Jedro

Stečajno sodišče lahko odloči o zatrjevani ničnosti kreditne pogodbe in odstopa terjatve novemu upniku kot o predhodnem vprašanju. Iz sodbe SEU C-582/23, Wiszkier, izhaja, da stečajno sodišče ne samo sme, ampak v določenih primerih celo mora presojati veljavnost pogodbenih podlag (npr. nepoštenost pogojev), in to znotraj samega insolvenčnega postopka.

ZBan ne prepoveduje prenosa zapadlih neplačanih terjatev bank na novega upnika, niti to ni bančna storitev. Določba 5. člena ZBan drugim osebam prepoveduje zgolj sprejemanje depozitov od javnosti. Zapadla neplačana terjatev iz naslova kreditne pogodbe tudi ni terjatev, ki bi bila povezana z osebnostjo upnika v smislu prvega odstavka 417. člena OZ.

Lex specialis pa je za potrošniške kredite Zakon o potrošniških kreditih, po katerem pa se sme terjatev odstopiti le določenim osebam, kot so banke in dajalci potrošniških kreditov po tem zakonu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje nad dolžnikom začelo postopek osebnega stečaja (I. točka izreka). Za upraviteljico je imenovalo A. A. (II. točka izreka), ki naloge in pristojnosti upraviteljice opravlja prek pravnoorganizacijske oblike A. A. s. p. Predlog za začetek postopka osebnega stečaja je podal upnik, B., d. o. o. (v nadaljevanju: upnik). Dolžnik je upnikovemu predlogu ugovarjal tako iz razloga, da ni insolventen, kot iz razloga, da upnikova terjatev ne obstaja (drugi odstavek 235. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da upnikova terjatev obstoji. Upnikova pravna prednica, C., d. d., je dolžniku dala stanovanjski kredit v višini 115 tisoč EUR s kreditno pogodbo v obliki notarskega zapisa z dne 22. 2. 2013. Ker dolžnik obveznosti ni izpolnjeval, je banka 8. 1. 2018 razdrla kreditno pogodbo in je takrat zapadla v plačilo celotna obveznost. Banka je nato na podlagi izvršljivega notarskega zapisa zoper dolžnika vložila predlog za izvršbo, ki mu je sodišče sledilo, v tem izvršilnem postopku pa je s sklepom z dne 30. 7. 2020 kot novi upnik vstopil predlagatelj. V nadaljevanju so bili v izvršilnem postopku izdani sklepi, s katerimi so bili dolžniku naloženi v plačilo nadaljnji izvršilni stroški, dolžnik pa je po upnikovem odstopu od pogodbe plačal še določene zneske, tako da je na dan 17. 7. 2025 dolgoval 154.836,12 EUR. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je upnikova terjatev dokazana, neporavnana (dolžnik tega niti ni zatrjeval) in temelji na izvršilnem naslovu, zaradi česar je upnik aktivno legitimiran za vložitev predloga za začetek osebnega stečaja. Nadalje je ugotovilo, da je podana tudi insolventnost dolžnika po prvi in drugi alineji 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ker dolžnik za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo navedene obveznosti, ki bistveno presega trikratnik njegovih dohodkov, in ker je nezaposlen ter več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo obveznosti, ki presegajo 1.000,00 EUR. Glede dolžnikovih trditev, da ima nepremično premoženje v vrednosti najmanj 855 tisoč EUR, je pojasnilo, da dolžnik domneve trajnejše nelikvidnosti ne more izpodbiti s trditvami v zvezi z dolgoročno plačilno sposobnostjo.

2. Zoper sklep se pritožuje dolžnik, ki sklep izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Upraviteljica je na dolžnikovo pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Če začetek osebnega stečaja predlaga upnik, mora ta izkazati procesno legitimacijo za vložitev predloga (obstoj terjatve do dolžnika) in, da je dolžnik insolventen.

