Jedro

Nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v določbah OZ in ZOR ni pravno priznana, priznal jo je šele ZVPSBNO.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zadnjem odstavku izreka spremeni tako, da se znesek 564,16 EUR nadomesti z zneskom 503,29 EUR, sicer se pritožba zavrne in sodba v preostalem nespremenjenem delu, potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 800.000,00 SIT (v sodbi očitno pomotoma 800,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2000 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške; prav tako je zavrnilo „podredni“ tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati 3.338,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2006 in mu povrniti pravdne stroške; odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 564,16 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se tožnik pravočasno pritožuje „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje, pred drugim sodnikom. Navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje napačno in protispisno ugotovilo. Zaključuje, v nasprotju z izpovedjo tožnika, da je ta duševno trpel predvsem zaradi dejstva, da ni izvedel resnice, zakaj je ostal brez službe. Glede obstoja škode je sodba neobrazložena in nelogična, zaradi česar je tožniku kršena tudi pravica do kontradiktornosti postopka in možnosti vložitve učinkovitega pravnega sredstva. Če je tožniku glavna stiska nastala predvsem zaradi navedenega dejstva, sodišče ni z ničemer obrazložilo, zaradi česa pa je tožnik trpel duševne bolečine v preostalem delu. Ni mogoče zaključiti, da je tožnik trpel predvsem zaradi dejstva, ker je izgubil zaposlitev, če pa je sam izpovedal, da je novo zaposlitev dobil že v letu 1999. Tožena stranka tudi ni nikoli zanikala, da je tožnik duševne bolečine trpel ves čas trajanja njegovega postopka pred Delovnim in socialnim sodišče v Ljubljani, Oddelku v Kranju. Navedena dejstva se torej štejejo za dokazana. Sodišče je ugotavljalo dejstva o trditvah, ki jih ni postavila nobena od strank. Sodišče je tudi napačno ugotovilo, da v postopku tožnika pred DSS Kranj ni bilo protipravnih ravnanj. Ravnanje tega sodišče ni mogoče opredeliti kot izvedbo vzorčnega postopka, takšnih postopkov takratna zakonodaja ni urejala. Ni zakonito, da bi sodnik, ki je sodil v zadevi tožnika, sprejel nek notranji, nikomur navzven izražen sklep in v petih letih ne bi storil ničesar. Utemeljevati vzorčni postopek na določbi 234. člena pogodbe PES je napaka. Slovenija je postala članica EU šele leta 2004, pravna vprašanja v postopku tožnika se niso nanašala na področje ureditve, ki bi bila predmet unifikacije po pravu ES. Hipotetičen je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi protipravnost nerazumno dolgega postopka opravičevala pravilnost odločitve. S tem je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko v sodbi ni z ničemer obrazložilo razlogov za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva. S tem je bilo na tožnikov račun kršeno načelo kontradiktornosti postopka. Sodišče ni upoštevalo 5. člena Ustave RS, ki določa, da država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. V slovenski sodni praksi že obstajajo judikati, kjer je bila oškodovancem prisojena odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku, podlaga pa je bil 26. člen Ustave. Delno je napačna tudi odločitev glede povrnitve pravdnih stroškov. Tožena stranka ni upravičena do nadomestila za posvet s stranko in do povračila za poslana obvestila stranki, saj so te storitve že zavzete v postavkah, ki jih je sodišče priznalo toženi stranki. Pripravljalna vloga z dne 22.1.2009 po vsebini ni pripravljalna vloga, temveč kvečjemu obrazložen dopis tožene stranke sodišču. Pritožba je delno utemeljena.

