Jedro

Tožena stranka z ustrezno dokumentacijo ni dokazala, da je tožnik v spornem času dejansko prejel plačo v gotovini, zato mu je dolžna plačati vtoževani znesek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati neto plačo za mesec september 2009, obračunano v bruto znesku ... EUR in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu oktobru dalje do plačila; da je dolžna tožniku plačati neto plačo za mesec oktober 2009, obračunano v bruto znesku ... EUR in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu novembru dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (prvi odstavek I. točke izreka), med tem ko je višji tožbeni zahtevek za plačilo davkov in prispevkov zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Poleg tega je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožbenega zahtevka in zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je sodišče pri sprejeti sodbi izhajalo izključno iz izpovedbe tožnika, pri čemer ni upoštevalo izpovedbe priče A.A., da je za tožnika v enem primeru prevzel plačo njegov brat, v drugem primeru pa njegov sodelavec. Priča je jasno izpovedala, da ne dopušča možnosti, da bi bila v prevzetih kuvertah le plačilna lista brez denarja. Pri takšnem očitku gre za moralno sporno ravnanje tožnika, ki bi moral razčistiti nastale nepravilnosti naprej s pooblaščencema, ki sta takrat za njega prevzela kuverto z denarjem. V tej zvezi je sodišče zmotno razlagalo pravila o dokaznem bremenu. Poleg tega se ne strinja tudi z odločitvijo o stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku, ko je dodatno izvedlo dokaze, na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še dodaja: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka vedno nakazovala tožniku plačo na njegov transakcijski račun, razen glede plače za meseca september in oktober 2009, ko je v enem primeru prevzel kuverto, v kateri je bila plačilna lista in gotovina, tožnikov sodelavec B.B., v drugem primeru pa takšno kuverto tožnikov brat C.C. Po izpovedbi vodje financ pri toženi stranki A.A. sta navedena prevzem kuverte za tožnika ustrezno podpisala. V tej zvezi je tožnik izpovedal, da je v obeh primerih prejel kuverto, vendar v njej ni bilo priloženega denarja, temveč zgolj plačilna lista, pri čemer tako sodelavec kot brat kuverto nista odpirala. Sodišče prve stopnje je ocenilo listinske dokaze in podane izpovedbe ter zaključilo, da v konkretnem primeru takšen način izplačila plače tožniku ni bil transparenten. Poleg tega se tožena stranka v skladu z dokaznim bremenom ni izkazala z ustrezno pisno dokumentacijo, iz katere bi nedvoumno izhajalo, da je tožnik v spornem času dejansko prejel izplačano plačo v gotovini.

Pravica do plače je ena od temeljnih pravic, ki izvira iz delovnega razmerja. Plača se obračuna skladno s pogodbo o zaposlitvi v bruto višini, ki se na plačilni dan nakaže delavcu na njegov transakcijski račun ali hranilno knjižico v neto znesku, razen če se stranki ne dogovorita za drugačen način nakazila. Eden od načinov je lahko tudi izplačilo plače v gotovini, na roke. Vendar ga mora delodajalec izvesti na način, ki je določen z Navodilom za izplačilo gotovine fizičnim osebam in z nakaznico (Ur. l. RS, št. 5/1998 in spremembe), s katerim je predpisan postopek za dvig gotovine iz žiro računa, ki ga ima nalogodajalec pri pristojni banki, pri čemer mora upravičenec gotovine ustrezno potrditi prejem denarja na blagajniškem izdatku. Če se je delodajalec poslužil takšnega nakazila plače oziroma prevzema gotovine s strani delavca ali koga drugega, je torej na njemu, to je na delodajalcu, dokazno breme, da je delavec denar tudi dejansko prejel. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da tožena stranka v sporu ni dokazala, da je v konkretnem primeru tožniku tudi dejansko nakazala plačo, saj iz predložene listinske dokumentacije – podpisna lista (priloga B4) ne izhaja, da sta takrat tožnikov sodelavec in brat sprejela tudi plačilo v gotovini. V tej zvezi pavšalno zatrjevanje priče A.A., da se je v obeh kuvertah poleg plačne liste nahajal tudi denar, ne more imeti dokazne vrednosti ter opravičevati ravnanje tožene stranke, ki ni poskrbela za pravilen prevzem oziroma nakazilo denarja tožniku.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).