Jedro

Stvar, ki je postala nevarna zaradi napačne uporabe, ni nevarna stvar v pomenu zakonskih določb o objektivni odgovornosti, in sicer ne glede na to, ali je napačna uporaba posledica zavestne odločitve ali malomarnosti uporabnika, ali pa posledica opustitve tretjega v smislu dolžnosti poduka uporabniku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je trdil, da se je 16. 9. 1996 telesno poškodoval, ko je s trikloretilenom, ki vsebuje kloroform, sredstvo z narkotičnim učinkom, čistil kondenzator dva metra visokega hladilnika tako, da je na njem sedel, med tem pa je zgubil zavest in padel na tla. Zahteval je 40.894,68 EUR odškodnine solidarno od prve toženke, ker je v trgovini njene pravne prednice A. kupil steklenico trikloretilena, ki ni bila opremljena z ustrezno etiketo in dodatnimi navodili oziroma varnostnim listom, ki bi ga poučili o varnem delu s kupljeno snovjo in ga opozorili na njeno nevarnost, ter od druge toženke, ker je njena pravna prednica B. kot grosistka prvi toženki dobavila proizvod brez ustreznih opozoril in navodil. 2. Sodišče prve stopnje je zahtevek zoper prvo toženko zavrnilo, zoper drugo toženko pa je z vmesno sodbo odločilo, da je za tožnikovo škodo odgovorna v deležu 30 %, medtem ko ostalih 70 % odstotkov odpade na prispevek oškodovanca samega.

3. Sodišče druge stopnje je odločitev prvostopenjskega sodišča potrdilo.

4. Tožnik je vložil revizijo zoper sodbo, s katero je bilo odločeno o njegovem zahtevku zoper prvo toženko. Uveljavljal je revizijska razloga bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal revizijskemu sodišču, naj ugotovi, da je v celoti podana odškodninska odgovornost obeh toženih strank in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni, podrejeno pa, naj ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Bistvene revizijske navedbe bodo povzete v nadaljevanju obrazložitve, ko bo nanje Vrhovno sodišče odgovorilo.

5. Revizija je bila vročena toženima strankama. Odgovora nanjo nista podali.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrnilo na podlagi presoje, da ni krivdno odgovorna, ker tožnik ni dokazal protipravnosti njenega ravnanja, saj ni dokazal, da bi mu prodala izdelek brez varnostnega lista, objektivno pa ni odgovorna zato, ker trikloretilen ni nevarna stvar in ker je do škode prišlo izključno zaradi ravnanja tožnika, ki ga prva toženka ni mogla pričakovati in se je tako v celoti ekskulpirala; čiščenje kondenzatorja hladilnika se namreč praviloma opravi s ščetkanjem in izpihovanjem, če pa je zaradi izredne zamaščenosti le potrebno čiščenje s trikloretilenom, je treba kondenzator demontirati in delo opraviti v prezračevanem prostoru, s posebno varovalno opremo, po posebnem navodilu, pod nadzorom. Pritožbeno sodišče je presojo o odsotnosti protipravnosti - in s tem krivdne odgovornosti - in razloge zanjo sprejelo kot pravilne, glede objektivne odgovornosti prve toženke pa je pojasnilo, da sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati ekskulpacijskih razlogov po uradni dolžnosti, da pa je odločitev, da ni objektivno odgovorna materialnopravno pravilna, ker prva toženka sploh ni bila imetnica trikloretilena in ker je bila po tožnikovih trditvah povečana nevarnost posledica opustitve prve toženke in ne snovi same po sebi.

O krivdni odgovornosti

8. Tožnik v okviru graje presoje o odsotnosti krivdne odgovornosti prve toženke trdi, da je dokazno breme za dejstvo, da ni prejel navodil (varnostnega lista) sodišče prve stopnje zmotno naložilo njemu, ki negativnega dejstva ne more dokazati, namesto prvi toženki, ki bi lahko dokazala, da je navodila dala. Stališče, da je dokazno breme za protipravnost na tožniku, je materialnopravno zmotno. Prva toženka je trdila, da je tožnik navodila odklonil, a sodišče prve stopnje tega ni ugotavljalo, pač pa je preko trditvene podlage prve toženke ugotavljalo, ali so bila navodila pritrjena na steklenico, s čemer je kršilo načelo dispozitivnosti in ugotavljalo dejansko stanje po uradni dolžnosti. Ker je bilo napačno porazdeljeno dokazno breme, je bilo v situaciji non liquet zmotno uporabljeno pravilo o dokaznem bremenu. In ker ni navedlo razlogov o odklonitvi navodil, je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