Glede aktivne legitimacije upnika

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje, da je upnik v predlogu za začetek postopka osebnega stečaja, skladno z določbo 232. člena ZFPPIPP, ki se smiselno uporablja tudi za postopek osebnega stečaja (383. člen ZFPPIPP), navedel dejstva in predložil dokaze v zvezi z izkazovanjem aktivne procesne legitimacije ter insolventnosti dolžnika. Upnik je svojo aktivno procesno legitimacijo utemeljeval na kreditni pogodbi z dne 19. 2. 2013. Ta kreditna pogodba je bila potrjena v notarskem zapisu SV 000/2013 z dne 22. 2. 2013, kar izhaja iz uvodne določbe tega notarskega zapisa (sporazuma o zavarovanju denarne terjatve). Dolžnik v pritožbi sicer pravilno opozarja, da kreditna pogodba ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa, vendar spregleda, da je bila z notarskim zapisom opr. št. SV 000/2013 z dne 22. 3. 2013 kreditna pogodba skladno z 49. in 50. členom Zakona o notariatu potrjena v notarskem zapisu, bila z njim spojena in postala njegov sestavni del (drugi odstavek na 2. strani notarskega zapisa). Nadalje sta stranki v točki Šestič notarskega zapisa navedli, da sporazumno in izrecno soglašata z neposredno izvršljivostjo glede vseh dajatvenih, storitvenih, opustitvenih ter dopustitvenih obveznosti, dogovorjenih v kreditni pogodbi v tem notarskem zapisu, zlasti pa glede vračila terjatve, skupaj z dogovorjenimi pogodbenimi obrestmi, zamudnimi obrestmi ter z drugimi stranskimi terjatvami in ostalimi pripadki in stroški. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da terjatev upnice temelji na izvršilnem naslovu.

7. Dolžnik se v pritožbi prvič sklicuje na zastaranje upnikovih terjatev, kar je prepozno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se dolžnik v ugovoru in dopolnitvi ugovora ter na naroku pred sodiščem prve stopnje na zastaranje upnikove terjatve ni skliceval. Ugovora zastaranja, ki ga je dolžnik prvič podal šele v pritožbi, pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (tretji odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Ker se sodišče na zastaranje terjatev ne ozira po uradni dolžnosti, dolžnik pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovora zastaranja ni podal, je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo 348. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in ni navedlo, zakaj tega materialnega prava ni uporabilo.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, ker naj bi se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu več kot desetkrat sklicevalo na določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). To enostavno ne drži. V izpodbijanem sklepu se sodišče prve stopnje sploh ni sklicevalo na ZIZ, je pa pravilno pojasnilo, da je bila za uveljavitev upnikove terjatve dovoljena izvršba s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. I 2019/2018 z dne 18. 10. 2018. Ker je dolžnik ugovarjal prenosu terjatve na novega upnika (predlagatelja tega postopka), se je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno sklicevalo na pravnomočen sklep izvršilnega sodišča opr. št. I 2019/2018 z dne 30. 7. 2020, s katerim je izvršilno sodišče na podlagi 24. člena ZIZ dovolilo vstop novega upnika v izvršilni postopek namesto prvotnega upnika, C., d. d. Upnik je tudi v tem postopku predložil Pogodbo o potrditvi odstopa z dne 15. 6. 2020 in pooblastilo banke svojima pooblaščencema, da med drugim skleneta pogodbo o potrditvi odstopa z družbo B., d. o. o. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je upnik tudi v tem postopku dokazal, da je bila terjatev prenesena nanj. Ker je to dokazal že s predložitvijo pogodbe o odstopu in navedenega pooblastila banke, ni pomembno, da je sodišče prve stopnje zapisalo, da je vprašanje aktivne legitimacije glede na pravnomočen sklep izvršilnega sodišča pravnomočno razsojena stvar. Odločilno je, da je upnik prenos terjatve dokazal, tako s pogodbo o potrditvi prenosa in pooblastilom za njeno sklenitev, kot tudi s sklepom izvršilnega sodišča, ki je na podlagi te iste pogodbe dovolilo vstop novega upnika v izvršilni postopek.

