Jedro

Podržavljenje po 9. točki 3. člena ZDen je izkazano, v kolikor je bilo zemljišče podržavljeno z odločbo po ZNNZ in prisilno odvzeto iz posesti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje, prostor in energijo, št. ... z dne 16. 5. 2003 se odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju: SOD) in dopolnilno odločbo Upravne enote A., št. ... z dne 12. 6. 2002 spremenila tako, da se v besedilu 1. točke izreka znesek "176.237,74 DEM" nadomesti z zneskom "81.125,45 DEM". Prvostopni organ je s citirano odločbo vrnil denacionalizacijskima upravičencema A. A. in B. B. del podržavljene nepremičnine parc. št. 984/1 v skupni izmeri 6.578 m2, ob podržavljenju vpisane v vl. št. 60 k.o. .., v obliki odškodnine, v obveznicah SOD, v višini 176.273,74 DEM, vsakemu v deležu do 1/2 (1. točka izreka); SOD naložil, da je dolžna v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe izročiti obveznice skrbniku za poseben primer (2. točka izreka); za skrbnika je določil CC (3. točka izreka); ter odločil, da so stroški postopka poravnani (4. točka izreka). V obrazložitvi je navedla, da je v zadevi sporen temelj za denacionalizacijo parc. št. 984/17 in 1490 (dela podržavljene parc. št. 984/1), ker iz dokumentacije ni razviden odvzem oziroma odpis teh dveh parcel iz posesti upravičencev, in vrednotenje tega zemljišča kot komunalno opremljenega nezazidanega stavbnega zemljišča. Tožena stranka je svoje stališče, da je pri spornih parcelah izkazan pravni temelj za denacionalizacijo, oprla na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002. Meni, da je pravilno stališče, da so upravičenci do denacionalizacije bivši lastniki, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno na podlagi predpisov izdanih do leta 1963 (zlasti na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč - ZNNZ), ne glede na to, kdaj jim je bilo odvzeto iz posesti, in ob določenih pogojih tudi osebe, ki nikoli niso bile lastnice temveč le imetnice pravice uporabe na nacionaliziranih zemljiščih, ki pa so jim bila odvzeta iz posesti. Izhajajoč iz obvezne razlage tožena stranka meni, da je ugovor SOD, da sporni parceli iz posesti upravičencev nista bili odvzeti ter zato v ZDen ni dana podlaga za denacionalizacijo, neutemeljen. Zemljišči sta bili v okviru odločbe OLO C., št. ... z dne 18. 8. 1959, izdani na podlagi ZNNZ, A. A. in B. B. nacionalizirani, zato je ugovor, da temelj za denacionalizacijo ni podan, neutemeljen. Tožena stranka pa je sledila pritožbenim navedbam glede vrednotenja zemljišča. Ker je bilo ugotovljeno, da je sistem preskrbe za vodo bil, je utemeljen ugovor, da je potrebno uporabiti določbo 5. odstavka 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetja oziroma premoženja (v nadaljevanju: Navodilo), po katerem se vrednost zemljišča, ki ga ni možno priključiti na javno električno ali vodovodno omrežje, vrednoti po določbi 14. člena Navodila in vrednost zemljišča zmanjša za 30 %. Pri izračunu vrednosti, ki so jo upravičeni dobiti bivši lastniki, pa je tožena stranka upoštevala tudi ob podržavljenju dano odškodnino, ki presega 30 % vrednosti nepremičnine ter zato znižala s strani prvostopenjskega organa določeno odškodnino. Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke, ker ni upoštevala ugovora, da za parceli 984/17 in del parcele 1490 k.o. ... ni razviden odvzem iz posesti ter se teh površin pri določanju odškodnine ne bi smelo upoštevati. Parcela št. 984/17 k.o. ... ni bila upravičencem (niti pravnim naslednikom) nikoli odvzeta iz posesti. Iz z.k. vl. št. 329 k.o. ..., je še vedno pri z.k. telesu I vpisana parc. št. 984/17 pot v izmeri 487 m2 v uporabi pravnih naslednikov obeh upravičencev. Pravni nasledniki upravičencev imajo torej še vedno pravico uporabe, kolikor je niso danes že na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini vpisali v lastninsko pravico in lahko zahtevajo od občine ureditev zemljiškoknjižnega stanja in plačilo odškodnine. Glede površine, ki se nahaja v cesti parc. št. 1490, tudi ni bila izdana odločba o odvzemu iz posesti. Če pa je bila površina dejansko odvzeta iz posesti na podlagi naznanilnega lista št. 39/75, tega pri denacionalizaciji ni mogoče upoštevati. Naznanilni list ne predstavlja listine o odvzemu, niti ni mogoče reči, da gre pri tem odvzemu za ukrep državnega organa brez pravnega naslova po 4. členu ZDen. Odškodnino bi bilo zato potrebno zmanjšati za površino parcel 1490 in 984/17, skupaj za 650 m2. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom v tem postopku D. D. je na tožbo odgovorila in navedla, da sodišču predlaga, da zadevo pospešeno rešuje, ostale stranke z interesom na tožbo niso odgovorile.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi, v upravnem sporu, ostaja sporna izkazanost temelja za denacionalizacijo današnje parcele 984/17, pot v izmeri 487 m2, in dela parcele 1490, cesta v izmeri 163 m2, obe k.o. ... Po mnenju sodišča tožeča stranka glede na dejansko stanje, ki izhaja iz listin v upravnem spisu, utemeljeno ugovarja, da za parc. št. 984/17 temelj za denacionalizacijo ni podan. Na parceli, tako izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska (vl. št. 329, list št. 13), imajo pravni nasledniki bivših lastnikov pravico uporabe. Lastninjenje takih zemljišč je urejeno z Zakonom o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97), po katerem nepremičnine postanejo lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe. Tožena stranka nepravilno utemeljuje temelj podržavljenja z ustavno odločbo U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002. Iz citirane ustavne odločbe namreč izhaja, da je upravičenec do denacionalizacije tudi tisti, ki mu je bila odvzeta pravica uporabe. Upravičenje do denacionalizacije po 9. točki 3. člena ZDen je podano ob obstoju akta ob podržavljenju, ki je odvzel lastninsko pravico na podlagi ZNNZ, in akta, ki je odvzel bivšemu lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vsa upravičenja glede nepremičnine, tudi pravico uporabe. Ne izhaja pa iz ustavne odločbe, da so upravičenci do denacionalizacije bivši lastniki oziroma njihovi pravni nasledniki, ki jim je do nastopa denacionalizacije ostala na nepremičnini pravica uporabe, kljub izkazanemu odvzemu lastninske pravice na podlagi odločbe, izdane po ZNNZ, ki je kot pravni temelj podržavljenja našteta v 3. členu ZDen. Pravno nerelevantna za utemeljevanje temelja za denacionalizacijo so izvajanja prvostopnega organa, ki temelj za denacionalizacijo izpeljuje iz 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen. Določba ureja in določa ovire za vrnitev nepremičnin v naravi, zato se za take nepremičnine določa odškodnina, vendar ob podanem temelju za denacionalizacijo. Temelj za denacionalizacijo pa pri parceli 984/17 k.o. ... ni podan in je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, ko je bivša lastnika današnje parcele 984/17 določila za upravičenca do denacionalizacije. Neutemeljeni pa so ugovori tožeče stranke glede dela parcele 1490 k.o. ... Sporen del površine, ki je danes v parc. št. 1490 v naravi cesta, je bil ob nacionalizaciji del parc. št. 984/1, ki je bila nacionalizirana z odločbo odseka za finance OblO C. z dne 18. 8. 1959 št. ... na podlagi ZNNZ, ki je naštet v 9. točki 3. člena ZDen. Nesporno se zemljišče več ne nahaja v posesti pravnih naslednikov bivših lastnikov, zemljiškoknjižno pa je prešlo v družbeno lastnino na podlagi naznanilnega lista 39/75. Iz zapisnika z dne 24. 1. 1975, ki je bil podlaga za izdajo spornega naznanilnega lista, izhaja, da je bila cesta na parceli 1490 ob izdelavi zapisnika z dne 24. 1. 1975 že obstoječa. Navedeno pomeni, da je bilo sporno zemljišče, ki je bilo ob nacionalizaciji del parcele 984/1, do 24. 1. 1975 vzeto iz posesti bivših lastnikov oziroma imetnikov pravice uporabe (tudi dejansko), kar pomeni, da je pri obravnavanem zemljišču temelj za denacionalizacijo po določbi 9. točke 3. člena ZDen podan. Po citirani ustavni odločbi U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 je za upravičenje do denacionalizacije po 9. točki 3. člena ZDen bistveno, da je bilo zemljišče podržavljeno z odločbo po ZNNZ in prisilno odvzeto iz posesti. V obravnavani zadevi ni sporno, da se zemljišče v posesti bivših lastnikov ne nahaja, zemljiškoknjižno je bilo ob denacionalizaciji v družbeni lastnini, sam naznanilni list pa tudi ne kaže, da je imel za podlago prostovoljni prenos pravice uporabe (npr. kupoprodajno pogodbo). Tožena stranka je zato v izpodbijani odločbi pravilno odločila, da je za zemljišče bivše parcele 984/1, ki se danes nahaja v parceli 1490, temelj za denacionalizacijo podan, saj sta izpolnjena oba zahtevana pogoja. Ker je bilo v denacionalizacijskem postopku pri eni od vrnjenih parcel napačno uporabljeno materialno pravo in tožena stranka pri zavrnitvi pritožbe tega ni upoštevala, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) odpravilo ter zadevo v smislu 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.