Jedro

Ugotovitev sodišča druge stopnje (kot povzetek podrobnejših dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, pospremljenih z dokaznimi ocenami izvedenih dokazov), da je tožnik izročil toženki 3.500 DEM kot posojilo (in ne zaradi sodelovanja v igri fair-play), je dejanska ugotovitev. Prav tako sta dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, sprejeti na drugi stopnji, da se je toženka zavezala vrniti to posojilo v roku enega meseca in da je vrnila le del tega posojila v znesku 200 DEM. Pri takih dejanskih ugotovitvah pa pomeni izpodbijana sodba pravilno uporabo materialnega prava, saj nalaga toženki, da izpolni vrnitveno obveznost posojilojemalca po določbi 1. odstavka 562. člena ZOR, ker je rok vračila posojila že 22.9.1991 potekel.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo toženki, da mora plačati tožniku tolarsko protivrednost 3.300 DEM z zakonskimi zamudni obrestmi, kot veljajo za nemške marke na vpogled, od 22.9.1991 do pla ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 68.460 SIT. Odločitev je utemeljilo s tem, da je tožnik 22.8.1991 posodil toženki 3.500 DEM za en mesec, toženka pa je vrnila le del tega posojila v znesku 200 DEM. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo toženkino prito kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje. Sprejelo je namreč k pravilne tako dejanske ugotovitve kot pravne razloge sodišča prve sto Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter novo sojenje na prvi stopnji. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku), tožnik na vročeno revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Neutemeljen je revizijski očitek, da sta sodišči prve in druge stopnj zmotno uporabili materialno pravo, predvsem določbe, ki se nanašajo n posojilo oz. mandat. Utemeljenost tega svojega očitka toženka dokazuj sklicevanjem na dopis tožnikovega očeta toženki z dne 15.10.1991, katerega fotokopijo prilaga reviziji in za katerega navaja, da ga ji "je šele sedaj uspelo pridobiti". S tem uveljavlja toženka nova dejstva in nove dokaze, ki se nanašajo na glavno stvar - kar pa je po določbi 387. člena ZPP v revizijskem postopku izrečno prepovedano. Z izpeljavo te utemeljitve formalno uveljavljanega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava - "ravno v tem dopisu tožena stranka vidi kot neizpodbiten dokaz, da gre za mandatno razmerje, v tem pa tožena stranka tudi vidi zmotno uporabo materialnega prava, saj je namesto določb o mandatu drugostopno sodišče uporabilo določbe o posojilu" - pa toženka tudi pove, da v resnici izpodbija dejansko podlago sodbe. Tega seveda z revizijo ne more, ker to prepoveduje določba 3. odstavka 385. člena ZPP - pa čeprav formalno toženka v reviziji navaja, da je "dejansko stanje pravilno ugtovljeno, napačno pa je uporabljeno materialno pravo." Ugotovitev sodišča druge stopnje (kot povzetek podrobnejših dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, pospremljenih z dokaznimi ocenami izvedenih dokazov), da je tožnik izročil toženki 3.500 DEM kot posojilo (in ne zaradi sodelovanja v igri fair-play), je dejanska ugotovitev. Prav tako sta dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, sprejeti na drugi stopnji, da se je toženka zavezala vrniti to posojilo v roku enega meseca in da je vrnila le del tega posojila v znesku 200 DEM. Pri takih dejanskih ugotovitvah pa pomeni izpodbijana sodba pravilno uporabo materialnega prava, saj nalaga toženki, da izpolni vrnitveno obveznost posojilojemalca po določbi 1. odstavka 562. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih), ker je rok vračila posojila že 22.9.1991 potekel. Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.