Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

1. Revizija proti odločitvi o zahtevku za povrnitev premoženjske škode v znesku 20.700 SIT (sedaj 86,38 EUR) s pripadki se zavrže. 2. Sicer se reviziji delno ugodi in se sodba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da se glasi:Toženka je dolžna plačati tožniku 8345,85 EUR (prej 2.000.000 SIT) z zamudnimi obrestmi od 27.12.2002 do 5.3.2004 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za TOM, od 6.3.2004 do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožnik je dolžan v roku 15 dni povrniti toženki stroške tega postopka v višini 137,21 EUR (prej 32.882 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.3.2004 do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba prvostopenjskega sodišča. Tožnik je dolžan v roku 15 dni povrniti toženki 292,91 EUR stroškov pritožbenega postopka."

3. V ostalem se revizija zavrne.

4. Tožnik je dolžan v roku 15 dni povrniti toženki 257,77 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 1.500.000 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti odmerjene pravdne stroške.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu in odločitvi o stroških postopka potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnik je proti zavrnilnemu delu navedene sodbe iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo. Revizijskemu sodišču predlaga, da sodbo pritožbenega sodišča tako spremeni, da ugodi njegovi pritožbi in prisojeni znesek nematerialne škode primerno zviša, toženki pa naloži plačilo stroškov revizijskega postopka. Revizija trdi, da sta sodišči pri odmeri odškodnine za posamezne vrste odškodnine za nepremoženjsko škodo pozornost prvenstveno posvetili tožnikovi starosti in da ga je tudi zdravnik izvedenec obravnaval kot starčka, ki se mu življenje izteka. Njegove težave sta sodišči bagatelizirali in v posledici tega prisodili prenizke zneske. Meni, da je za vse tri vrste nepremoženjske škode utemeljeno uveljavljal odškodnino, njegovemu stališču pa pritrjuje dejstvo, da je tudi toženka v odgovoru na njegov odškodninski zahtevek sporočila, da bi mu pripadala odškodnina v skoraj enkrat višjem znesku od prisojenega, če bi izbral pot sporazumevanja pri pristojni vladni komisiji. Pojasnjuje, da tega dopisa toženke ni mogoče razumeti kot predlog za poravnavo, ker mu toženka tega zneska ni ponujala v plačilo, za sporazumevanje pri pristojni vladni komisiji pa se ni odločil zaradi dolgotrajnosti takih postopkov.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki v odgovoru na revizijo obrazloženo predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na revizijo.

Revizija proti odločitvi o zahtevku za povrnitev premoženjske škode v znesku 20.700 SIT (sedaj 86,38 EUR) ni dovoljena, sicer je delno utemeljena. Dovoljenost revizije proti odločitvam o zahtevkih tožnika za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in za premoženjsko škodo je treba presojati po vrednosti vsakega od njih (drugi odstavek 41. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3), saj ne temeljijo na isti pravni in dejanski podlagi (prvi odstavek 41. člena ZPP). Ker vrednost izpodbijanega dela odločitve o zahtevku za povrnitev premoženjske škode v znesku 20.700 SIT (sedaj 86,38 EUR) ne presega revizijskega praga 1.000.000 SIT (sedaj 4172,93 EUR) (drugi odstavek 367. člena ZPP), revizija v tem delu ni dovoljena. Na podlagi 377. člena ZPP jo je revizijsko sodišče v tem obsegu zavrglo. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je pri tožniku zaradi izpostavljenosti azbestu na delovnem mestu prišlo do obolenja - spremembe (plevralne plake) na rebrni in preponski mreni ter blage spremembe pljuč v smislu začetne azbestoze brez funkcionalnih sprememb. Sodišči sta ugotovili, da se zaradi tega obolenja telesne bolečine pri tožniku ne pojavljajo. V okviru odškodnine za telesne bolečine sta mu zato prisodili le odškodnino za prestane in bodoče neprijetnosti pri preiskavah v znesku 500.000 SIT (sedaj 2086,46 EUR). Pri odmeri te odškodnine sta po presoji revizijskega sodišča ustrezno upoštevali merila iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 97/2007, UPB1).