Tožnik zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva ter zaradi kršitve enakosti pred zakonom. Te pravice naj bi mu bile kršene v delovnem sporu opr. št. Pd 821/98, ki ga je sprožil zaradi ugotovitve terjatve iz naslova odpravnine in ki je tekel pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, Oddelek v Kranju od 8.12.1998 do 14.7.2003. Pravna sredstva za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, vključno z možnostjo uveljavljanja pravičnega zadoščenja, sedaj ureja Zakon o varstvu do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO). Vendar po tem zakonu ni mogoče zahtevati pravičnega zadoščenja zaradi prekomernega trajanja sodnih postopkov, ki so bili ob začetku njegove uporabe 1.1.2007 zaključeni, če niso izpolnjeni pogoji iz 25. člena ZVPSBNO. Odškodnino za takšno škodo je mogoče uveljavljati le na podlagi 26. člena Ustave v povezavi s splošnimi pravili odškodninskega prava iz Obligacijskega zakonika – OZ oziroma Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR. Tako je tudi v konkretnem primeru. Za odškodninsko odgovornost tožene stranke morajo biti izpolnjene vse predpostavke, ki jih predpisuje 26. člen Ustave ter pravila civilnega odškodninskega prava. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da v ravnanju sodišča prve stopnje v zadevi Pd 821/98 ni elementov protipravnosti, da tožnik ni izkazal obstoja škode, niti ne obstoja vzročne zveze med dolgotrajnostjo postopka in duševnimi bolečinami. S takšnimi zaključki sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče v celoti soglaša in prav tako v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje zanje. Sodba je obrazložena, razlogi niso v nasprotju z izvedenimi dokazi, razpravno načelo ni bilo kršeno. Sodišče prve stopnje je dejstva ugotavljalo v okviru trditvene podlage pravdnih strank. Glede obstoja duševnih bolečin v zvezi z dolgotrajnostjo sodnega postopka je tožnik v tožbi navedel, „da je ves čas živel pod pretnjo negotovosti sodnega postopka“, v pripravljalni vlogi z dne 22.1.2009 pa „da je zaradi nerazumno dolgo trajajočega postopka trpel duševne bolečine, bil nervozen in pod pritiskom, ponoči se je večkrat zbujal, živel je v negotovosti, kako se bo ta postopek končal“. Teh svojih trditev pa ni z ničemer izkazal. Pravilen in v skladu s tožnikovo izpovedbo je zaključek sodišča prve stopnje, da mu je glavno duševno trpljenje povzročalo dejstvo, da ni izvedel resnice, zakaj je ostal brez službe oziroma dejstvo, da je ostal brez službe. Te duševne bolečine pa niso v zvezi z zadevo Pd 821/98, v kateri je zahteval plačilo odpravnine. Da bi v zvezi z dolgotrajnostjo tega postopka trpel duševne bolečine, tožnik ni izpovedal. Obstoja pravno relevantne škode tožnik torej ni izkazal, niti ne obstoja vzročne zveze med dolgotrajnostjo postopka in njegovimi duševnimi bolečinami. Že ta ugotovitev je dovolj za zavrnitev tožbenega zahtevka. Poleg tega pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje tudi za zaključek, da sodišču v postopku Pd 821/98 ni mogoče očitati protipravnosti ravnanj. Pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje ne spremeni tudi ne sklicevanje pritožbe na sodno prakso. Kot rečeno, ne gre za sojenje na podlagi ZVPSBNO, kjer bi že samo dejstvo dolgotrajnosti postopka zadostovalo za ugoditev tožbenemu zahtevku. V pravdah, temelječih na podlagi 26. člena Ustave, morajo tožniki izkazati prav vse elemente odškodninske odgovornosti, kot je bilo že povedano, kar tožniku v konkretnem primeru pač ni uspelo. Tudi ne drži, da sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka, temelječega na podlagi kršitve pravice do učinkovitega pravnega varstva, sploh ni obravnavalo. Ukvarjalo se je tudi s to podlago (zadnji odstavek stran 4 sodbe, tretji odstavek stran 5 sodbe, drugi odstavek stran 6 sodbe) in glede na povedano upravičeno zaključilo, da tudi škode iz tega naslova, tožnik ni izkazal. Sicer pa pritožbeno sodišče opozarja še na najnovejšo sodno prakso, na odločbi VS RS II Ips 591/2008 in II Ips 305/2009. V njih je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da nepremoženjska škoda, kot jo v konkretnem primeru uveljavlja tudi tožnik, ni pravno priznana škoda, ne v določbah Ustave, ne v določbah OZ oziroma ZOR, saj niso vse temeljne človekove pravice tudi osebnostne pravice, tako tudi ne pravica do sojenja v razumnem roku, pravica do učinkovitega pravnega varstva ter enakosti pred zakonom.

Delno pa je pritožba utemeljena v zvezi s povrnitvijo pravdnih stroškov toženi stranki. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožbe, da toženi stranki ne gre 50 točk za posvet s stranko za sestavo odgovora na tožbo, saj je ta postavka vključena že v odmeno za sestavo odgovora na tožbo, prav tako pa tudi ne štirikrat po 20 točk za obvestilo stranki v zvezi z odgovorom na tožbo, v zvezi s pripravljalno vlogo in v zvezi z dvema narokoma za glavno obravnavo. Pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 22.1.2009 pa je šteti za pravo pripravljalno vlogo in ne le za obrazložen dopis. Toženi stranki gre torej 130 točk manj, skupaj 1075 (1205 – 130), skupaj z 2 % materialnimi stroški (21,5 točk) je to 1096,5 točk oziroma 503,29 EUR. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje v izreku o stroških ustrezno spremenilo, sicer pa je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (358. člen, 353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Ker je tožnik s pritožbo uspel le v majhnem delu in to le glede stranske terjatve, je pritožbeno sodišče še odločilo, da sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP).