Jedro

Pravna oseba dejansko oblast nad stvarjo vrši preko fizičnih oseb, ki pa delujejo za doseganje ciljev pravne osebe, in ne svojih lastnih. Ker iz trditev tožnice ni izhajalo, da sta drugo in tretjetoženka delovala ali drugemu naročila zatrjevano motilno dejanje v svojo lastno korist, in ne v korist pravne osebe, katerega organa sta, sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi ugotavljalo, ali sta morda motilno dejanje storila v lastnem imenu in na svoj račun.

Sodišče prve stopnje je imelo v listinskih dokazih brez dvoma zadostno podlago za to, da je ugotovilo, da prvotoženka posesti spornih prostorov nima več. Vrnitev posesti in prepoved ponovnih posegov v posest pa je mogoče zahtevati le od posestnika. Od same gole ugotovitve motenja tožnica nima nobene pravne koristi, svoj ekonomski interes pa bo morala uveljavljati izven tega postopka. Sodna praksa je enotna glede dejstva, da je odtujitev stvari, o kateri teče pravda, ovira za tožbo zaradi motenja posesti, ko toženka posesti nima več.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje razširitve tožbe na družbo A. d. o. o., Y., ni dovolilo (I. točka izreka). Tožbo je v delu, v katerem tožeča stranka uveljavlja tožbeni zahtevek zoper „druge pravne osebe, ki opravljajo dejavnost na naslovu ... 6, Y., in katerih zakoniti zastopnik je drugo tožena stranka“, zavrglo (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da so tožene stranke dolžne v roku 3 dni vzpostaviti posestno stanje, kot je bilo pred odvzemom, tako da tožeči stranki omogočijo nemoten dostop in izključno uporabo vseh prostorov kletne etaže objekta na naslovu ... 6, Y., namenjenih izvajanju dejavnosti hostla, z izročitvijo ključev za odpiranje vrat pred stopniščem v kletno etažo, in ključev vseh vrat prostorov v kletni etaži ter da tožene stranke in pri njima zaposlene osebe opustijo vsa dejanja, ki bi onemogočala normalno uporabo teh prostorov za namen opravljanja dejavnosti tožeče stranke, toženi stranki pa se prepoveduje v prihodnje onemogočati, motiti ali kako drugače posegati v posest tožeče stranke, zlasti z onemogočanjem dostopa do in izključne uporabe vseh prostorov kletne etaže objekta na ... 6 v Y., ali kako drugače tožeči stranki onemogočiti nemoteno uporabo teh prostorov, je zavrnilo (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je toženi stranki dolžna povrniti pravdne stroške (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) pravočasno pritožila iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in odločitev spremeni tako, da zahtevku ugodi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, napadeni sklep odpravi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Najprej trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določil pravdnega postopka, ker ni odločilo o celotnem zahtevku po dopolnitvi tožbe z dne 10. 7. 2020, te dopolnitve ni upoštevalo in se o njej ni izreklo.

Sodišču prve stopnje očita, da je z zavrnitvijo vseh dokazov za zaslišanje strank postopka in predlaganih prič dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovilo ter sprejelo napačne zaključke. Upoštevalo ni, da je bila posest na škodo tožnice odvzeta s strani drugotoženca in tretjetoženke, prvotoženka pa je bila dejansko tožena le iz razloga, ker bi lahko imela od te posesti korist, saj je na istem naslovu izvajala gostinsko dejavnost. Ali to dejstvo drži ali ne, tožnica ne ve, tožbo je zoper prvotoženko vložila iz previdnosti.

Sodišče ni upoštevalo, da se pogodba o najemu poslovnih prostorov lahko odpove le sodno, sicer je odpoved nična. Tožnica se je predložitvi odpovedi pogodbe o najemu poslovnih prostorov na ... 6 z dne 27. 6. 2020 tudi upirala zaradi zamude oziroma prekluzije, ker je toženka ta dokaz vložila šele na prvem naroku za glavno obravnavo 31. 5. 2021. Sodišče prve stopnje tega ugovora ni upoštevalo. Gre tudi za očitno zlonamerno ravnanje in izigranje tožnice, saj je nova pogodba, ki jo je podjetje B. d. o. o., odpovedalo, sklenjena s podjetjem A. d. o. o. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo s pravico do posesti namesto z dejansko posestjo prostorov, ki so bili predmet posestnega varstva obravnavane tožbe. Sodišče v tem kontekstu tudi ni sledilo, da gre pri varstvu posesti za varstvo ekonomskega interesa tožnice, ne pa njenega pravnega interesa, četudi je bil tudi ta podan. Tožnica je prepričana, da bi se v dokaznem postopku izkazalo, da ima dejansko korist in oblast nad prostori tudi drugotoženka, poleg tega sodišče prve stopnje glede pasivne legitimacije ni upoštevalo, da skladno s sodno prakso ni pasivno legitimiran le tisti, ki je motilno dejanje neposredno izvršil, temveč tudi tisti, ki je dejanje naročil ali je imel od tega korist oziroma je bilo dejanje opravljeno v njegovo korist. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je družba E. dne 27. 6. 2020 odpovedala podnajemno pogodbo, sklenjeno s prvotoženko, in jo obvestila, da tudi sama vrača prostore lastniku, vendar po prepričanju pritožbe to ne pomeni nobene spremembe v dejanski posesti prostorov. Zato je sodišče prve stopnje brez opore v dejanskem stanju zaključilo, da iz tega, da naj bi C. prevzel nazaj v upravljanju najete prostore in za najem sklenil prostore z družbo A. d. o. o., izhaja, da prvotoženka ni več najemnik in posledično ni upravičena razpolagati s predmetnimi prostori. Tudi če to pravnoformalno celo drži, pa po mnenju tožnice to ne pomeni, da je tudi dejanska fizična posest toženih strank prenehala. Dejanske posesti sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, niti ni ugotovilo, da je toženka res nima, saj sploh ni izvedlo dokazov glede teh dejstev. Dejansko je sodišče odločilo na podlagi ugovorov v zvezi s pravico do posesti, kar pa ni pravno relevantno v posestni tožbi. Zaključek sodišča prve stopnje je zato napačen.

