Jedro

Vsakomur, komur pravo priznava obstoj njegovega pravno varovanega interesa, je treba omogočiti, da ta interes zavaruje tudi v upravnem postopku, v katerem bi lahko bilo v ta interes poseženo. Ali tak osebni, neposredni in pravno varovani interes obstaja, pa izhaja iz pravne norme in njenega namena varovanja položaja določenega posameznika.

V vsakem primeru se mora zahteva za stransko udeležbo opirati na konkretno pravico, ki izhaja iz zakona ali drugega predpisa, ki ga je treba uporabiti pri odločanju o zadevi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote enote Trebnje št. 351-33/2014/32 z dne 12. 9. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva prizadete stranke za povračilo stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom ugodil zahtevku A.A. (v tem upravnem sporu prizadete stranke) za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja z dne 5. 3. 2014, ki je bilo tožnici izdano za spremembo namembnosti mesnice v pritličju trgovskega dela stanovanjsko-poslovne stavbe v gostinski del objekta (prva točka izreka), in sicer v obsegu, da se izvede ustna obravnava, na katero se poleg tožnice povabi tudi prizadeto stranko (druga točka izreka). Poleg tega je s tem sklepom zadržal izvršitev omenjenega gradbenega dovoljenja (tretja točka izreka) in odločil, da v postopku niso nastali stroški (četrta točka izreka).

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da organ na podlagi "celotne spisne dokumentacije" ugotavlja, da je bila prizadeta stranka z izdanim gradbenim dovoljenjem seznanjena z dopisom gradbenega inšpektorja dne 23. 12. 2015, zato je njen predlog za obnovo postopka pravočasen. Iz "pavšalnih in nekonkretnih" tožničinih navedb ni mogoče sklepati drugače, saj naj bi se tožnica in prizadeta stranka po teh navedbah večkrat pogovarjali, da želi tožnica objektu spremeniti namembnost in da prizadeta stranka temu ne bo nasprotovala, kar je pogojevala tudi z ureditvijo meje, poleg tega pa bi prizadeta stranka lahko že prej zahtevala vročitev gradbenega dovoljenja, saj sta se s tožnico o postopku izdaje tega dovoljenja večkrat pogovarjali tudi v letu 2014. Prizadeta stranka vse to zanika, organ pa pri tem opozarja, da "ni mogoče ugotoviti", da bi bila prizadeta stranka iz opisanih pogovorov seznanjena z dejstvom, da je bila izdana odločba, že pred 23. 12. 2015, ko je to izvedela od gradbenega inšpektorja. Tako organ sklepa tudi na podlagi uradnih zaznamkov, iz katerih izhaja, da je prizadeta stranka šele 28. 10. 2015 vložila vlogo za pregled gradbenega dovoljenja za gradnjo obstoječega objekta. Tudi iz tega organ sklepa, da prizadeta stranka z izdajo gradbenega dovoljenja ni bila seznanjena pred prej navedenim datumom.

3. Organ obrazlaga še, da predlaganih prič ni zaslišal deloma zato, ker je lahko na podlagi uradnih zaznamkov ugotovil, katere listine in kdaj je vpogledala prizadeta stranka, deloma pa zato, ker meni, da izjave prič niso relevantne, saj so tožničine navedbe pavšalne. Glede obstoja razlogov za obnovo že uvodoma navaja, da je predmetni objekt zgrajen v oddaljenosti 3,3 m od nepremičnine prizadete stranke, nato pa meni, da je pravni interes prizadete stranke za obnovo postopka izkazan in se glede tega sklicuje na ugotovitve pritožbenega organa, navedene v odločbi, s katero je bil odpravljen njegov prejšnji sklep v tej zadevi. Dodaja, da je pravni interes prizadete stranke nedotakljivost lastninske pravice na njenem zemljišču in objektu, ki je v neposredni bližini objekta, ki se mu spreminja namembnost. Poudarja, da za pridobitev statusa stranke v tujem postopku ni pogoj dokazanost dejstva, da bo gradnja prekomerno vplivala na pravni položaj lastnice sosednje nepremičnine, temveč zadošča dejstvo lastništva in verjetnost konkretnega vpliva na njeno nepremičnino.

4. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil, iz obrazložitve pa izhaja, da prizadeta stranka s svojimi navedbami v postopku uveljavlja prekomeren vpliv na svojo nepremičnino, s čimer izkazuje zaščito svojih neposrednih interesov, ki jih ima kot lastnica nepremičnine v bližini nameravane spremembe namembnosti. Ti interesi temeljijo na določbah Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), prostorskega akta in drugih predpisov, ki urejajo izdajo gradbenega dovoljenja. Čeprav je bilo že izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo pod obstoječimi pogoji, lahko prizadeta stranka uspešno uveljavlja svoj pravni interes tudi v zvezi z deli v obstoječem objektu oziroma mora imeti možnost, da se z nameravanimi deli seznani in se o njih izjavi. Strinja se tudi z ugotovitvami prvostopenjskega organa o pravočasnosti predloga za obnovo postopka in meni, da tožnica ni uspela izpodbiti natančnih in prepričljivih navedb prizadete stranke o tem, kdaj in v kakšnih okoliščinah je izvedela za gradbeno dovoljenje, kar je podkrepljeno tudi z listinskimi dokazi. Tožnica ni pri tem ponudila nobenih dokazov za drugačno sklepanje.

5. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da se prvostopenjski organ sploh ni ukvarjal s pravnim interesom prizadete stranke za vstop v upravni postopek, poleg tega pa ji ni omogočil, da bi se izjavila o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijanega akta. Nikoli ji ni bila vročena drugostopenjska odločba, s katero je bila odpravljena prvotna odločitev prvostopenjskega organa in v kateri naj bi drugostopenjski organ po navedbah prvostopenjskega ugotovil, da je prizadeta stranka izkazala pravni interes. Brez te vročitve ji ni bilo zagotovljeno učinkovito pravno varstvo, saj ni mogla braniti pravnega položaja in pridobljenih pravic, ki jih je pridobila s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem. S tem je bila spravljena v podrejen položaj, izpodbijanega sklepa pa tudi ni mogoče preizkusiti.

6. Iz izpodbijanega sklepa tako ne izhaja, ali je prizadeta stranka dejansko sploh lastnica sosednje parcele, povsem neobrazloženo pa je ostalo, ali je okoliščina, na katero se nanaša predlog za obnovo postopka, sploh verjetno izkazana oziroma ali bi navedena dejstva lahko pripeljala do drugačne odločitve. Prizadeta stranka je v predlogu za obnovo postopka uveljavljala le dve okoliščini, da je bila stranka pri izdaji gradbenega dovoljenja v letu 1997 in da bi zato morala biti stranka tudi v postopku za spremembo namembnosti objekta, in da je objekt zgrajen v manjšem odmiku od predpisanih 4 metrov. Prvostopenjski organ se ni opredelil ne do teh navedb, ne do tožničinih navedb, da se oblikovni elementi objekta niso spreminjali, ter da so bili vsi posegi opravljeni znotraj objekta in ne pomenijo konstrukcijskih sprememb. Ker se gabariti niso spremenili "nikjer v obstoječih predpisih ni določeno, da mora zgolj zaradi tega dejstva biti lastnik sosednjih zemljišč pritegnjen v upravni postopek".

7. Posebej poudarja, da odmik objekta, ki je bil zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja, sam po sebi ne more pomeniti razloga za obnovo postopka, morebitna neskladna ali nelegalna gradnja pa je stvar inšpekcijskih postopkov. Prav tako ne morejo biti predmet obnove postopka posamezni gradbeni elementi, ki niso predmet postopka izdaje gradbenega dovoljenja. Z novo zunanjo ureditvijo sta predvidena le dva parkirna prostora ter nadstrešek, kjer so odmiki po prostorskem aktu lahko tudi manjši od 4 metrov. V predmetnem ureditvenem območju odmiki niti niso na splošno opredeljeni, tudi sicer pa sprememba namembnosti v ničemer ne posega v obstoječi odmik, zato tožnica meni, da prizadeta stranka ni izkazala neposredne osebne koristi, ki bi temeljila neposredno na materialnem predpisu, ki bi jo lahko varovala v upravnem postopku.