9. Tožnik je v tožbi trdil, da je prva toženka ravnala protipravno, ker mu je prodala trikloretilen brez ustreznih navodil za uporabo, prva toženka pa je v odgovoru na tožbo to zanikala in trdila, da je tožnik ob nakupu zavrnil poduk prodajalca, češ da izdelek pozna, navodila pa pustil v trgovini. K tožbenim trditvam je sodišče prve stopnje zaslišalo tožnika, ki je izpovedal, da na etiketi na kupljeni steklenici ni bilo opozorila, da snov vsebuje narkotik in da na njej niso bila pritrjena dodatna navodila. K trditvam iz odgovora prve toženke na tožbo je zaslišalo po njej predlagane priče, ki so izključile možnost prodaje trikloretilena brez varnostnega lista, ker so bili vsi prodajalci usposobljeni za prodajo strupenih snovi, seznanjeni z obvezo izročanja varnostnih listov kupcem (C. C., pri prvi toženki zadolžen za varstvo pri delu), da strupi niso šli v prodajo, dokler niso bili opremljeni z varnostnimi listi, ki jih je bil dolžan zagotoviti grosist in da so v tistih izjemnih primerih, ko tega ni storil ali so se varnostni listi med transportom izgubili, prodajo do pridobitve varnostnih listov zadržali, ne nazadnje že zato, ker so bile kazni v primeru kršitev zelo visoke (D. D. in E. E., poslovodja in prodajalec v trgovini tožene stranke) in da je bil k steklenici, ki jo je kupil tožnik, z elastiko pričvrščen varnostni list (D. D., ki je opravil konkretno prodajo). Zaključilo je, da tožnikova izpoved, ki je ni potrdila izpoved nobene od ostalih prič, neprepričljiva, ne potrjuje njegove trditve, da ni prejel varnostnega lista in je zato nedokazana.(1) Pritožbeno sodišče je temu pritrdilo.(2) O kršitvi načela dispozitivnosti

10. Revizijski očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo dispozitivnosti, ko je ugotavljalo, ali je bila steklenica opremljena z varnostnim listom, čeprav bi smelo ugotavljati le, ali je resnična trditev prve toženke, da je tožnik varnostni list pustil v trgovini, je neutemeljen. Ne le zato, ker gre za isto dokazno temo, saj trditev, da je tožnik navodila pustil v trgovini, pomeni le argument zanikanja njegove trditve, da mu sploh niso bila dana, zaradi česar načelo dispozitivnosti ni bilo kršeno, pač pa tudi zato, ker bi šlo v nasprotnem primeru za relativno postopkovno kršitev v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki je tožnik v pritožbi ni uveljavljal, zato zaradi prepovedi preskakovanja pravnih sredstev ne more biti predmet preizkusa pred revizijskim sodiščem.

O kršitvi pravila o dokaznem bremenu

11. Trditveno in dokazno breme določa materialno pravo; s tem, ko predpisuje predpostavke za nastanek določene pravice, pove tudi, katera dejstva so pravno pomembna in jih mora stranka zatrjevati, da bo njena tožba sklepčna. Za ta dejstva stranka nosi tudi dokazno breme, če zakon ne določa drugače (na primer obrnjeno dokazno breme).(3) Ker je dolžan po pravilih o krivdni odgovornosti škodo njen povzročitelj povrniti le, če je nastala kot posledica njegovega protipravnega ravnanja ali opustitve, so pomembna dejstva, ki utemeljujejo presojo, da sta bila določeno ravnanje ali opustitev protipravna. V konkretnem primeru je protipravno ravnanje, ki je v nasprotju z določbami 26. do 28. člena Zakona o prometu s strupi, ki je veljal v času škodnega dogodka.

