Jedro

Skupščinski sklep o razrešitvi direktorja ima korporacijski učinek. Ali je skupščina poslovodjo poklicala iz neutemeljenega razloga in ali je zato nastala za družbo kakšna obligacijska obveznost ni stvar skupščinskega sklepa. Zato trditev tožene stranke, da so družbeniki izglasovali sklep o krivdnih razlogih za odpoklic direktorja za sodišče prve stopnoje ni bila zavezujoča.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma citirano sodbo v prvem odstavku obsodilo toženo stranko na plačilo zneska 998.860,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.1997 do plačila, v drugem odstavku pa zavrnilo zahtevek v presežku, to je glede plačila 1.548.234,05 SIT s pp; ter v tretjem odstavku naložilo težeči stranki, da toženi stranki povrne del pravdnih stroškov v višini 220.184,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2001 do plačila.

Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in naloži toženi stranki stroške pravdnega postopka oziroma podrejeno, da sodbo v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 6.500,00 DEM v tolarski protivrednosti oz. 590.235,75 SIT z zamudnimi obrestmi, vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper obsodilni del sodbe zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu in v delu glede pravdnih stroškov spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožečo stranko obsodi na plačilo vseh pravdnih stroškov tožene stranke. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 27.11.1996 sklenili Pogodbo o poslovodenju (priloga A1 - v nadaljevanju pogodba), v kateri sta uredili pravice in obveznosti, ceno storitev in čas trajanja pogodbe. Pogodbeni stranki sta uvodoma ugotovili, da se pogodba sklepa z namenom ureditve obligacijskih razmerij, na podlagi sklepa skupščine naročnika, da se za direktorja družbe imenuje po sistemu rent a menager M. D. V 3. členu pogodbe sta pogodbeni stranki določili, da se pogodba izvaja 24. mesecev. Pred potekom tega roka se lahko pogodba preneha izvajati sporazumno ali z odpovedjo naročnika ali izvajalca. V primeru odpovedi izvajalca, jo je ta dolžan izvajati še dva meseca. V primeru odpovedi naročnika velja dvomesečni odpovedni rok. Šteje se, da je pogodba enostransko odpovedana s strani naročnika, če na skupščini razreši direktorja. Če je direktor razrešen brez njegove krivde, pripada izvajalcu odpravnina v višini dvomesečnega pogodbenega zneska (11.000 DEM v tolarski protivrednosti).

Tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z ugotovitvami in zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil direktor tožene stranke M.D. razrešen brez svoje krivde in da zato tožeči stranki pripada pogodbeno dogovorjeni znesek zaradi predčasne enostranske odpovedi pogodbe v višini tolarske protivrednosti 11.000,00 DEM. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izvedene dokaze in na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja tudi ustrezno utemeljilo svoj zaključek, da tožena stranka ni dokazala trditev, da je bil direktor na skupščini utemeljeno razrešen iz krivdnih razlogov. Trditve v pritožbi, da je direktor tik pred zamenjavo nakupoval osnovna sredstva, spreminjal pravilnik o plačah, najemal kredite, sodelavkam popravljal plače za nazaj, kar na skupščini še ni bilo znano, pa so pritožbena novota, ki jih tožena stranka ni uveljavljala pred sodiščem prve stopnje, niti ni navedla razloga, zakaj tega ni mogla storiti pravočasno in jih zato tudi sodišče druge stopnje ni smelo več upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Prav tako tudi ni utemeljen pritožnikov očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo natančno in precizno ugotoviti obseg direktorjevega dela pri sanaciji trgovine. Če bi tožena stranka menila, da je bilo možno posledice poplave sanirati v enem dnevu, bi to dejstvo morala, zato, da bi ga sodišče prve stopnje lahko preizkusilo, zatrjevati pred sodiščem prve stopnje, ne pa šele v pritožbi. Pri tem pa ni mogoče slediti mnenju pritožnika, da je običajno, da se sanacija v zvezi s poplavo sanira v enem dnevu, ker je čas za sanacijo odvisen od vsakega primera posebej. Zadržanja direktorja s poplavo pa sodišče prve stopnje ni navedlo kot edini razlog, zakaj v času od imenovanja na funkcijo direktorja 13.10.1996 do razrešitve 14.6.1997, ni opravil vseh nalog, ki bi jih bil dolžan po pogodbi. Zato tudi ni bilo dolžno brez ustreznega predloga tožene stranke natančno ugotavljati časa, ki je bil potreben za njegovo angažiranje pri odpravi posledic poplave. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da so družbeniki tožene stranke na skupščini izglasovali sklep, da se direktor razreši iz krivdnih razlogov. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da so družbeniki sprejeli sklep, da se direktor razreši, ker je tak sklep v pristojnosti skupščine in iz podatkov spisa ni razvidno, da bi bil izpodbijan (5.alineja 439. člena ZGD). Skupščinski sklep ima v tem smislu korporacijske učinke, saj je na njegovi podlagi direktorju prenehala funkcija. Ali je skupščina poslovodjo odpoklicala iz neutemeljenega razloga in ali je zato nastala za družbo kakšna obligacijska obveznost pa ni stvar skupščinskega sklepa (tretji odstavek 449. člena ZGD). Utemeljenost razlogov za razrešitev se ugotavlja v zvezi z obligacijskim zahtevkom in ne z izpodbijanjem skupščinskega sklepa. Zato trditev tožene stranke, da so družbeniki izglasovali sklep o krivdnih razlogih za odpoklic direktorja, za sodišče prve stopnje ni bila zavezujoča. Tožena stranka pa tudi ne izpodbija ugotovljenega dejstva, da je po skupščini, na kateri je bil direktor razrešen, novi direktor tožeči stranki predlagal sporazumno spremembo pogodbe s predlogom, da se rok izvajanja zaključi s 14.6.1997 in sporazumno določi znesek 2.000 Dem v tolarski protivrednosti (A2), iz česar je sodišče prve stopnje sklepalo, da je bil glavni razlog za razrešitev, sprememba v lastninski strukturi tožene stranke in želja novega večinskega družbenika B.L., da sam prevzame vodenje družbe, kar se je dejansko tudi zgodilo.