8. Glede navedb o novozgrajenih sanitarijah in mini kuhinji ter terasi za goste, ki utegnejo negativno vplivati na vrednost nepremičnine prizadete stranke, tožnica meni, da gre za bodoča negotova dejstva, ki jih prizadeta stranka ne more varovati v upravnem, temveč le v civilnem postopku, poleg tega pa v ničemer ne konkretizira materialnega predpisa, na katerega opira svojo pravno korist. Navedbe prizadete stranke, da bo zaradi spremembe namembnosti dejavnost v objektu zanjo bistveno bolj moteča, so dokazno povsem nepodprte oziroma pavšalne. Tožnica v tem pogledu še opozarja, da je bila že s prvotnim gradbenim dovoljenjem v drugi fazi gradnje predmetnega objekta predvidena tudi gradnja okrepčevalnice, za kar je prizadeta stranka dala soglasje. Okrepčevalnica ni bila nikdar zgrajena, ta, ki je predmet obravnavanega postopka, pa se nahaja na povsem drugi strani tožničinega objekta in sploh ne meji na zemljišče prizadete stranke. S tem, ko je prizadeta stranka enkrat dala soglasje za gostinsko dejavnost, je po tožničinem mnenju soglašala tudi z morebitnimi dovoljenimi negativnimi vplivi na okolje. Do tega se prvostopenjski organ ni opredelil, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

9. Tožnica meni tudi, da so dokazno nepodprte navedbe prvostopenjskega organa o pravočasnosti predloga za obnovo. Organ ni zaslišal ne nje ne B.B., ob tem pa se je skliceval na navedbe prizadete stranke o pogovorih s tožnico. Posebej opozarja tudi na kršitev načela kontradiktornosti in zaslišanja strank. S temi navedbami namreč ni bila nikoli seznanjena, zato se do njih ni mogla opredeliti, niti ne ve, na kakšne pogovore naj bi se nanašale. Iz vseh navedenih razlogov tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Toženka na tožbo ni odgovorila, prizadeta stranka pa v odgovoru na tožbo meni, da je toženka v drugostopenjski odločbi ustrezno odgovorila na vse navedbe, ki jih tožnica zdaj uveljavlja v tožbi. Posebej poudarja, da so tožbene navedbe glede pravočasnosti predloga zgolj pavšalne, in navaja okoliščine, v katerih je v letu 1997 dala soglasje za gradnjo predmetnega objekta, ter okoliščino, da je zdaj predvidena površina za gostinsko dejavnost trikrat večja, kot je bila predvidena v prvotnem gradbenem dovoljenju. Dejanski odmik objekta od zemljišča prizadete stranke je manjši, kot je bil določen z gradbenim dovoljenjem, kar ni le stvar inšpekcijskih postopkov, temveč tudi vprašanje zakonitosti izdaje gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti tega objekta. Predvideni nadstrešek je bil obravnavan v okviru posebne zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, ki je bila zavrnjena. Logično je, da bo gostinska dejavnost povzročala imisije, zato ima pravico sodelovati v postopku in braniti svoje interese. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno in zahteva povračilo stroškov v zvezi z upravnih postopkom (pravilno: upravnim sporom, op. sodišča).

11. Tožba je utemeljena.

12. Z izpodbijanim sklepom je toženka dovolila obnovo postopka iz razloga po deveti točki 260. člena ZUP, ker osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe. Tožbeni razlogi se nanašajo na pravočasnost predloga za obnovo postopka (peta točka prvega odstavka 263. člena ZUP) in na verjetno izkazanost obnovitvenega razloga (prvi odstavek 267. člena ZUP). Sodišče že na tem mestu pripominja, da po izrecni določbi tretjega odstavka 267. člena ZUP v primeru iz devete točke 260. člena ni potrebno, da bi morale biti uveljavljane okoliščine oziroma dokazi taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe, zato tožnica s tožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti.

13. Pravica do stranske udeležbe v upravnem postopku je urejena v 43. členu ZUP, zato je treba o tem, ali je v obravnavani zadevi verjetno izkazana okoliščina, na katero se opira predlog za obnovo, odločiti na podlagi določb tega člena. Po prvem odstavku 43. člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, tega pa izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. 14. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku. Vsakomur, komur pravo priznava obstoj njegovega pravno varovanega interesa, je treba omogočiti, da ta interes zavaruje tudi v upravnem postopku, v katerem bi lahko bilo v ta interes poseženo. Ali tak osebni, neposredni in pravno varovani interes obstaja, pa izhaja iz pravne norme in njenega namena varovanja položaja določenega posameznika (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011).

