Jedro

Izpolnjena napotnica predstavlja zahtevek izvajalca BPP v smislu prvega odstavka 213. člena ZUP, kar pomeni, da bi morala toženka del zahtevka, ki ga ni priznala, zavrniti v izreku odločbe. Ker ga toženka v sklepu ni zavrnila, izpodbijanega akta ni mogoče preizkusiti.

Delna zavrnitev priglašenih stroškov ne izpolnjuje zahtevanega standarda v določbi 214. člena ZUP, saj ne pojasni konkretnih razlogov za zavrnitev dela stroškov. Pomanjkljivosti obrazložitve odločitve, pa ni mogoče nadomestiti z odgovorm na tožbo.

Izrek

I.Tožbi se ugodi. Sklep Delovnega sodišča v Mariboru št. Bpp 232/2015 z dne 15. 5. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim aktom odločila, da se odvetniku A. A., tožniku v tem upravnem sporu, priznajo stroški nudenja brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v znesku 1.710,59 EUR (tisoč sedemsto deset evrov 59/100) in da se sredstva nakažejo iz proračunske postavke 9220 - brezplačna pravna pomoč.

2.Navaja, da je bila z odločbo Bpp 232/2015 z dne 7. 12. 2015 prosilki odobrena BPP za pravno svetovanje in zastopanje po vloženi tožbi na Delovnem sodišču v Celju, opr. št. Pd 229/2015 na I. stopnji. V zadevi, za katero je bila prosilki odobrena BPP, je bil dne 28. 3. 2019 izveden narok za glavno obravnavo, na katerem je bila zadeva zaključena. Dne 2. 4. 2019 je tožena stranka prejela pravočasno vrnjeno izpolnjeno napotnico za opravljene odvetniške storitve.

3.Na podlagi šestega odstavka 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je tožena stranka o stroških nudenja BPP odločala v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) in odvetniku priznala 600 točk za sestavo prve pripravljalne vloge (2. točka tar. št. 15 OT), 600 točk za sestavo druge pripravljalne vloge (2. točka tar. št. 15 OT), 800 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo (3.a. točka tar. št. 15 OT), 600 točk za sestavo tretje pripravljalne vloge (2. točka tar. št. 15 OT), 400 točk za zastopanje na naslednjem naroku (3.b. točka tar. št. 15 OT), 200 točk urnine za zastopanje na naroku dne 19. 5. 2016 (prvi odstavek 6. člena OT), 600 točk za sestavo četrte pripravljalne vloge (2. točka tar. št. 15 OT), 600 točk za sestavo pripravljalne vloge z dne 16. 2. 2017 (2. točka tar. št. 15 OT), 400 točk za zastopanje na naslednjem naroku (3.b. točka tar. št. 15 OT), priglašenih 50 točk za vlogo z dne 28. 3. 2018 (2. točka tar. št. 15 OT), 20 točk za sestavo kratkega dopisa z dne 22. 5. 2018 (4. točka tar. št. 39 OT), 600 točk za vlogo z dne 29. 10. 2018 (2. točka tar. št. 15 OT), 100 točk za vlogo z dne 11. 12. 2018 (2. točka tar. št. 15 OT) in 400 točk za zastopanje na naslednjem naroku za glavno obravnavo (3.b. točka tar. št. 15 OT), kar skupaj znaša 5970 točk oziroma 2.740,23 EUR. Ker je v skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT, je v konkretnem primeru odvetnik upravičen do zneska 1.370,12 EUR. Na podlagi tretjega odstavka 11. člena OT se priznajo tudi izdatki v pavšalnem znesku 2 % od skupne vrednosti storitve do 1000 točk in nadaljnji 1 % od presežka nad 1000 točk v višini 69,70 točk kar znaša 32,00 EUR. Ker je odvetnik zavezanec za DDV je sodišče na skupni znesek stroškov (1.402,12 EUR) odmerilo 22 % DDV v višini 308,47 EUR. Skupni odvetniški stroški tako znašajo 1.710,59 EUR.