9. Pritožnik neutemeljeno vztraja pri prekinitvi tega postopka do pravnomočne odločitve o njegovi tožbi v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Mariboru P 484/2025 zaradi ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe in ničnosti odstopne pogodbe z upnikom. Sodišče lahko v tem postopku samo reši predhodno vprašanje, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče nima pravice pri obravnavanju predloga za začetek stečaja vsebinsko (meritorno) odločati o tožbenem zahtevku dolžnika, ki ga je podal v pravdnem postopku P 484/2025 in razsoditi še pred odločitvijo pravdnega oddelka. Po določbi 13. člena ZPP, ki se smiselno uporablja tudi v postopkih zaradi insolventnosti (prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP), lahko sodišče, kadar je njegova odločba odvisna o predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločalo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. V konkretnem primeru s posebnimi predpisi ni drugačne določeno, o tožnikovem zahtevku v pravdnem postopku pa tudi še ni bilo odločeno. Zato lahko o vprašanjih zatrjevane ničnosti kreditne pogodbe in odstopa terjatve odloča stečajno sodišče kot o predhodnem vprašanju (prvi odstavek 13. člen ZPP). Rešitev predhodnega vprašanja ima pravni učinek samo v tem stečajnem postopku (drugi odstavek 13. člena ZPP), zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o tem, da je sodišče prve stopnje de facto in vsebinsko odločilo o vseh dolžnikovih tožbenih zahtevkih v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Mariboru P 484/2025.

10. O tožbenem zahtevku na ničnost kreditne pogodbe in odstopa terjatve novemu upniku še ni bilo pravnomočno odločeno v pravdnem postopku, zato je odveč sklicevanje pritožbe, da je sodišče vezano na sodbo pravdnega postopka (te namreč sploh še ni). Glede na to se pritožnik neutemeljeno sklicuje tudi na kršitev načela zakonitosti in načela pravne varnosti. Kreditna pogodba je bila sklenjena že leta 2013, banka pa je terjatev odstopila novemu upniku leta 2020, kar pomeni, da je imel dolžnik dovolj časa, da bi na matičnem področju uveljavljal ničnost teh pravnih poslov, pa je to storil šele leta 2025. Res ima osebni stečaj daljnosežne posledice za dolžnika, vendar je treba upoštevati tudi interese upnikov, da se njihova terjatev poplača v čim večji meri in čim hitreje (47. in 48. člen ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče pri tehtanju teh interesov nima pomisleka v to, da lahko stečajno sodišče samo reši predhodno vprašanje zatrjevane ničnosti pravnega posla, kot v konkretnem primeru.

11. Pravdni postopek P 484/2025 je šele v začetni fazi (kamor sodi tudi vložitev odgovora na tožbo) in ni mogoče predvideti, da bo v kratkem času prišlo do pravnomočne odločitve. Iz teh razlogov in glede na vsebino dolžnikovih ugovorov je sodišče prve stopnje ravnalo prav, da je o predhodnem vprašanju odločilo samo. Vsebinsko pa te odločitve dolžnik s pritožbo ni uspel omajati. V pritožbi zgolj ponavlja, da osebi, ki sta podpisali kreditno pogodbo oziroma odstop terjatve novemu upniku, nista imeli pooblastila banke, ne sooči pa se z jasnimi in prepričljivimi razlogi sodišča prve stopnje. To je v 13. točki obrazložitve pojasnilo, da iz notarskega zapisa opr. št. SV 0000/2011 z dne 18. 8. 2011 izhaja, da je banka pooblastila D. D., da v njenem imenu sklepa tako kreditne pogodbe kot pogodbe o zastavi nepremičnin oziroma sporazume o zavarovanju denarnih terjatev in drugo, kar je bilo izrecno omenjeno tudi v notarskem zapisu SV 000/2016, s katerim je bila potrjena kreditna pogodba. Sodišče prve stopnje je nadalje pojasnilo, da je imela E. E. pooblastilo banke z dne 15. 6. 2020, da odstopi terjatev iz bančnega kredita novemu upniku (14. točka obrazložitve). Pritožbeno sodišče pa opozarja še na pravila OZ. V skladu s prvim odstavkom 73. člena OZ pogodba, ki jo sklene pooblaščenec brez pooblastila, zavezuje zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri. Odobritev pogodbe je enostransko oblikovalno upravičenje zastopanega, s katerim se vzpostavi manjkajoča predpostavka pogodbe tako, kot da bi pooblaščenec imel pooblastilo zastopanega že ob njeni sklenitvi. Sama odobritev pogodbe je lahko tudi konkludentna, na primer na način, da zastopani od nasprotne pogodbene stranke uveljavlja izpolnitev pogodbe. Po drugem odstavku 73. člena OZ ima nasprotna pogodbena stranka zgolj upravičenje, da neupravičeno zastopanega pozove, da se v primernem roku izreče, ali odobrava pogodbo ali ne. Samo v primeru, da neupravičeno zastopani v danem roku ne odobri pogodbe, se šteje, da pogodba sploh ni bila sklenjena (tretji odstavek 73. člena OZ). Ob tem, da dolžnik ni zatrjeval dejanskega stanu iz drugega in tretjega odstavka 73. člena OZ, ni mogel uspeti z ugovorom neveljavnosti pogodbe v posledici nepravilnega zastopanja na strani banke. Sicer pa je banka po sklenitvi kreditne pogodbe sklenila še notarski zapis Sporazum o zavarovanju denarne terjatve (v katerem je tudi potrdila kreditno pogodbo) in nato od dolžnika v izvršilnem postopku uveljavljala izpolnitev pogodbe, kar skladno s sodno prakso pomeni odobritev pogodbe.

