Jedro

Tudi zavrnilno zamudna sodba se izda le na podlagi pisnih vlog, kar pomeni, da sodišče pred njeno izdajo ne preizkuša resničnosti dejanskih trditev, marveč le konkludentnost tožbe. S tem, ko je izvajalo dokaze, o resničnosti materialnopravno relevantnih dejstev ter nato na podlagi nedokazanosti teh dejstev izdalo zavrnilno sodbo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik kupil od tožencev enosobno stanovanje na naslovu P. ter da mu morata toženca izročiti listino, na podlagi katere se bo lahko vpisal kot lastnik te nepremičnine. Zavrnilo je tudi podrejen zahtevek, da se pogodba o prodaji omenjenega stanovanja razdre ter da morata toženca tožniku povrniti 2.700.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.5.1996 dalje. Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in navaja, da mu sodišče ni omogočilo, da bi se izjasnil o navedbah, ki jih je podal center za socialno delo glede zahtevanega soglasja. Tožnik je namreč osebno odšel na center v mesecu maju in jih zaprosil, naj mu glede na zahtevo sodišča prve stopnje podajo izjavo o soglasju. Te izjave niso hoteli dati pisno, marveč so mu povedali, da soglasja ne bodo dali ter da naj z njimi kontaktira njegov pooblaščenec. Le-ta je nato v telefonskem razgovoru pojasnil situacijo, vendar so mu odgovorili, da mu soglasja ne bodo posredovali v pisni obliki, da pa bodo le-to posredovali sodišču na njihovo zahtevo. Tožnik je odšel tudi k materi tožencev, ki ga je naknadno obvestila, da center za socialno delo soglasja ne da, odvetnik pa mu je svetoval, naj zato denar vrne. Sodišče je torej zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je v svoji vlogi z dne 4.5.2001 predlagal kot dokaz poizvedbe pri centru za socialno delo glede soglasja k sklenitvi pogodbe, saj center za socialno delo o tem soglasju ni hotel odločiti v pisni obliki. Sodišče tega soglasja ni zahtevalo, marveč je le opravilo poizvedbe, ali sta tožnik ali mati tožencev kdaj zaprosila za soglasje. Center za socialno delo je podal izjavo, da ga za soglasje ni nihče zaprosil, medtem ko se o tem, ali bi soglasje za prodajo podal ali ne, ni izjasnil. Pritožba je utemeljena. Zamudna sodba je mogoča tudi proti tožniku. Zakon o pravdnem postopku v 3. odstavku 318. člena namreč določa, da če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, tožeča stranka pa v roku, ki ga je določilo sodišče s sklepom, tožbe ustrezno ne popravi, izda sodišče sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne. Taka zavrnilna sodba (po mnenju nekaterih teoretikov je tudi to zamudna sodba - prim. V. Rijavec, Zamudna sodba, Podjetje in delo št. 6/98, po mnenju drugih ne - prim. L. Ude, Zakon o pravdnem postopku z uvodnimi pojasnili, Ljubljana 1999, stran 65) se torej izda le na podlagi pisnih vlog, kar pomeni, da sodišče pred njeno izdajo ne preizkuša resničnosti dejanskih trditev, marveč le konkludentnost tožbe (ki je vsebinska, notranja lastnost tožbe in je zato lahko razvidna izključno in samo iz nje same). Dokazni postopek se ne opravi (velja fikcija, da tožnik s svojo pasivnostjo v tožbi zatrjevana dejstva priznava). Sodišče prve stopnje torej ne bi smelo izvajati dokazov o resničnosti materialnopravno relevantnih dejstev, v konkretnem primeru o tem, ali je tožnik kot kupec v smislu 111. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih po sklenitvi prodajne pogodbe z dne 23.6.1996 zahteval soglasje centra za socialno delo k tej pogodbi, kdaj in v kakšni obliki je to storil, ter ali mu je center za socialno delo takšno soglasje izdal, če pa mu je soglasje odklonil, iz kakšnih razlogov. Prvostopno sodišče se je tu sklicevalo na 2. odstavek 318. člena ZPP, po katerem se izdaja zamudne sodbe odloži, če je treba, da se o okoliščinah iz prejšnjega odstavka (gre za procesne predpostavke za izdajo zamudne sodbe) poprej dobijo obvestila. Vendar se ta določba ne nanaša na substancialne, marveč le na procesne predpostavke za izdajo zamudne sodbe (celo sklepčnost tožbe, ki je po svoji vsebini materialnopravne narave, je zakon zaradi specifičnosti zamudne sodbe opredelil kot procesno predpostavko - prim. V. Rijavec, op. cit.) in še to praviloma le na 1. in 2. točko 1. odstavka 318. člena ZPP. Ker tako sodišče prve stopnje ne bi smelo izvajati dokazov o resničnosti materialnopravno relevantnih dejstev (kot rečeno sme izvajati dokaze le za zagotovitev procesnih predpostavk) ter nato zaradi nedokaznosti teh dejstev izdati zavrnilno zamudno sodbo, marveč bi moralo odločiti le na podlagi trditev v tožbi in v vlogi z dne 4.5.2001 (kar pomeni, da bi moralo zgolj na podlagi teh trditev zavzeti stališče o konkludentnosti tožbe), je podana kršitev postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, na katera se vsaj smiselno sklicuje pritožnik. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo zavzelo stališče o konkludentnosti tožbe zgolj na podlagi trditev v tožbi in vlogi z dne 4.5.2001.