12. V zvezi z zbiranjem procesnega gradiva velja razpravno načelo (7. člen ZPP): razen izjemnih primerov je zbiranje procesnega gradiva, ki ga predstavljajo predvsem trditve o dejstvih in dokazi zanje, dolžnost strank (in ne pravica ali celo dolžnost sodišča). Splošno pravilo iz 212. člena ZPP je, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. S tem pravilom sta definirani procesno trditveno in dokazno breme: navajanje relevantnih dejstev in predlaganje učinkovitih dokazov povečujejo izglede stranke za uspeh v pravdi.(4) Je procesni izraz materialnega trditvenega in dokaznega bremena in je del procesnega prava.(5)

13. Materialno in procesno dokazno breme sta pred začetkom dokazovanja izenačena.(6) Nosi ju torej ista stranka. Za materialno dokazno breme je značilno, da ga ves čas postopka nosi ista stranka (je stabilno), medtem ko procesno dokazno breme glede na uspeh dokazovanja lahko prehaja od ene stranke na nasprotno stranko. Materialno dokazno breme za trditev, da je prva toženka tožniku prodala trikloretilen brez ustreznih navodil je bilo torej vseskozi na tožniku. V materialnem pravu (kot primarnem viru pravil o dokaznem bremenu) namreč ni podlage za drugačno prerazporeditev tega bremena. Iz tega razloga, v nasprotju z revizijskimi trditvami, materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. V sodni praksi so se sicer izoblikovala tudi nekatera dodatna pravila, na primer, da materialno dokazno breme nosi tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist; da ga nosi stranka, ki ji je dejstvo lažje dokazati in druga, med njimi tudi pravilo, da nosi materialno dokazno breme tisti, ki dejstvo zatrjuje in ne tisti, ki ga zanika.(7) Vendar se ta pravila uporabljajo subsidiarno, predvsem, če zakon dokaznega bremena ne razporeja drugače(8) (kar ne velja za konkreten primer(9)), ali ko to utemeljujejo drugi, posebej utemeljeni razlogi. Vprašanje je, ali je bil v konkretnem primeru tak posebej utemeljen razlog podan zato, ker je bilo treba dokazovati negativno dejstvo. Revizijsko sodišče meni, da ne; ker so predmet dokazovanja trditve o pravno pomembnih dejstvih in ne dejstva sama, so lahko premet dokazovanja tudi trditve, da določeno dejstvo ne obstaja(10) in se dokazujejo posredno, z ugotavljanjem dejstev, ki izključujejo možnost, da bi istočasno obstajalo zatrjevano sporno dejstvo,(11) oziroma z indici.(12) Stališče teorije je, da dolžnost dokazovanja trditev o neobstoju dejstva bremeni stranko, ki to zatrjuje, če je od neobstoja tega dejstva odvisna utemeljenost njenega zahtevka.(13)

14. Materialno dokazno breme določajo pravila o tem, kateri stranki v škodo je treba upoštevati nedokazanost posameznega pravno relevantnega dejstva. ZPP v 215. členu določa, da če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Nastopi takrat, ko procesno trditveno in dokazno breme preneha, to je z nastopom prekluzije navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov. Stranko takrat zadenejo posledice pomanjkljivega izpolnjevanja procesnega trditvenega in dokaznega bremena: sodišče izda zanjo neugodno odločbo.(14) Ker je v konkretrnem primeru ocenjeno, da tožnik dokaznega bremena za trditev, da mu prva toženka ob nakupu trikloretilena ni izročila ustreznih navodil, je zavrnilna sodba materialnopravno pravilna.

O absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP

15. Ta kršitev naj bi bila po revizijskih trditvah zagrešena, ker sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o dejstvu, ali je tožnik odklonil navodila, nima pa jih zato, ker naj ta dejstva sploh ne bi bila ugotovljena.

16. S to trditvijo in s trditvami, ki jih ne kvalificira kot procesne kršitve, kot na primer z opozarjanjem na domnevno spregledani del izpovedi priče D. D., na nejasnost, ali je enako, kot je po lastni izpovedi s prodanimi strupi ravnal D. D., ravnal tudi E. E., da ni znano, kdo sploh je sporno snov prodal tožniku glede na to, da nobeden od pravkar imenovanih ni prepoznal podpisa prodajalca na računu kot svojega in podobno, tožnik v resnici izpodbija dejanske ugotovitve nižjih sodišč oziroma zatrjuje njihovo pomanjkljivost, kar je v revizijskem postopku nedovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

O objektivni odgovornosti

17. Stališče izpodbijane pravnomočne sodbe je, da pa je odločitev, da prva toženka ni objektivno odgovorna, materialnopravno pravilna iz dveh razlogov: ker prva toženka sploh ni bila imetnica trikloretilena in ker je bila po tožnikovih trditvah povečana nevarnost posledica opustitve prve toženke in ne snovi same po sebi.