12. Ob jasnih in izčrpnih razlogih sodišča prve stopnje o neutemeljenosti dolžnikovih trditev, da ni prejel izplačila kredita (tega dolžnik ni zatrjeval v ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 25. 1. 2019, poleg tega je z banko dne 15. 9. 2016 sklenil dogovor o plačilu dolga, banka pa je predložila tudi potrdilo o črpanju kredita), se dolžnik v pritožbi do vsebine svojega ugovora zoper sklep o izvršbi ne opredeli, glede dogovora z banko pavšalno trdi, da je na njem njegov podpis ponarejen, upnikovo potrdilo o črpanju kredita z dne 25. 2. 2013 pa naj ne bi bilo noben dokaz o plačilu kredita. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da se je dolžnik v svojem ugovoru zoper sklep o izvršbi sam skliceval na to, da je z upnico sklenil dogovor o obročnem plačilu, kar je razvidno iz sklepa izvršilnega sodišča I 2019/2018 z dne 25. 1. 2019. Njegovo sedanje zatrjevanje, da naj bi bil podpis na tem dogovoru ponarejen oziroma, da ni dobil izplačila kredita, je v nasprotju z njegovim prejšnjim ravnanjem (venire contra factum proprium) in mu sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo.

13.Pritožnik se nadalje neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da novi upnik ni banka in ne izpolnjuje pogojev po tedaj veljavnem Zakonu o bančništvu (ZBan). S tem v zvezi pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je novi upnik zgolj prevzel zapadlo neplačano terjatev, ki mu jo je s pogodbo (cesijo) odstopila banka. To pa ni bančna storitev v smislu določb tedaj veljavnega ZBan. Bančne storitve po tem zakonu so namreč le naslednje finančne storitve: sprejemanje depozitov ter dajanje kreditov za svoj račun in storitve, za katere drug zakon določa, da jih smejo opravljati samo banke (3. in 4. člen ZBan). Prenos zapadlih neplačanih terjatev iz kreditnih pogodb ni takšna bančna storitev, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na (ne)izpolnjevanje zahtev novega upnika po ZBan. Pritožnikova teza, da lahko cesijo za bančne kredite banka sklene le z drugo banko ali hranilnico, ni utemeljena. ZBan ne prepoveduje prenosa zapadlih neplačanih terjatev bank na novega upnika, niti to ni bančna storitev. Določba 5. člena ZBan, na katero se sklicuje pritožnik, pa drugim osebam prepoveduje zgolj sprejemanje depozitov od javnosti. Odstop zapadle neplačane terjatve iz naslova kreditne pogodbe ni sprejemanje depozitov od javnosti. Pač pa specialna določba 20. člena v času sklepanja kreditne pogodbe veljavnega Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK-1) določa, da dajalec kredita ne sme odstopiti terjatev tretji osebi, prevzemniku, razen če je prevzemnik dajalec kreditov in izpolnjuje vse pogoje po tem zakonu (tretji odstavek) ali če je prevzemnik dajalec kreditov, ki ima dovoljenje za opravljanje bančnih storitev po bančni zakonodaji (četrti odstavek). Enaka prepoved je opredeljena tudi v tretjem odstavku 23. člena Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK-2), z več izjemami po četrtem odstavku istega člena. S tem v zvezi pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je novi upnik vpisan v Register dajalcev kreditov za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja in ima veljavno licenco za kreditiranje po zakonu, ki ureja potrošniške kredite. Pritožnik se neutemeljeno sklicuje tudi na pravilo o izključitvi možnosti prenosa tistih terjatev, ki so povezane z osebnostjo upnika (prvi odstavek 417. člena OZ). Zapadla neplačana terjatev iz naslova kreditne pogodbe namreč ni terjatev, ki bi bila povezana z osebnostjo upnika v smislu prvega odstavka 417. člena OZ, ampak gre za denarno terjatev (upnik od dolžnika zahteva plačilo denarnega zneska), kar ni povezano z osebnostjo upnika.