3. Na vročeno pritožbo toženka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje 28. 11. 2022 izdalo dopolnilni sklep III P 669/2020, s katerim je odločilo tudi o preostalem delu zahtevka. Zato so pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni v celoti odločilo o zahtevku, postale nerelevantne in pritožbeno sodišče na njih ne odgovarja. Zoper dopolnilni sklep pritožba tudi ni vložena in je pravnomočen.

6. V skladu s 350. členom ZPP1 sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v celoti, ker pritožba ne navaja, v katerem delu ga izpodbija, opredeljuje pa se do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da na podlagi 33. člena SPZ2 daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika. V sporih zaradi motenja posesti se tako v skladu z določbo 426. člena ZPP obravnavanje tožbe omeji na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno pa je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti in nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih.

8. Tožnica trdi, da sta motilno dejanje fizično izvršila direktor prvotoženke3, ki vodi poslovanje prvotoženke, in njena prokuristka. Delovanje direktorja (drugotoženca) in prokuristke (tretjetoženke) kot fizičnih oseb v funkcijah prvotoženke kot pravne osebe je delovanje prvotoženke kot pravne osebe, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Pravna oseba dejansko oblast nad stvarjo vrši preko fizičnih oseb, ki pa delujejo za doseganje ciljev pravne osebe, in ne svojih lastnih. Ker iz trditev tožnice torej ni izhajalo, da sta drugo in tretjetoženka delovala ali drugemu naročila zatrjevano motilno dejanje v svojo lastno korist, in ne v korist pravne osebe, katerega organa sta, sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi ugotavljalo, ali sta morda motilno dejanje storila v lastnem imenu in na svoj račun. Pritožnica zmotno meni, da bi bila odločitev drugačna, če bi se v dokaznem postopku izkazalo, da je to res. Pri tem namreč zanemari, da stranka z dokazi dokazuje svoje trditve, teh pa ni podala v smeri, da sta direktor in prokuristka prvotoženke dejansko ravnala v svojem imenu in na svoj račun, kot to upa in nakazuje v pritožbi, da bi se lahko izkazalo. Dokazi trditev ne morejo nadomestiti. V skladu z 212. členom ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Le v primeru, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), sme sodišče ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale (drugi odstavke 7. člena ZPP), vendar v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo. Pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje s tem, ko je v dokaznem postopku vpogledalo listinske dokaze, ni pa zaslišalo predlaganih oseb, dejanskega stanja ni popolno in pravilno ugotovilo, zato ne drži. Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo, o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišče (213. člen ZPP). Kot že rečeno, sodišče ne bi odločilo drugače, če bi se na podlagi predlaganih zaslišanj izkazalo, da sta drugo in tretjetoženka delovala kot fizični osebi, saj se s tem trditve tožnice ne bi potrdile (ker takih ni bilo). Zato sodišče prve stopnje ni na podlagi domnev, temveč je na podlagi navedb tožnice zaključilo, da je bila posest odvzeta v imenu prvotoženke. Prav tako na odločitev ne bi mogla vplivati ugotovitev, da ima prostore še vedno v posesti prvotoženka in jih zato lahko vrne, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

9. V skladu s prvim odstavkom 11. člena ZPP si morajo sodišče, stranke in drugi udeleženci prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Vsaka stranka je dolžna v postopku skrbno in pravočasno uresničevati svoje pravice, navajati dejstva in predlagati dokaze, da je mogoče postopek izvesti čim prej. Tožnica v postopku in v pritožbi ne trdi, da je predložitev odpovedi pogodbe o najemu poslovnih prostorov na ... 6 z dne 27. 6. 2020 postopek zavlekla. Glede na potek postopka tak zaključek tudi ni mogoč. Neutemeljena je zato pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje tega dokaza ne bi smelo upoštevati.

