Jedro

Bistvena razlika med (redno) prisilno poravnavo in poenostavljeno prisilno poravnavo je v tem, da se v primeru slednje dolžnik z upniki sam zunajsodno dogovori o prestrukturiranju svojih obveznosti, v vsakem primeru pa se odloča o uveljavitvi (iste) upnikove terjatve. S priznanjem terjatve v postopku poenostavljene prisilne poravnane, do česar pride že z uvrstitvijo terjatve v seznam terjatev, je ravnanje dolžnika vsebinsko enako kot pripoznava zahtevka. Gre za procesno dispozicijo z zahtevkom, po kateri je o terjatvi brez vsebinskega obravnavanja odločeno z učinkom pravnomočnosti. V posledici priznanja terjatve v postopku poenostavljene prisilne poravnave je moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči, glede na to, da tožena stranka v umik tožbe ni privolila. Tožena stranka zato ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov, ne glede na zavrženje tožbe, v takem primeru pa tudi ni mogoče govoriti o neuspehu tožeče stranke.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

2. Tožeča in tožena stranka sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (I) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralnega oddelka za verodostojno listino, VL 110221/2013 z dne 5.7.2013 v 1. in 3. odstavku izreka razveljavilo in tožbo zavrglo, (II) toženi stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeni sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijanega sklepa ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetnem sporu je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo po tem, ko tožena stranka ni soglašala z umikom tožbe. Pri odločitvi o stroških postopka se je sklicevalo na temeljno pravilo (iz prvega odstavka 154. člena ZPP), po katerem mora stranka, ki v pravdni ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka, ravnanje dolžnika, ki v postopku poenostavljene prisilne poravnave prizna terjatev, pa je po učinkih izenačilo s pripoznavo tožbenega zahtevka v pravdnem postopku. Ker je ugotovilo, da je tožena stranka dala povod za tožbo, je zaključilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške.

6. V tej zadevi je tožeča stranka za izterjavo svoje terjatve začela z izvršbo na podlagi verodostojne listine pred začetkom insolvenčnega postopka. Namen obeh postopkov je enak: doseči poplačilo upnikove terjatve. Tožena stranka je zoper sklep o izvršbi ugovarjala, torej je zahtevku nasprotovala, s tem pa potrdila, da je dala povod za tožbo. Med postopkom je bila nad njo s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 623/2014 z dne 13.6.2014 potrjena poenostavljena prisilna poravnava. Bistvena razlika med (redno) prisilno poravnavo in poenostavljeno prisilno poravnavo je v tem, da se v primeru slednje dolžnik z upniki sam zunajsodno dogovori o prestrukturiranju svojih obveznosti, v vsakem primeru pa se odloča o uveljavitvi (iste) upnikove terjatve. S priznanjem terjatve v postopku poenostavljene prisilne poravnane (do česar pride že z uvrstitvijo terjatve v seznam terjatev, prim. 221.d člen ZFPPIPP), je ravnanje dolžnika vsebinsko enako kot pripoznava zahtevka (prvi odstavek 316. člena ZPP, prim. I Cpg 1276/2015). Gre za procesno dispozicijo z zahtevkom, po kateri je o terjatvi brez vsebinskega obravnavanja odločeno z učinkom pravnomočnosti. V posledici priznanja terjatve v postopku poenostavljene prisilne poravnave je moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči, glede na to, da tožena stranka v umik tožbe ni privolila. Tožena stranka zato ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov, ne glede na zavrženje tožbe, v takem primeru pa tudi ni mogoče govoriti o neuspehu tožeče stranke.

7. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8. Izrek o pritožnikovih pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo tožeče stranke ni prispeval k odločitvi o pritožbi in je bil v tem smislu nepotreben (prim. prvi odstavek 155. člena ZPP), zato je višje sodišče odločilo, da tudi tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).