Jedro

Ker je tožniku viza za prebivanje izdana v Italiji pretekla znotraj šestmesečnega roka, se v konkretnem primeru uporabi prvi pododstavek četrtega odstavka 12, člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva in na podlagi katerega je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Italija.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka), saj je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Italijanska republika (2. točka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 28. 1. 2021 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS). Izhajajoč iz uradnih podatkov Centralne baze Eurodac je tožena stranka ugotovila, da pred tem za mednarodno zaščito še ni zaprosil. Iz policijske dokumentacije pa izhaja, da je razpolagal z italijanskim dovoljenjem za prebivanje z veljavnostjo do 3. 1. 2021. Zato je Italiji v skladu z 4. točko prvega odstavka 12. člena Uredbe EU št. 604/20131 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem tožnika ter 1. 4. 2021 prejela odgovor, da je Italija v skladu z navedeno zakonsko določbo odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

3. Osebni razgovor na podlagi 5. člena Dublinske uredbe III je tožena stranka opravila s tožnikom 4. 2. 2021. Tožnik je povedal, da je v Italijo prišel z letalom in turistično vizo, ki je bila veljavna tri mesece. To so mu nato podaljšali še za leto dni. Živel je v Rimu, kjer je sprva delal v cirkusu in živel v tovornjakarski prikolici. Po dveh mesecih dela v cirkusu si je pridobil dovoljenje za prebivanje. Slabih izkušenj z uradnimi osebami v tem času ni imel. Edino slabo izkušnjo, ki jo je v Italiji doživel, je imel v diskoteki, ko se je neke noči zaradi dekleta, ki ga je želel spoznati, sprl s skupino fantov. Med njimi je prišlo do pretepa, posredovali so tudi varnostniki, medtem ko policije niso klicali. To skupino fantov je kasneje srečal le še enkrat, a se ji je uspel izogniti. V Italijo se ne želi vrniti, ker mu tam ni všeč. Vse je preveč živahno, sam pa ima raje mir. Boji se tudi, da bi ponovno srečal že omenjeno skupino fantov, ki bi ga lahko tudi ubili. V nadaljevanju je povedal, da je v RS prišel februarja 2020. Želi si ostati in trenirati mešane borilne veščine. Prošnjo za mednarodno zaščito je vložil, ker mu je zmanjkalo sredstev za življenje. Zaradi epidemije Covid-19 so namreč zaprli vse športne klube, kjer bi sicer lahko delal in treniral. 4. Tožena stranka ugotavlja, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi RS prevzela pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje. V Italiji namreč ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Tožnik je navedel zgolj dogodek v katerem se je sprl s skupino fantov v diskoteki zaradi nekega dekleta, ki pa ne izkazuje nespoštovanja 4. člena Listine, saj ga niso povzročili državni organi.

5. V zvezi z informacijami o stanju v Italiji, ki jih je tožnik predložil v upravnem postopku, tožena stranka ugotavlja, da spletni članki navajajo samo posamezne dogodke in ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti. Usmerjeni so predvsem na spremembe v azilni politiki, ki so bile uvedene v času predhodne vlade. Pojasnjuje, da imajo prosilci za azil v Italiji pravice in bivanje urejene enako, kot prosilci, za katere je odgovorna RS. Poudarja, da bo imel za čas obravnave prošnje za mednarodno zaščito zagotovljeno bivanje in osnovne minimalne higienske standarde. Ugotavlja, da so članki zbrani iz različnih obdobij od leta 2019 do novembra 2020, kar kaže na to, da opisujejo posamezne dogodke, ki so se zgodili v daljšem časovnem obdobju in ne predstavljajo sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka. Ugotavlja, da tudi druge države članice prosilce vračajo v Italijo na podlagi Dublinske uredbe III in da noben evropski organ v zadnjem obdobju ni obravnaval Italije v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v zvezi s kategorijo prosilcev za mednarodno zaščito, ki so bili v dublinskih postopkih vrnjeni v Italijo. Iz teh razlogov je tožena stranka zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj je za njeno obravnavo odgovorna Italija.

6. Zoper sklep tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Meni, da je neutemeljeno in pavšalno sklicevanje tožene stranke na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016, iz katere med drugim izhaja, da so sistemske pomanjkljivosti objektivna dejstva, ugotovljiva z dokumenti ustreznih institucij oziroma pristojnih organov. Prav tako ni utemeljena njena navedba, da osebam, vrnjenim po Dublinskem postopku, pripada nastanitev le v začetnih sprejemnih centrih ali začasnih objektih kot pavšalne označuje tudi ostale ugotovitve tožene stranke glede ravnanja Italije in njeno spoštovanje azilne zakonodaje. Meni, da bi tožena stranka morala pridobiti in preveriti informacije, ali Italija dejansko zagotavlja takšno raven zaščite, kot bi jo bila dolžna glede na prevzete mednarodne zaveze. Zgolj splošno sklicevanje na ravnanja drugih držav članic glede vračanja prosilcev v Italijo ni zadostno. Meni, da je splošno znano, da v Italiji nastajajo neformalna naselja brez dostopa do osnovnih storitev, kjer prosilci za mednarodno zaščito živijo. Šele, ko je pritisk javnosti previsok, se te razmere začasno uredijo, a se kmalu pojavijo nova žarišča. V ta namen prilaga članek iz A. dnevnika z dne 8. 2. 2018, iz katerega izhaja, da okoli 10.000 ljudi nima dostopa do državnega sistema preverjanja pravice do azila. Podobno tematiko je obravnaval tudi članek iz leta 2014 o skupini afganistanskih beguncev, ki so živeli v nemogočih razmerah ob reki Soči. Toženi stranki očita, da ni razčistila dejanskega stanja v zvezi z ugovori tožnika in ni ugotavljala, ali je raven zaščite dejanska ali samo navidezna.

7. Opozarja še na nepravilno uporabo določil Dublinske uredbe III glede določitve odgovorne države članice. Ker je tožnik posedoval italijanski vizum z veljavnostjo do 3. 1. 2021, je na ozemlje RS vstopil in tu bival legalno. Zato bi bila za obravnavo njegove prošnje pristojna tudi RS upoštevaje drugi odstavek 4. točke 12. člena, ki določa, da kadar prosilec poseduje enega ali več dokumentov za prebivanje, ki so potekli manj kot dve leti pred tem, ali enega ali več vizumov, ki so potekli manj kot šest mesecev pred tem in ki so mu dejansko omogočili vstop na ozemlje države članice, in če ni zapustil ozemelj držav članic, je odgovorna država članica, v kateri je vložena prošnja za mednarodno zaščito. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

8. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka vse tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Izpostavlja, da je pri presoji potrebno upoštevati, da Dublinska uredba III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države štejejo za varne države za državljane tretjih držav, kar izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega in Upravnega sodišča. Pojasnjuje, da je pravilno uporabila merila Dublinske uredbe III. Glede na ugotovljena dejstva, da je tožnik posedoval italijanski vizum z veljavnostjo do 3. 1. 2021, dne 13. 1. 2021 pa izrazil namen zaprositi za mednarodno zaščito ter da je Italija sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje, je tožena stranka materialno pravo uporabila pravilno.

9. Dne 14. 6. 2021 je sodišče opravilo glavno obravnavo ob navzočnosti pooblaščencev obeh strank in v nenavzočnosti tožnika, ki je bil pravilno in pravočasno vabljen vendar svoje odsotnosti ni opravičil. V okviru dokaznega postopka je vpogledalo upravni in sodne spise, ki se nanašajo na zadevo, in priloge tega spisa na A2 do A8. Zavrnilo je dokazni predlog za zaslišanje tožnika, saj iz njegovega trditvenega gradiva v zvezi z nosilnimi stališči izpodbijanega sklepa ni razvidna utemeljitev možnosti drugačne presoje njegove izpovedbe (dokazno sredstvo)2, kot jo je opravila tožena stranka; golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa pa ne zadostuje3. 10. Tožba ni utemeljena.

11. Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Italija, je določilo prvega pododstavka četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe III, ki določa, da kadar prosilec poseduje samo enega ali več dokumentov za prebivanje, ki so potekli manj kot dve leti pred tem, ali enega ali več vizumov, ki so potekli manj kot šest mesecev pred tem in ki so mu dejansko omogočili vstop na zemlje države članice, se za čas, ko prosilec ne zapusti ozemelj držav članic uporabijo odstavki 1, 2 in 3; pri tem pa prvi odstavek 12. člena določa, da kadar prosilec poseduje veljaven dokument za prebivanje, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je dokument izdala. V konkretni zadevi ni sporno, da je Italija tožniku izdala vizum za prebivanje z veljavnostjo do 3. 1. 2021, tožnik pa je prošnjo za mednarodno zaščito vložil v RS 28. 1. 2021. Iz navedenega torej sledi, da je tožnik prošnjo podal znotraj časovnih okvirov, ki jih določa prvi pododstavek četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe III, kar pomeni, da je ugotovitev tožene stranke, da je za obravnavo prošnje tožnika odgovorna Italija, pravilna. V zadevi tudi ni sporno, da je Italija odgovornost sprejela.

