštenega sojenja, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave Republike Slovenije, ker je brez pritožbene obravnave samo sprejelo oceno o premoženjskih razmerah obsojenca kljub temu, da ni izvedlo nobenih dokazov o tem, ali obsojenec zase sploh prejema kakšno socialno pomoč in ali s priložnostnim delom sploh ustvarja dohodke, ki bi bili kaj več kot zanemarljivi.

Protispisnost je v smislu določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP podana, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Kršitev je lahko v tem pogledu podana samo, če sodišče v razlogih sodbe v zvezi z odločilnimi dejstvi povzema vsebino izvedenih dokazov v nasprotju z njihovo dejansko in nato po sprejeti dokazni oceni na takšni podlagi sklepa na obstoj oziroma neobstoj pravno relevantnih dejstev.

Iz obrazložitve zahteve, ki ne navaja konkretnih nasprotij, povezanih z vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, sledi le, da njena vložnica ne soglaša z oceno izpovedb oškodovanca in njegovega brata ter s presojo mnenja izvedenca medicinske stroke dr. B. in izpovedb zaslišanih policistov. Takšne navedbe zahteve je mogoče razlagati kot uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti tega izrednega pravnega sredstva (2. odstavek 420. člena ZKP).

Sodišče prve stopnje je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Odločitev o tem je utemeljilo z okoliščinami, da obsojenec mesečno prejema le socialno pomoč v znesku 109.000 SIT, da je lastnik osebnega avtomobila in da je brez drugega premičnega in nepremičnega premoženja ter oče treh mladoletnih otrok v starosti 16, 12 in 10 let. Na podlagi tega je sklepalo, da bi bilo s plačilom stroškov ogroženo njegovo vzdrževanje in vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Sodišče druge stopnje je ob ugoditvi pritožbi okrožne državne tožilke odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti nastale stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino. Upoštevalo je navedbe pritožbe državne tožilke glede višine socialne pomoči in otroškega dodatka za tri otroke in dejstvo, da obsojenec služi z delom na tržnici, praktično vsakodnevno, čeprav v postopku ni bilo ugotovljeno, koliko s tem zasluži, ker tudi ni pričakovati, da bi bilo mogoče o tem dobiti realne podatke. Sodišče druge stopnje je utemeljilo, da je mogoče trditi, da gre za tolikšen obsojenčev zaslužek, ki mu bo omogočal plačilo stroškov kazenskega postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje in tudi odmerjeno povprečnino.

Po določbi 4. odstavka 95. člena ZKP sme sodišče v odločbi, s katero odloči o stroških, oprostiti obdolženca povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Za pravilno odločitev, ali bo sodišče obdolžencu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka ali pa bo sprejelo odločitev, s katero ga bo oprostilo povrnitve teh stroškov, je potrebno, da razpolaga s popolnimi in ažurnimi podatki o njegovih osebnih dohodkih, premoženju in družinskih obveznostih. V ta namen določbe procesnega zakona zavezujejo sodišče, da ugotavlja obdolženčeve premoženjske razmere (2. odstavek 182. člena in 1. odstavek 227. člena v zvezi s 3. odstavkom 323. člena ZKP). Gre za ugotavljanje dejstev, ki sodišču omogočajo presojo, ali obdolženec lahko povrne stroške kazenskega postopka, ali pa bi z njihovim plačilom bilo ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati, torej za vprašanje dejanskega stanja, ki je šele podlaga za uporabo 1. ali 4. odstavka 95. člena ZKP.

Dejansko stanje ugotovi sodišče vselej na glavni obravnavi, kar velja tudi za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so podlaga za odločitev o povrnitvi stroškov kazenskega postopka. Sodišče namreč mora o tem, kdo je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka vselej odločiti z odločbo o glavni stvari. Le v primeru, če o višini stroškov ni podatkov, izda preiskovalni sodnik, sodnik posameznik ali predsednik senata poseben sklep o višini stroškov, ko se ti podatki zberejo (2. odstavek 93. člena ZKP). Na dejansko podlago, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje in na katero je oprlo odločitev o stroških kazenskega postopka, je vezano tudi sodišče druge stopnje, ko odloča o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku, če samo ne izvede glavne obravnave. Sicer pa sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi na seji senata le preverja dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Po določbi 5. odstavka 392. člena ZKP v primeru, ko je edini razlog za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje zmotno ugotovljeno dejansko stanje in je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov, sodišče druge stopnje sodbe sodišča prve stopnje ne razveljavi, ampak ravna po 1. odstavku 394. člena istega zakona. V konkretnem primeru to pomeni, da bi sodišče druge stopnje lahko spremenilo odločbo o stroških kazenskega postopka, če bi za takšno odločitev zadostovala le drugačna presoja dejstev in okoliščin, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in upoštevalo pri oceni, da so podani zakonski pogoji za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka. Sodišče druge stopnje pa je poleg teh okoliščin ugotovilo še nove, v pritožbi državne tožilke uveljavljane okoliščine, pri čemer zlasti okoliščina, da obsojenec dela na tržnici in da s tem ustvarja zaslužek, ki je dejansko odločilna za presojo, ali je brez ogrožanja zase in družino sposoben plačati stroške kazenskega postopka in povprečnino, sploh ni povsem razjasnjena in zato tudi ne zanesljivo ugotovljena. V takem položaju zahteva utemeljeno napada postopanje sodišča druge stopnje, ki je v nasprotju z navedenimi postopkovnimi določbami spremenilo odločbo o stroških kazenskega postopka, kar je vplivalo na zakonitost tega dela drugostopenjske sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti v sklepnem delu obrazložitve navaja, da je Višje sodišče v Celju s svojim odločanjem brez dokazne podlage iz prvostopenjskega sojenja in z odklonitvijo obravnavanja pred pritožbenim sodiščem zagrešilo zmotno uporabo materialnega prava, saj je v škodo obsojenca kršilo Ustavo Republike Slovenije. Iz tako posplošenega zaključka in tudi ostalih navedb zahteve ni mogoče povzeti, ali se nanaša le na odločitev o stroških kazenskega postopka ali tudi na odločitev o glavni stvari. Ne glede na to, da je sodišče druge stopnje ob upoštevanju določbe 1. odstavka 445. člena ZK utemeljilo, zakaj ni obvestilo strank, to je obsojenca in zagovornico ter državnega tožilca o seji pritožbenega senata, zatrjevane kršitve zaradi ne dovolj jasne utemeljitve, ki jo vsebuje zahteva, ni mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče se namreč pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). To določbo je mogoče razlagati le tako, da mora vložnik v zahtevi navesti konkretne kršitve zakona ter jih tudi ustrezno obrazložiti.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije deloma ugodilo zahtevi zagovornice obsojenega A.L. za varstvo zakonitosti in sodbo sodišča druge stopnje v odločbi o stroških kazenskega postopka razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo višjemu sodišču v novo odločanje (1. odstavek 426. člena ZKP), v ostalem pa zahtevo zavrnilo (425. člen ZKP). Glede na takšno odločitev je tudi odpadel izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi z 2. odstavkom 98. člena ZKP).