Sodišči sta tudi ugotovili, da zmanjšanje tožnikove življenjske aktivnosti ni v vzročni zvezi z obolenjem pljuč, temveč je upad njegovih življenjskih sposobnosti posledica okvare srčne mišice in njegove starosti. Tožnik je bil v času izdaje prvostopenjske sodbe star 80 let. Ob tako ugotovljenih dejstvih revizija neutemeljeno izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, s trditvami, da je tožnikova opešanost v pretežni meri povzročena z bolezenskimi spremembami pljuč, pa nedopustno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Teh revizijskih navedb revizijsko sodišče ni upoštevalo, saj je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Utemeljen pa je revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava pri odmeri odškodnine za strah. Sodišči sta ugotovili, da je pri tožniku prisoten zelo intenziven in trajen strah pred nastopom hudih posledic azbestne bolezni. Ugotovili sta, da gre za strah pred smrtno nevarno boleznijo, ki pomeni umiranje v bolečinah in zaradi dušenja. Tožnikov strah je po zaključkih sodišč tudi vsaj delno upravičen, saj kljub majhni verjetnosti ni mogoče izključiti nadaljnjega razvoja bolezni. Odškodnina, ki sta jo sodišči prisodili tožniku za strah v znesku 1.000.000 SIT (sedaj 4.172,93 EUR), je glede na ugotovljene okoliščine tožnikovega strahu po presoji revizijskega sodišča prenizka. Navedene ugotovitve ob upoštevanju višin odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za podobne vrste škode ter razmerja med manjšimi in večjimi škodami, utemeljujejo odmero odškodnine iz tega naslova v višini 6.259,39 EUR (prej 1.500.000 SIT). Revizijsko sodišče je zato reviziji delno ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP), v ostalem pa jo je kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP). Skupni prisojeni znesek odškodnine 8.345,85 EUR (prej 2.000.000 SIT) predstavlja pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo. Ta znesek pomeni glede na razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe 12 takratnih povprečnih neto plač, njegovega zvišanja pa ne utemeljuje niti dejstvo, da bi lahko tožnik v postopku pri pristojni vladni komisiji prejel višjo odškodnino. Kot navaja sam v reviziji, mu toženka v dopisu z dne 4.12.2002 ni ponudila v plačilo nobenega zneska. Pritožbeno sodišče je zato pravilno zaključilo, da toženka njegovega zahtevka ni pripoznala.

V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče ponovno odločilo o stroških vsega postopka. Pri tem v odločitev o stroških prvostopenjskega postopka ni posegalo, saj je ocenilo, da uspeh tožnika po odločitvi o njegovi reviziji ne narekuje drugačne porazdelitve stroškov prvostopenjskega postopka med pravdni stranki (drugi odstavek 154. člena ZPP). Uspeh tožnika z revizijo v znesku 2086,46 EUR (prej 500.000 SIT) je revizijsko sodišče upoštevalo pri odmeri tožnikovih stroškov pritožbenega in revizijskega postopka. Ostali v reviziji in v pritožbi sporni znesek 4.020.700 SIT (sedaj 16.778,08 EUR), s katerim tožnik v reviziji ni uspel, je upoštevalo pri odmeri toženkinih stroškov pritožbenega in revizijskega postopka. Kot potrebne stroške pritožbenega postopka je tožniku priznalo priznalo 375 točk za sestavo pritožbe, 20 % DDV na odvetniške storitve ter 6,26 EUR materialnih stroškov, skupaj 213,26 EUR. Toženki pa je kot potrebne stroške pritožbenega postopka priznalo 750 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2% materialnih stroškov, 20 % DDV na odvetniške storitve ter 83,89 EUR (0,5 % od 16.778,08 EUR) stroškov sodne takse za odgovor na pritožbo, skupaj 506,17 EUR. Po pobotanju pritožbenih stroškov obeh pravdnih strank je tožnik dolžan toženki povrniti še 292,91 EUR stroškov pritožbenega postopka. Kot potrebne stroške revizijskega postopka je revizijsko sodišče tožniku priznalo priznalo 450 točk za sestavo revizije ter 20 % DDV na odvetniške storitve, skupaj 248,40 EUR. Toženki je kot potrebne stroške revizijskega postopka priznalo 750 točk za sestavo odgovora na revizijo, 2% materialnih stroškov, 20 % DDV na odvetniške storitve ter 83,89 EUR (0,5 % od 16.778,08 EUR) stroškov sodne takse za odgovor na pritožbo, skupaj 506,17 EUR. Po pobotanju revizijskih stroškov obeh pravdnih strank je tožnik dolžan toženki povrniti še 257,77 EUR stroškov revizijskega postopka.