4.Tožena stranka odvetniku ni priznala priglašenih stroškov za sestavo tožbe (11. člen ZBPP), ker je bila prošnja za BPP vložena istega dne kot tožba, in sicer obe s priporočeno pošiljko 29. 7. 2015. Organ za brezplačno pravno pomoč nadalje ni priznal priglašenih stroškov za pregled dokumentacije in študij zadeve, sestanek s stranko in pregled prepisa zvočnega posnetka obravnave, ker ne gre samostojne storitve temveč za storitve, ki so že zajete v stroških zastopanja stranke. Prav tako tožena stranka ni priznala priglašenih stroškov vlog - dokaznih predlogov, dopisov sodišču in soglasja za mediacijo. Po vpogledu v navedene listine je bilo namreč ugotovljeno, da gre za dejanja, ki za sam postopek v skladu s 155. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso bila potrebna, pa tudi sicer gre za stroške, ki so zajeti v stroških zastopanja stranke. Prav tako niso bili priznani stroški urnine za prvi narok za glavno obravnavo in za narok dne 28. 11. 2017, kot tudi ne višja urnina od priznane za narok dne 19. 5. 2016, saj za to ni bilo podlage v OT. V skladu s prvim odstavkom 6. člena OT je namreč odvetnik upravičen do urnine za porabljen čas med zastopanjem na narokih šele za vsake začete pol ure nad eno uro. Nadalje ni priznala pripravljalnega spisa vloženega pri sodišču dne 3. 6. 2016, ker gre v konkretnem primeru za kopičenje vlog. Predmetna vloga je bila namreč sestavljena 2. 6. 2016, istega dne kot 4. pripravljalni spis, stroški katerega so bili odvetniku priznani. Po prepričanju tožene stranke bi lahko bile vse navedbe, zlasti glede na to, da sta bili obe vlogi sestavljeni istega dne (2. 6. 2016), podane v eni skupni vlogi. Nadalje niso bili priznani priglašeni stroški za pripravljalno vlogo z dne 13. 3. 2017, saj navedbe v le-tej niso bile potrebne za predmetni postopek in v bistvenem ne gre za nove navedbe in je bila vloga ocenjena kot nepotrebna v smislu 155. člena ZPP.

5.Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Izpodbijani sklep izpodbija v delu, kjer mu niso bili priglašeni vsi stroški in v izračunu, ker je tožena stranka uporabila napačno vrednost točke.

6.Ne strinja se z zavrnitvijo priglašenih 600 točk za pripravljalno vlogo z dne 2. 6. 2016 (5. pripravljalni spis), ker 4. in 5. pripravljalna vloga nista bili sestavljeni istega dne, prav tako pa ne gre za kopičenje vlog. To navedbo dokazuje s podatkom o vložitvi 5. pripravljalne vloge na sodišču in 4. pripravljalne vloge na pošti. Tudi sicer pa je šlo za vsebinsko povsem različni vlogi.

7.Tožena stranka neutemeljeno ni priznala tudi stroškov za pripravljalno vlogo z dne 13. 3. 2017 iz razloga, ker navedbe v njej naj ne bi bile potrebne za predmetni postopek in ker v bistvenem naj ne bi šlo za nove navedbe. Odločitve ni obrazložila, zato se je ne da preizkusiti. Tožnik meni, da je bila ta vloga (tako kot tudi vse ostale vloge) potrebna, saj je z njo tožnik obrazloženo nasprotoval predlogu nasprotne stranke po dopolnitvi izvedenskega mnenja oz. po neposrednem zaslišanju izvedenca ter uveljavljal prekluzijo glede prepoznih trditev nasprotne stranke (in stranskega intervenienta).

8.Tožena stranka pa neutemeljeno ni priznala celotnih priglašenih stroškov za pripravljalno vlogo z dne 11. 2. 2019 (za vlogo je tožena stranka priznala 100 točk od sicer 600 priglašenih točk). Tožnik meni, da tožena stranka ni imela podlage za priznanje manjših stroškov, kot pa gredo tožniku v skladu z OT, prav tako svoje odločitev ni obrazložila. Za predmetno vlogo je v skladu z 2. točko tar. št. 15, glede na vrednost spora, določenih 600 točk (75 % iz tar. št. 18), pri čemer 2. točka tar. št. 15 OT določa minimalno vrednost točk (100 točk) le za primer, kadar vrednost spornega predmeta ne dosega praga 100 točk za pripravljalno vlogo po tej tarifni številki.

9.Izpodbijan sklep pa je nezakonit tudi zato, ker tožena stranka za izračun priznanih stroškov ni upoštevala nove vrednosti točke, ki od 6. 4. 2019 dalje znaša 0,60 EUR. Tožnik je toženi stranki poslal stroškovnik za opravljena opravila dne 29. 3. 2019, torej v času, ko je vrednost točke še znašala 0,459 EUR (in je torej tožnik stroške priglasil v skladu takrat še veljavno vrednostjo točke v znesku 0,459 EUR). Ker pa je v času odločanja tožene stranke prišlo do spremembe vrednosti točke (kot že rečeno, ta od 6. 4. 2019 znaša 0,60 EUR), bi morala tožena stranka, ki je o priznanih stroških odločala po pričetku veljave nove vrednosti odvetniške točke (sklep datira na dan 15. 5. 2019), stroške izračunati upoštevaje novo vrednost odvetniške točke (saj bo plačilo izvedeno v času, ko že velja nova vrednost točke).

10.Glede na navedeno znaša pravilen izračun stroškov 7670 točk x 0,60 EUR = 4.602,00 EUR). Upoštevaje peti odstavek 17. člena ZOdv tožniku v konkretnem primeru pripadajo stroški v višini 2.301,00 EUR. Po prištetju 32,00 EUR, ki predstavljajo pavšalni strošek izdatkov po tretjem odstavku 11. člena OT ter 22 % DDV (513,26 EUR), bi morala tožena stranka tožniku priznati skupno 2.846,26 EUR.