15. To sicer ne pomeni, da bi moral zakon ali drug predpis tako pravico izrecno podeljevati prav osebi, ki zahteva stransko udeležbo; tako že po navedeni določbi Ustavnega sodišča RS ni mogoče izključiti npr. možnosti, da zakon varuje individualni interes v okviru javnega. V vsakem primeru pa se mora zahteva za stransko udeležbo opirati na konkretno pravico, ki izhaja iz zakona ali drugega predpisa, ki ga je treba uporabiti pri odločanju o zadevi. Zato ne zadostuje zgolj pavšalno sklicevanje z naštevanjem takih predpisov, kot je v obravnavani zadevi storila toženka, temveč je treba jasno navesti, za katero pravico gre, v obrazložitev izpodbijanega sklepa pa bi sodila tudi navedba predpisa in njegove določbe, iz katere ta pravica izhaja. Pri tem ne zadostuje pavšalno sklicevanje na "način uživanja lastninske pravice", saj toženka s tem ni v ničemer pojasnila, katere določbe prostorskega akta ali drugih predpisov določajo način uživanja lastninske pravice, ki bi ga lahko prizadeta stranka zaščitila v obravnavanem postopku.

16. Vendar pa je po drugi strani prizadeta stranka dovolj določno navedla, da želi zaščititi svoje pravice, ki izvirajo iz določb prostorskega akta o odmikih objektov od sosednjih nepremičnin in zaščito pred prekomernimi imisijami, ki iz tega izvirajo. Ta razlog je kot razlog za dovolitev obnove postopka povzela tudi toženka. Kot že rečeno, gre pri dovolitvi obnove postopka zgolj za presojo, ali je razlog za obnovo verjetno izkazan, ne pa tudi za vsebinsko presojo tega razloga, zato je toženka s to navedbo svojo odločitev po presoji sodišča obrazložila v taki meri, da jo je mogoče preizkusiti. S tem, ko ni navedla tudi konkretne določbe prostorskega akta, je sicer prekršila upravni postopek (četrta točka prvega odstavka 214. člena ZUP) in preizkus izpodbijanega sklepa po nepotrebnem otežila, ne pa tudi onemogočila. Zato ta kršitev sama po sebi ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Glede na tožbene navedbe sodišče dodaja še, da je navedeni razlog tako v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, kot tudi drugostopenjske odločbe naveden dovolj določno, da ju sodišče v tem pogledu šteje za ustrezno obrazložena tudi brez sklicevanja na prejšnje odločbe, izdane v isti zadevi.

17. Med strankami ni sporno, da je odmik obravnavanega objekta od nepremičnine prizadete stranke manjši od splošno predpisanega najmanjšega odmika 4 metre, ki je določen v prvem odstavku 84. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu občine Trebnje (OPN). Ob tem nobena od strank ne uveljavlja, da bi šlo za katero od situacij iz treh alinej v tem odstavku, kjer so naštete izjeme od tega splošnega pravila. Za take primere, torej za obstoječe objekte, ki imajo manjše odmike od predpisanih, pa OPN v tretjem odstavku 79. člena izrecno določa, da je dopustna njihova nadaljnja raba v skladu s pridobljenim dovoljenjem in raba v okviru dopustnih dejavnosti, dopustna je sprememba namembnosti v okviru dopustnih dejavnosti, ki jih določa OPN, za obseg novih ali povečanih dejavnosti pa je potrebno zagotoviti parkirišča v okviru določb OPN. Iz take ureditve (poleg javnopravnih) povsem določno izhajajo koristi lastnika sosednje nepremičnine, ki v postopku za spremembo namembnosti objekta lahko uveljavlja (najmanj) dopustnost nove dejavnosti po OPN, smiselno pa tudi imisije, povezane s to dejavnostjo, kolikor so te imisije na podlagi ustreznih predpisov predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja.