12. Določilo drugega pododstavka četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe III, na katerega se v tožbi sklicuje tožnik, pa se nanaša na situacijo, da kadar prosilec poseduje enega ali več dokumentov za prebivanje, ki so potekli več (poudarilo sodišče) kot dve leti pred tem, ali enega ali več vizumov, ki so potekli več (poudarilo sodišče) kot šest mesecev pred tem in ki so mu dejansko omogočili vstop na zemlje države članice, in če ni zapustil ozemelj držav članic, je odgovorna država članica, v kateri je vložena prošnja za mednarodno zaščito. Sodišče pri tem ugotavlja, da je prišlo v slovenskem prevodu besedila drugega pododstavka četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe III do napake. Besedilo angleške verzije tega določila govori namreč o „more than two years“ oziroma „more than six months“, nemške „mehr als zwei Jahre“ oziroma „mehr als sechs Monaten“, francoske „plus de deux ans“ oziroma „plus de six mois“, ali pa npr. italijanske „da oltre due anni“ oziroma „da oltre sei mesi“. Ker je tožniku viza za prebivanje izdana v Italiji pretekla znotraj šestmesečnega roka, se v konkretnem primeru uporabi prvi pododstavek četrtega odstavka 12, člena Dublinske uredbe III, kot je sodišče že zgoraj obrazložilo, in na podlagi katerega je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Italija. Tožena stranka je tako pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Italija.

13. Po presoji sodišča je neutemeljen tudi nadaljnji tožbeni očitek, da v Italiji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, ki bi glede na določbo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III preprečevale predajo tožnika v Italijo.

14. Pri tem je pri presoji treba upoštevati, da Dublinska uredba III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav. Navedene domneve pa tožnik s svojimi navedbami tudi po presoji sodišča ni uspel izpodbiti. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu. V odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov (na primer Sodišča EU, ESČP ali UNHCR, ki bi obravnavali azilni postopek v Italiji kot kritičen) pa toženi stranki dejstva, ki se domneva, ni bilo potrebno še dodatno utemeljevati.

15. Kot izhaja iz zapisnika osebnega razgovora je tožnik povedal, da v Italiji ni imel nobenih težav z uradnimi osebami. Doživel je zgolj en naključni incident s skupino fantov v diskoteki v Rimu zaradi nekega dekleta. Skupino fantov je, kot je povedal, videl le še enkrat, vendar se je srečanju takrat izognil. Kasneje v razgovoru je povedal, da se v Italijo ne želi vrniti, ker mu je bolj všeč mir, ki je v RS. Sodišče ugotavlja, da je na tožniku trditveno in dokazno breme glede dejstev, da bi bil s predajo Italiji podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Pri tem pa sodišče ugotavlja, da tožnik takšnih okoliščin v razgovoru niti ni navajal. Tožnik tudi v tožbi s sklicevanjem na predložene informacije o stanju v Italiji ni uspel izkazati (dovolj velike) verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti v Italiji v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III, ki bi preprečevala vrnitev tožnika pristojnim organom Italije. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016, so sistemske pomanjkljivosti objektivna dejstva, ugotovljiva z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov (9. točka obrazložitve). Sodišču ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Italiji v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

16. Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v nadaljevanju Dublinska uredba III. 2 Trditve strank začrtujejo temo obravnavanja in sojenja, z dokaznimi izpovedbami pa se ta tema (trditve strank) preverja (Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 507). 3 Vrhovno sodišče je že presodilo, da za ponovno izvedbo dokaza v upravnem sporu ne zadostuje golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa, ampak mora v tožbi, v kateri predlaga izvedbo takega dokaza na glavni obravnavi, utemeljiti možnost njegove drugačne dokazne presoje, kot je bila sprejeta v izpodbijanem upravnem aktu (X Ips 341/2016 z dne 25. 4. 2018, 30. točka obrazložitve).