Jedro

Če tožena stranka (zavarovanec) prizna obstoj svoje regresne obveznosti do tožeče stranke (zavarovalnice), odpade potreba po obravnavanju temelja regresnega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (glede zakonskih zamudnih obrestih od zneska 2,000.000,00 SIT, kar sedaj predstavlja 8.345,85 EUR, od 28.10.1998 do 12.5.2005) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 2,000.000,00 SIT od 28.10.1998 do 12.5.2005, znesek 3,616.970,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.1998 do plačila, znesek 879.869,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.12.1998 do plačila ter pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe do plačila (1. točka izreka). Tožeči stranki je posledično naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 178.024,00 SIT (2. točka izreka).

Odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2,000.000,00 SIT od 28.10.1998 do 12.5.2005 izpodbija tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje v tem delu spremeni tako, da takšnemu tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne v novo sojenje. V pritožbi poudarja, da je toženec svojo regresno obveznost v višini 2,000.000,00 SIT pripoznal, zato je za prisojo zakonskih zamudnih obresti od tega zneska nepomembno, ali je tožeča stranka priložila ustrezne pogoje, ampak bi sodišče prve stopnje od pripoznane glavnične obveznosti tožeči stranki moralo prisoditi zakonske zamudne obresti. Glede na priznanje zahtevka po temelju in delno glede višine je toženec dolžan plačati tožeči stranki zahtevane zakonske zamudne obresti od pripoznanega dela tožbenega zahtevka in sicer od dneva, ko je tožeča stranka odškodnino izplačala oškodovancem, saj so takrat na tožečo stranko prešle vse zavarovančeve pravice. Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu namreč ni limitiral skupne višine glavnice in zakonskih zamudnih obresti, ampak je določil le najvišjo višino glavnico, za katero je podana regresna obveznost. Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po tem, ko je toženec priznal svojo obveznost do povračila odškodnine, ki jo je tožeča stranka izplačala oškodovancem v prometni nesreči, ki jo je povzročil toženec z vožnjo pod vplivom alkohola ter pripoznal tožbeni zahtevek v višini 2,000.000,00 SIT, dne 28.11.2005 izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave, s katero je toženi stranki naložilo v plačilo znesek 2,000.000,00 SIT. V nadaljevanju postopka je odločalo še o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od pripoznanega zneska 2,000.000,00 SIT ter plačilo zneska 4,496.839,00 SIT s pripadki, ki ga je v celoti zavrnilo z razlago, da tožeča stranka ni dokazala, da so bili z zavarovalnimi pogoji, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, določeni primeri, v katerih ima pravico do povračila izplačanih zneskov od toženca, saj teh zavarovalnih pogojev (AO-93) ni predložila.

Utemeljeni so pritožbeni očitki, da se je prvostopno sodišče ukvarjalo le z upravičenostjo tožeče stranke do povračila izplačane odškodnine od toženca kot svojega zavarovanca zaradi kršitve zavarovalne pogodbe in zavarovalnih pogojev, ki so bili njen sestavni del, čeprav je toženec obstoj svoje regresne obveznosti do tožeče stranke priznal in je zato odpadla potreba po obravnavanju temelja tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje bi zato moralo odločiti le še o tem, ali gredo tožeči stranki od pripoznanega zneska 2,000.000,00 SIT (kar je edino predmet pritožbe) tudi zakonske zamudne obresti, ki so zahtevane od 28.10.1998 do 12.5.2005, in pri tem uporabiti določila Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) o zamudnih obrestih in zamudi dolžnika.

Ker izpodbijana sodba nima nobenih razlogov o teh odločilnih dejstvih, je potrebno utemeljeni pritožbi ugoditi, sodbo prvostopnega sodišča glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 2,000.000,00 SIT od 28.10.1998 do 12.5.2005 razveljaviti in zadevo v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (14. točka II. odstavka 339. člena ZPP in 354. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju določil ZOR presoditi, ali je bil toženec v zamudi s plačilom zneska 2,000.000,00 SIT oziroma kdaj je nastopila njegova s strani tožeče stranke zatrjevana zamuda.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu III. odstavka 165. člena ZPP, v skladu s katerim se v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

Določila ZOR so bila uporabljena na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je obravnavano obligacijsko razmerje nastalo pred 1.1.2002, ko je začel veljati OZ.