Jedro

Zahteva za izdajo začasne odredbe, v kateri se izrecno predlaga začasna ureditev stanja v drugem upravnem sporu, ni primerna za obravnavo, zato jo sodišče ob primerni uporabi 2. odstavka 29. člena ZUS zavrže, ne da bi pred tem moralo izvesti postopek za odpravo njenih pomanjkljivosti, kot to določa 1. odstavek istega člena.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije U 703/2000-5 z dne 9.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Upravno sodišče Republike Slovenije zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe, da se začasno, do pravnomočno končanega upravnega spora, vzdrži v veljavi izvrševanje odločbe Upravne enote R. z dne 8.6.1998, po kateri z Bohinjskim ribiškim okolišem upravlja Ribiška družina B..

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je tožeča stranka vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe obenem s tožbo, s katero v upravnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke z dne 14.1.2000, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo z dne 24.9.1999, po kateri mora tožeča stranka takoj prenehati omogočati ribolov, vlagati in odplavljati ribe ter izvajati gojitveno - čuvajno službo v Bohinjskem ribiškem okolišu. Po presoji sodišča prve stopnje se sporno pravno razmerje, ki ga želi tožeča stranka s predlagano začasno odredbo dejansko urediti, nanaša na upravljanje z B. ribiškim okolišem, s katerim je upravljal Zavod za ribištvo Ljubljana na podlagi sporazuma, sklenjenega leta 1982 z Izvršnim svetom tedanje SRS, z navedeno odločbo Upravne enote R., pa je bila pravica upravljanja na navedenem ribiškem okolišem (ki obsega Savo Bohinjko od izvira do jezu v Soteski z vsemi pritoki na tej vodni progi ter Bohinjko in Triglavska jezera) brez odškodnine za nedoločen čas dodeljena tožeči stranki. Sodišče nadalje ugotavlja, da je bilo to sporno razmerje (med tožečo stranko in Zavodom za ribištvo Ljubljana), na zahtevo Zavoda za ribištvo Ljubljana, začasno že urejeno s pravnomočnim sklepom Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 553/99 z dne 8.7.1999. Sodišče je z navedenim sklepom do pravnomočne sodne odločbe v upravnem sporu zadržalo izvrševanje dokončne odločbe Upravne enote R. z dne 8.6.1998. Po mnenju sodišča prve stopnje tožeča stranka z zahtevo za izdajo začasne odredbe ponovno predlaga začasno ureditev spornega pravnega razmerja v zvezi z izvrševanjem upravljanja B. ribiškega okoliša in je zato zahtevo za začasno odredbo ob smiselni uporabi 6. točke 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 - v nadaljevanju: ZUS) zavrglo.

Tožeča stranka s pritožbo izpodbija sklep tožene stranke zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da se ne strinja, da niso izpolnjeni pogoji po 1. odstavku 69. člena ZUS, vendar pa je bistveno, da se sporno razmerje nanaša na upravljanje z B. ribiškim okolišem. Meni, da je Zavod za ribištvo Ljubljana, do izdaje navedene odločbe Upravne enote R., upravljal le z delom sedanjega ribiškega okoliša in sicer na podlagi neveljavnega sporazuma. Nadalje navaja, da je tožena stranka skladno z odločbo Ustavnega sodišča sprejela Odlok o spremembi odloka o določitvi ribiških rajonov in okolišev, s katerim je določila tudi nov B. ribiški okoliš, ki je v izključnem upravljanju tožeče stranke. Pritožnik navaja, da je, zaradi nastalega stanja v zvezi z začasnim zadržanjem izvajanja navedene odločbe Upravne enote R., javni interes na navedenem področju nezavarovan in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Začasna odredba v upravnem sporu, tudi če gre za začasno ureditev stanja po 2. odstavku 69. člena ZUS, ni samostojen procesni inštitut, ampak je vedno vezana na predmet sproženega upravnega spora, saj gre za odredbo o začasni ureditvi stanja, nastalega zaradi izvrševanja izpodbijanega akta, pri čemer je relevantno sporno pravno razmerje, ki je predmet upravnega spora. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi, ko je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo ob smiselni uporabi 6. točke 34. člena ZUS, napačno izhajalo iz spornega pravnega razmerja, ki naj bi bilo začasno že urejeno s pravnomočno začasno odredbo, ki je bila izdana v drugem upravnem sporu. Ne glede na to, da se pritožbeno sodišče ne strinja z razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje zavrglo zahtevo za začasno odredbo, pa je sama odločitev sodišča prve stopnje, da zahtevo za izdajo začasne odredbe, takšno kot je bila vložena, zavrže, vendarle pravilna. Zahteva za izdajo začasne odredbe, v kateri se izrecno predlaga začasna ureditev stanja v drugem upravnem sporu, medtem ko je predmet tega upravnega spora inšpekcijski ukrep, ki se praviloma izvršuje v upravnem postopku in je torej možno zahtevati začasno odredbo kvečjemu po 1. odstavku 69. člena ZUS, je nerazumljiva in nepopolna. Takšna zahteva za začasno odredbo ni primerna za obravnavo. Zato jo sodišče ob primerni uporabi 2. odstavka 29. člena ZUS zavrže, ne da bi pred tem moralo izvesti postopek za odpravo njenih pomanjkljivosti, kot to določa 1. odstavek istega člena. Postopek po 69. členu ZUS je namreč hiter zaradi predpisanih kratkih rokov, pa tudi sama narava zahteve za izdajo začasne odredbe sodišču ne nalaga, da bi moralo z nepopolno ali nerazumljivo zahtevo za izdajo začasne odredbe ravnati enako kot z nepopolno in nerazumljivo tožbo.

Pritožnikovih navedb, ki se nanašajo na obseg inšpekcijskega ukrepa, pritožbeno sodišče ni obravnavalo, ker se nanašajo na sam upravni spor, ne pa na odločitev v postopku za izdajo začasne odredbe.

Po presoji pritožbenega sodišča je bila zahteva za izdajo začasne odredbe pravilno zavržena, čeprav zaradi drugega razloga, zato je na podlagi 73. in 68. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.