14.Pritožba zgolj pavšalno navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima upnik na dan 17. 7. 2025 terjatev v višini 154.836,00 EUR, protislovna, česar pa ne pojasni. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu utemeljilo, da gre za terjatev iz naslova kreditne pogodbe s stranskimi pravicami (obrestmi in stroški), dolžnik v pritožbi obstoja terjatve po temelju ni uspel izpodbiti, glede njene višine pa tudi ni podal nobenih konkretnih navedb. Dolžnik z izpolnitvijo svoje obveznosti zamuja že najmanj od leta 2018, kar izhaja iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da je banka dne 8. 1. 2018 zaradi neizpolnitve dolžnikovih obveznosti odstopila od pogodbe in vložila predlog za izvršbo, ki jo je sodišče dovolilo s sklepom I 2019/2018 z dne 18. 10. 2018. To je neprimerno več kot dva meseca, kar je sicer kriterij po 2. točki drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Ne gre torej za protislovno ugotovitev, da dolžnik zamuja z izpolnitvijo obveznosti 2 meseca, ampak za skladno ugotovitev, da z izpolnitvijo obveznosti dolžnik zamuja več kot 2 meseca, kot to za domnevno insolventnosti določata prva in druga alineja 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

15.Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu ni opredeljevalo do vrednosti dolžnikovih nepremičnin, zato ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje izrazilo dvom, da so dolžnikove nepremičnine sploh vredne 885.000,00 EUR. Pravilno je namreč pojasnilo, da dolžnikove trditve, da ima nepremično premoženje najmanj v tej vrednosti, zadevajo njegovo dolgoročno plačilno sposobnost, ki je položaj insolventnosti po 2. točki prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje pa tega ni ugotavljalo, saj je ugotovilo, da dolžnik ni sposoben poravnavati svojih zapadlih obveznosti v določenem obdobju (trajnejša nelikvidnost). To je drug, samostojen položaj insolventnosti po 1. točki prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki ni odvisen od vrednosti dolžnikovega premoženja. V konkretnem primeru je dolžnik zatrjeval, da je lastnik nepremičnin in njihovo vrednost, ne pa tudi, da gre za likvidno premoženje, ki ga je mogoče hitro unovčiti. Ob odsotnosti navedb o hitri unovčljivosti (likvidnosti) dolžnikovega premoženja, zgolj navedbe o lastništvu nepremičnin in njihovi vrednosti ne morejo izpodbiti domneve o trajnejši nelikvidnosti po 3. točki drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

16.Pritožbeni očitki o sumu zlorabe procesnih pravic s strani upnika so neutemeljeni. Upnik ima možnost izbire, ali bo za uveljavitev svoje terjatve izbral izvršilni ali stečajni postopek in lahko sam presodi, ali bo svoje interese učinkoviteje varoval v stečajnem namesto izvršilnem postopku, sploh če je izvršilni postopek že tekel, kot v konkretnem primeru, pa v njem upnikova terjatev ni bila poplačana. Zaradi okoliščine, da je dolžnik zoper upnika vložil tožbo, s katero uveljavlja ničnost pravnega posla, upniku ni mogoče odreči aktivne legitimacije za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka. Ker lahko stečajno sodišče vprašanje zatrjevane ničnosti pravnega posla tudi samo reši kot predhodno vprašanje, ni mogoče govoriti o zlorabi upnikovih procesnih pravic.