Pravnorelevantno dejstvo za odločitev o pogodbeno dogovorjeni odpravnini je bilo le dejstvo, da direktor ni bil razrešen iz utemeljenih razlogov. Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določila pogodbe, po kateri se šteje pogodba za odpovedano, če se razreši direktor, ni relevantna trditev pritožnikov, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi to, da tožeča stranka P d.o.o. ni izpolnjevala svojih, v pogodbi prevzetih obveznosti. Te bi namreč lahko upoštevalo le, če bi tožena stranka tožeči stranki odpovedala pogodbo iz teh razlogov. Ker pa tožena stranka ni odpovedala pogodbe, pač pa se po pogodbi šteje, da je odpovedana z razrešitvijo direktorja, so te trditve za rešitev spora nerelevantne.

Na podlagi zgoraj navedenih razlogov se je pritožba tožene stranke izkazala za neutemeljeno in ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi tožeče stranke Pritožbeno sodišče je že v obrazložitvi sodbe k pritožbi tožene stranke povzelo pogodbena določila v zvezi z rokom izvajanja pogodbe in v zvezi s posledicami odpovedi. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določila 3. člena pogodbe in tožeči stranki ni priznalo še dvomesečnega pogodbenega zneska, ki naj bi ji šel za čas odpovednega roka, ker iz pogodbe izhaja, da je v primeru, ko se direktor razreši brez krivde, pogodba enostransko odpovedana s strani naročnika in da v tem primeru pripada izvajalcu pravica do takojšnjega plačila odpravnine v višini dvomesečnega pogodbenega zneska. O pravici do dodatnega nadomestila, v primeru odpovedi zaradi razrešitve direktorja, pogodba nima posebnih določil, zato je neutemeljen zahtevek tožeče stranke po plačilu pogodbenega zneska še za čas dvomesečnega odpovednega roka in je zato zahtevek sodišče prve stopnje v tem delu materialnopravno pravilno zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi določila 4.- 7. odstavka 4. člena pogodbe, ki govori o 20% zvišanju cene storitev. Trditve v pritožbi, da bi direktor podal skupščini ustrezen predlog za stimulacijo na naslednji skupščini, če ne bi bil razrešen pa so nepomembne, ker je bil na skupščini razrešen in torej ustreznega predloga ni nikoli podal skupščini in mu le ta ni nikoli potrdila obračuna stimulativnega dela. S tem pa ni bil izpolnjen materialni pogoj iz sedmega odstavka 4. člena pogodbe ("obračun stimulativnega dela se opravi po zaključku vsakega kvartala in se skupaj s poročilom o poslovanju v preteklem tromesečju dostavi v potrditev skupščini družbenikov; izplačilo oz. poračun stimulativnega dela se izvede v skladu s sklepom skupščine ob prvem naslednjem izplačilu") in zato tožeča stranka zvišanja cene za opravljene storitve, brez ustreznega skupščinskega sklepa, ni upravičena uveljavljati. Zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo kot nepotreben predlagani dokaz z izvedencem, ki naj bi ugotavljal pogoje po petem odstavku 4. člena pogodbe.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na to pravilno uporabilo materialno (pogodbeno) pravo, ni pa tudi storilo bistvenih kršitev pravil postopka, je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o priglašenih pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker s pritožbo ni uspela, jih nosi sama (prvi odstavek 154. člena ZPP).