Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja: „Ali je sodišče druge stopnje pravilno odločilo o ugovoru zastaranja?“

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja: „Ali je sodišče druge stopnje pravilno odločilo o ugovoru zastaranja?“

Obrazložitev

1. Tožniki so s tožbo od sodišča zahtevali, naj razsodi, da jim je tožena država dolžna plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jim nastaja zaradi prekomernega hrupa na glavni cesti G1-2 na relaciji od Spodnje Ščavnice do Vučje vasi. Sodišče prve stopnje je tožbenim zahtevkom tožnikov delno ugodilo, sodišče druge stopnje pa je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in je prisojene odškodnine znižalo, ni pa ugodilo pritožbi glede ugovora zastaranja. Obe sodišči sta odločili, da tožena stranka ni pravočasno navedla pravno pomembnih dejstev za odločitev o ugovoru zastaranja. Višje sodišče je navedlo še, da ugovor ne bi bil utemeljen tudi, če bi bil pravočasen, ker so bili tožniki šele z Analizo hrupa in zaščite proti hrupu, ki jo je novembra 2005 izdelal Inštitut za varstvo okolja Maribor, seznanjeni s prekoračitvijo dovoljene meje.

2. Zoper odločbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga predlog za dopustitev revizije. Meni, da je sodišče druge stopnje napačno odločilo, da je bila prekludirana z ugovorom zastaranja. Poudarja, da je ugovor zastaranja ugovor materialnopravne narave, ki se lahko da tudi kasneje, če so pred tem navedena pravno relevantna dejstva in se pri tem sklicuje tudi na odločbe iz sodne prakse. Poudarja, da so vsa pravno relevantna dejstva navedli že tožniki v tožbi in jih zato njej ni bilo treba navesti. Tako meni, da je sodišče druge stopnje s svojo odločitvijo odstopilo od uveljavljene sodne prakse. Tožena stranka navaja tudi, da je napačna odločitev, da so bili tožniki šele na podlagi analize hrupa in zaščite proti hrupu seznanjeni s prekoračitvijo dovoljene meje hrupa. Meni, da je bistveno, kdaj so tožniki hrup občutili kot moteč in se pri tem sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 409/2009. Meni, da izvedensko mnenje lahko služi le objektivni presoji subjektivnih občutkov o tem, kdaj je hrup dosegel tako jakost oziroma povzročal takšne motnje, ki jih tožniki niso bili več dolžni tolerirati. Meni tudi, da na tek subjektivnega zastaralnega roka ne more vplivati dejstvo, da se je intenzivnost hrupa z leti povečevala.

3. Predlog je utemeljen.

4. Vrhovno sodišče je ocenilo, da je od odločitve Vrhovnega sodišča v tem primeru mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za razvoj prava preko sodne prakse. Zato je predlogu ugodilo in revizijo v navedenem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).