18. Tožnik meni, da je materialnopravno zmotna presoja pritožbenega sodišča, da prva toženka ni objektivno odgovorna za njegovo škodo zato, ker ni bila imetnica sporne snovi. Sam je objektivno odgovornost utemeljeval z drugo trditvijo - s trditvijo, da je prva toženka dala v promet nevarno stvar brez ustreznih navodil. Zato je pritožbeno sodišče kršilo procesna pravila že s tem, ko je odločitev oprlo na nezatrjevana dejstva, poleg tega pa še s tem, ko ni obravnavalo tožnikovih pritožbenih navedb o nedopustnosti upoštevanja izvedenskega mnenja izvedenca za področje varstva pri delu, ker je bil dokazni predlog prepozen.

19. Tožnik ima samo delno prav glede prvega razloga – prva toženka se res ni branila, da ni bila imetnica trikloretilena. Vendar je to pravna kvalifikacija in s tem kategorija materialnega prava (in ne dejanska trditev), ki izhaja iz tožnikovih nespornih trditev. Vendar procesne kršitve (kršitve razpravnega načela) vseeno ni bilo: imetništvo nevarne stvari v smislu zakonskih določb o objektivni odgovornosti ne spada v sfero dejanskega, pač pa je pravni standard (in s tem del materialnega prava). Nima pa prav glede drugega razloga. V tožbi je namreč objektivno odgovornost prve toženke utemeljeval s trditvijo, da »predstavlja nevarni proizvod trikloretilen brez ustreznih navodil za varno uporabo nevarno stvar in sta toženki tožniku za njemu nastalo škodo odškodninsko odgovorni tudi na podlagi določil 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.« Stvar, ki je postala nevarna zaradi napačne uporabe, ni nevarna stvar v pomenu zakonskih določb o objektivni odgovornosti, in sicer ne glede na to, ali je napačna uporaba posledica zavestne odločitve ali malomarnosti uporabnika, ali pa posledica opustitve tretjega v smislu dolžnosti poduka uporabniku. Pritožbeno sodišče je o tem navedlo pravilne razloge. Tožba je bila glede na zgoraj povzete trditve glede objektivne odgovornosti nesklepčna. Ker je nesklepčnost tožbe razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, morebitna presoja, da je prvostopenjsko sodišče kršilo pravila o prekluziji v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem za varstvo pri delu, do drugačne odločitve ne bi mogla privesti; zato ni procesne kršitve, ker v izpodbijani sodbi ni odgovorjeno na pritožbene trditve o kršitvi določbe 286. člena ZPP.

20. Ker je tožnikova revizija neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Zadnji odstavek na 10. strani sodbe z nadaljevanjem na 11. strani.

Op. št. (2): Glej 8. točko obrazložitve.

Op. št. (3): Zobec, J., v Ude, L. in soavtorji, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 345 in 346. Op. št. (4): Zobec, J., v Lojze Ude in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Gospodarski vestnik Založba in Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2006, stran ; enako Siniša Triva in Mihajlo Dika, navedeno delo, stran 498. Op. št. (5): Tako na primer sodba II Ips 504/2005. Op. št. (6): Zobec, J., navedeno delo, stran 381. Op. št. (7): Tako sodba II Ips 961/2008 in številne druge.

Op. št. (8): Tako Triva, S. In Dika, M., navedeno delo, stran 499; enako Zobec, J., navedeno delo, stran 347. Op. št. (9): V odškodninski pravdi morata po določbi prvega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih dokazati tožnik škodno ravnanje, njegovo protipravnost, škodo in vzročno zvezo med protipravnim škodnim ravnanjem in škodo, toženec pa, da ni kriv.

Op. št. (10): Finžgar,A., Civilno procesno pravo, Univerzitetna založba Ljubljana, Ljubljana 1962, stran 354; Triva, S. In Dika, M., Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine, Zagreb 2004, stran 485; Zobec, J., navedeno delo, stran 338 in 339. Op. št. (11): Triva, S. In Dika, M., navedeno delo, stran 485. Op. št. (12): Zobec, J., navedeno delo, stran 338 in 339. Op. št. (13): Triva, S. In Dika, M., navedeno delo, stran 499. Op. št. (14): Zobec, J., navedeno delo, stran 380.