11.Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi in odloči, da se tožniku priznajo stroški nudenja BPP v višini 2.846,26 EUR in stroški postopka oziroma podrejeno, da se tožbi ugodi in se izpodbijani sklep odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek, tožniku pa se povrnejo stroški postopka.

12.Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in tožbeni zahtevek v celoti ter obširno pojasnjuje razloge za zavrnitev priglašenih stroškov. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Odločanje po sodnici posameznici

Senat tukajšnjega sodišča je s sklepom IV U 149/2019 z dne 15. 11. 2022 v skladu s 3. alinejo drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločil, da bo, ker gre za enostavno dejansko in pravno vprašanje, v zadevi odločilo po sodniku posamezniku.

K I. točki izreka:

14.Tožba je utemeljena.

15.Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka odločitev o priznanju stroškov nudenja BPP v višini 1.710,59 EUR obrazložila v 3. točki obrazložitve izpodbijanega akta. Navedena odločitev, torej odločitev o priznanju navedenih stroškov ni sporna, sporna pa je odločitev v delu, kjer tožena stranka tožniku ni priznala vseh priglašenih stroškov.

Sodišče pojasnjuje, da se po določbi prvega odstavka 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), v zvezi z določilom drugega odstavka 34. člena ZBPP, v izreku odločitve o priznanju nagrade odvetniku za izvajanje BPP "odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank."

17.V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik izpolnjeno napotnico, v kateri je uveljavljal stroške za opravljane odvetniške storitve v zadevi Pd 229/2015, toženi stranki vrnil pravočasno, niti ni sporno (list. št. 85 predloženega upravnega spisa), da je uveljavljal stroške v priloženem stroškovniku v obsegu 9910 točk. Izpolnjena napotnica tako predstavlja zahtevek izvajalca BPP v smislu prvega odstavka 213. člena ZUP, kar pomeni, da bi morala tožena stranka del zahtevka, ki ga ni priznala, zavrniti v izreku odločbe. Upoštevati bi torej morala določbo šestega odstavka 213. člena ZUP, ki zahteva, da mora biti izrek določen in če je potrebno razdeljen na več točk. Gre za določbo, ki se kot nujna pokaže v primerih kot je obravnavani, ko torej odvetnik poda zahtevek na plačilo nagrade, ki se v določenem delu prizna, torej je zahtevku deloma ugodeno, v določenem delu pa se zahtevek zavrne, zato da v primeru nestrinjanja stranka lahko izpodbija samo zavrnjeni del zahtevka.

18.Ker tožena stranka v izreku sklepa ni zavrnila določenega dela zahtevka, ima izpodbijani akt takšno napako, da se ga ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1).

19.Sodišče v nadaljevanju svojo odločitev utemeljuje tudi z ugotovitvijo, da je tožena stranka (delno) zavrnitev priglašenih stroškov obrazložila v 4. in 5. točki obrazložitve izpodbijanega akta. Po presoji sodišča navedena obrazložitev ne izpolnjuje standarda zahtevanega v določbi 214. člena ZUP, ki določa, da obrazložitev odločbe obsega razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. To v obravnavani zadevi pomeni, da mora tožena stranka v obrazložitvi odločitve konkretno pojasniti razloge za zavrnitev oziroma nepriznanje priglašenih stroškov.

20.Obrazložitev izpodbijane odločbe (točki 4. in 5.) torej predpisanemu standardu ne ustreza, predvsem v delu, ki se nanaša na zavrnitev višje priglašenih stroškov za vlogo z dne 11. 2. 2019. Tožena stranka je navedeno pomanjkljivost sicer poskušala odpraviti tako, da je v odgovoru na tožbo izčrpno pojasnila razloge za zavrnitev dela stroškov in dopolnila obrazložitev iz 4. in 5. točke izreka, vendar sodišče pojasnjuje, da obrazložitev v odgovoru na tožbo ne more nadomestiti pomanjkljivega oziroma neobrazloženega ali pomanjkljivo obrazloženega izpodbijanega akta, zato se sodišče v tem upravnem sporu ne more opredeljevati do utemeljenosti razlogov za nepriznanje priglašenih odvetniških stroškov.

21.Tako v konkretnem primeru tožena stranka obrazložitve izpodbijanega akta ne more dopolnjevati z navajanjem manjkajočih razlogov na katerih temelji zavrnitev (v obrazložitvi) dela priglašenih stroškov, zato bo morala tudi te pomanjkljivosti odpraviti v ponovljenem postopku odločanja.

22.Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

23.Ker je tožnik zahteval povrnitev stroškov postopka ter je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je presodilo, da mora tožena stranka tožniku skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka, in sicer pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Drugi odstavek 3. člena Pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV, skupaj 347,70 EUR. Ker tožnik pri povrnitvi stroškov ni zahteval tudi zakonskih zamudnih obresti, mu jih sodišče ni odmerilo, saj je vezano na postavljeni tožbeni zahtevek stranke (prvi odstavek 7. člena ZUS-1).

Zveza:

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 213, 214

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.