18. Glede na tožbene navedbe sodišče dodaja še, da v kontekstu navedene zakonske ureditve ni pomembno, da je bil predmetni objekt postavljen na podlagi gradbenega dovoljenja, ki je bilo izdano na podlagi morebitne drugačne prostorske ureditve, saj je s tem zagotovljena izključno legalnost objekta, kakršen je zgrajen. Za morebitne spremembe tega objekta, vključno s spremembami namembnosti, do katerih pride v času veljavnosti OPN, je namreč očitno treba uporabiti določbe OPN. Podobno velja tudi za soglasje prizadete stranke. Na podlagi tega soglasja je bilo namreč izdano gradbeno dovoljenje za obstoječi objekt, ni pa ga mogoče raztezati tudi na vse morebitne spremembe tega objekta oziroma njegove namembnosti. V zvezi s tem sodišče opozarja tudi na povsem ustaljeno sodno prakso, po kateri se mora v primerih, kot je obravnavani, soglasje za gradnjo nanašati na konkretni objekt oziroma projekt za njegovo gradnjo, kar smiselno pomeni tudi imisije, ki jih ta objekt povzroča. 19. Ne iz izpodbijanega sklepa ali drugostopenjske odločbe, ne iz tožničinih vlog v tem postopku ne izhaja, da bi tožnica kadarkoli po vsebini izpodbijala navedbe prizadete stranke, da je lastnica nepremičnine ob obravnavni stavbi, niti iz dokumentov upravne zadeve ne izhaja, da bi bilo to med strankami kakorkoli sporno. „Dokazna nepodprtost“ izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe v tem pogledu zato v ničemer ne posega v tožničine procesne pravice.

20. Glede razlogov, ki jih toženka navaja o pravočasnosti predloga za obnovo postopka, se sodišče načeloma strinja s toženko, da so bile tožničine navedbe o pogovorih, ki naj bi jih imela s prizadeto stranko o gradbenem dovoljenju, dovolj splošne, da ne utemeljujejo sklepanja, da bi prizadeta stranka na ta način izvedela, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano, in ne le da bo tožnica zanj zaprosila oziroma da je v teku postopek za njegovo izdajo. Te navedbe zato načeloma ne bi mogle vplivati na odločitev o pravočasnosti predloga za obnovo, zato je toženka tudi po presoji sodišča ravnala pravilno, ko je dokazne predloge, ki so se nanašali na te trditve, zavrnila.

21. Vendar pa ima tožnica prav, da je toženka o pravočasnosti predloga za obnovo postopka odločila na podlagi dokazov, o katerih se ni mogla izjasniti. Tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ se namreč glede te okoliščine v prvi vrsti sklicujeta na elektronsko sporočilo gradbenega inšpektorja o dogajanju v drugi upravni zadevi ter na uradne zaznamke o vpogledih v upravne spise. Pri tem iz listin v upravnem spisu ne izhaja, da bi toženka tožnico kdajkoli seznanila s temi dokazi oziroma z okoliščinami, ki jih je ugotovila na njihovi podlagi. Iz upravnega spisa namreč izhaja zgolj to, da je toženka tožnico z dopisom z dne 14. 7. 2016 seznanila z vsebino predloga za obnovo postopka, kjer ti dokazi niso niti omenjeni. To pomeni, da tožnici ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kar se v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka (tretja točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Sodišče je zato v skladu s tretjo točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponovni postopek. V tem postopku bo morala toženka pred odločitvijo na ustrezen način poskrbeti, da bosta tako tožnica kot prizadeta stranka seznanjeni z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za odločitev, in to tudi glede pravočasnosti predloga.

22. Tako tožnica kot prizadeta stranka sta predlagali izvedbo vrste dokazov, vendar se ti dokazi v ničemer ne nanašajo na prej navedeni razlog za odpravo izpodbijanega sklepa. Sodišče je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

23. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek tretjega člena Pravilnika) povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).

24. Povračilo sodnih stroškov je zahtevala tudi prizadeta stranka, vendar pa njena pravica do takega povračila ne izhaja ne iz 25. člena ZUS-1, ki ureja povračilo stroškov v upravnem sporu, ne iz določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki s tem zakonom niso urejena. ZUS-1 namreč pravice prizadete stranke do povračila stroškov ne ureja, ZPP pa to pravico veže na uspeh v postopku (prvi odstavek 154. člena). Prizadeta stranka je sodišču predlagala zavrnitev tožbe, kar pomeni, da s svojim predlogom ni uspela, zato je sodišče njeno zahtevo za povračilo stroškov zavrnilo.