10. Iz navedenega dokaza izhaja, da je družba E. dne 27. 6. 2020 odpovedala podjemno pogodbo, sklenjeno s prvotoženko, in jo obvestila, da tudi sama vrača prostore lastniku. Navedena dejstva so izhajala tudi iz navedb tožnice in sporočila direktorja C. zakonitemu zastopniku tožnice z dne 8. 4. 2021 (A30), v katerem ga je obvestil, da je do 1. 7. 2020 C. dajal prostore v kletni etaži in pritličju stavbe na naslovu ... 6, Y., v najem Zavodu D., ki je naprej urejal najemna razmerja in je do 1. 7. 2020 dajal prostore v najem družbi B. d. o. o. Od 1. 7. 2020 pa je lastnik C. prevzel upravljanje prostorov nazaj in sklenil pogodbo o najemu z družbo A. d. o. o. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da od 1. 7. 2020 dalje s prostori več ne razpolaga niti najemnik, s katerim je prvotoženka imela sklenjeno pogodbo o podnajemu, niti ni več prvotoženka upravičena razpolagati s predmetnimi prostori, ker je pogodba o podnajemu prenehala.

11. Pritožbeni očitek, da je sodišče spregledalo določbo prvega odstavka 26. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih, ki določa, da se pogodbo odpove le sodno, ni na mestu. V skladu s prvim odstavkom 23. člena prej navedenega zakona najemna pogodba lahko vsak čas sporazumno preneha, na kar prej opisana ravnanja tudi kažejo. Drugačnih trditev tožnica v postopku ni podala, zato njena trditev pomeni nedopustno pritožbeno novoto. Trditev, da tudi tožnici najemna pogodba ni bila odpovedana sodno (in zato velja), pa na posestno varstvo nima vpliva. Kaže le na morebitno tožničino pravico do posesti, ki pa se v posestni pravdi, kot že predhodno navedeno, ne upošteva.

12. Sodišče prve stopnje je imelo tako v listinskih dokazih brez dvoma zadostno podlago za to, da je ugotovilo, da prvotoženka posesti spornih prostorov nima več. Vrnitev posesti in prepoved ponovnih posegov v posest pa je mogoče zahtevati le od posestnika. Od same gole ugotovitve motenja tožnica nima nobene pravne koristi, svoj ekonomski interes pa bo morala uveljavljati izven tega postopka. Sodna praksa je enotna glede dejstva, da je odtujitev stvari, o kateri teče pravda, ovira za tožbo zaradi motenja posesti, ko toženka posesti nima več (primerjaj I Cp 3389/2015, I Cpg 1208/2011 in II Cp 2884/2013)4. 13. Pritožba tudi zmotno meni, da se sodišče ne bi smelo ukvarjati s pravico toženke do posesti, temveč bi se moralo ukvarjati z dejansko posestjo prostorov. V že citiranem 33. členu SPZ sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje ter pri tem ne upošteva pravice do posesti (tožnice) in dobrovernost posestnika (tožnice). Pri tem, ali lahko tisti, ki je posest odvzel (toženka), to posest tudi vrne, pa je seveda treba upoštevati njegovo posest. Če ima to posest tretja oseba, vrnitve posesti tistemu, ki jo je sicer predhodno odvzel (toženki), ni mogoče naložiti (oziroma zahtevati vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja), kar je namen posestnega varstva. Ali gre pri sklenitvi nove najemne pogodbe s tretjo osebo, to je družbo A. d. o. o., Y., za zlorabo tožnice, za predmetno pravdo ni odločilno. Odškodninski ali drugi povračilni zahtevki v okviru pravde zaradi motenja posesti, kot že pravilno pojasni tudi sodišče prve stopnje, niso možni.

14. Pritožbene trditve tožnice so tako neutemeljene, sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Pri tem ni zagrešilo nobenih kršitev določb postopka, izvedlo pa je tiste dokaze, ki so bili potrebni za ugotovitev pravno odločilnih dejstev. Odločba ima tudi vse razloge o odločilnih dejstvih, materialno pravo je pravilno uporabljeno in tožbeni zahtevek je utemeljeno zavrnjen. Zato je treba pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

15. Izrek o stroških postopka temelji na 165. v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato pritožbene stroške nosi sama, odločitev pa je zajeta v zavrnilnem delu izreka.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, številka 87/2002, s kasnejšimi spremembami. 3 Tožnica je imela sporne prostore do 31. 12. 2020 v podnajemu od prvotoženke na podlagi podnjemne pogodbe z dne 1. 10. 2019, prvotoženka pa je imela kot podnajemnica prostore v podnajemu od družbe E., ta pa jih je imela v najemu od C. v Y. (C.). 4 Tako tudi A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 233-234, GU Založba, Ljubljana 2005.