Glede insolventnosti dolžnika

17.Sodišče je izdalo izpodbijani sklep na podlagi izkazanega pogoja trajnejše nelikvidnosti po prvi in drugi alineji 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

18.Po prvi alineji 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP velja (če se ne dokaže drugače), da je dolžnik trajneje nelikviden (torej ni sposoben poravnavati svojih zapadlih obveznosti v določenem roku), če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega trikratnik njegove plače, nadomestil ali drugih prejemkov, ki jih prejema redno v obdobjih, ki niso daljša od dveh mesecev. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo tudi, da je dolžnik nezaposlen ter za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo obveznosti, ki presega 1.000 EUR (domneva insolventnosti po drugi alineji 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP). V pritožbi dolžnik navaja, da sicer ni zaposlen, vendar živi od številnih najemnin, ki mu jih plačujejo fizične in pravne osebe, zaradi česar se mu ni treba zaposliti.

19.Dolžnik s plačilom svoje obveznosti do upnika zamuja zanesljivo več kot dva meseca, saj je kreditodajalec zaradi dolžnikovega neplačila zapadlih obveznosti dne 8. 1. 2018 odstopil od pogodbe in nato predlagal izvršbo, ki jo je Okrajno sodišče v Mariboru dovolilo s sklepom I 2019/2018 z dne 18. 10. 2018, vendar dolžnik tudi v izvršilnem postopku ni izpolnil svojih obveznosti, tako da po ugotovitvi sodišča prve stopnje na dan 17. 7. 2025 dolguje 154.836,12 EUR, kar vključuje neplačani znesek glavnice in obresti. Dolžnik se tudi v pritožbi samo pavšalno sklicuje na svoje prihodke iz naslova najemnin, ne da bi navedel njihovo višino. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa dolžnik svojih prejemkov iz naslova najemnin ni zatrjeval, niti ni dokazal, da bi bili njegovi prejemki (iz naslova najemnin ali drugi prihodki) tolikšni, da bi lahko z njimi v kratkem času v celoti poravnal upnikovo zapadlo neplačano terjatev. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da dolžnik zamuja z izpolnitvijo obveznosti, ki presega trikratnik njegovih prejemkov (domneva insolventnosti po prvi alineji 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP). V odsotnosti dolžnikovih trditev o višini najemnin (ali drugih prihodkov), ki naj bi jih redno prejemal, je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da dolžnik zamuja z izpolnitvijo obveznosti v višini (154.836,12 EUR), ki bistveno presega zakonsko določen prag 1.000,00 EUR (domneva insolventnosti po drugi alineji 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP). Dolžnik v pritožbi pritrjuje, da ni zaposlen, višine drugih prihodkov ne razkrije. Ker je navedbe o prejemanju najemnin podal šele v pritožbi, gre za nedovoljene pritožbene novote (337. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, poleg tega so te navedbe na povsem pavšalni ravni, saj dolžnik glede višine najemnin ni podal nobenih trditev.

20.Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da dolžnika ni niti vprašalo, kakšne prihodke ima iz naslova najemnin. Pozablja namreč na svoje trditveno in dokazno breme. Dolžnik je imel možnost dokazovati, da ni podan dejanski stan iz prej navedene zakonske domneve po 3. točki drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, bodisi drugače dokazovati, da je solventen, torej sposoben poravnavati obveznosti v določenem času. Vendar dolžnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal trditev (in ne predlagal dokazov), da prejema tolikšne najemnine (ali druge prihodke), da bi lahko z njimi v kratkem času v celoti poravnal upnikovo zapadlo terjatev.

Sklepno

21.Uveljavljeni pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Izpodbijani sklep je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

-------------------------------

1Prim. sodbo SEU C-582/23, Wiszkier, iz katere izhaja, da stečajno sodišče ne samo sme, ampak v določenih primerih celo mora presojati veljavnost pogodbenih podlag (npr. nepoštenost pogojev), in to znotraj samega insolvenčnega postopka.

2Prim. sodbo VSRS III Ips 138/2015 z dne 22. 11. 2016.

3Prim. sklep VSL Cst 269/2025, VSL Cst 169/2025 in VSL Cst 15/2025.