Jedro

Izdaja certifikata in sodelovanje tožnika v lastninskem preoblikovanju z zneskom v certifikatu ne pomeni nadomestne izpolnitve njegove obveznosti. Zato je zmotno stališče, da je tožena stranka s tem, ko je tožniku omogočila sodelovanje v lastninskem preoblikovanju, nadomestno izpolnila njegovo terjatev za razliko plač, oz. le glavnični dolg iz tega naslova in da tožniku iz tega naslova in zaradi izpolnitve z zamudo pripadajo še zakonite zamudne obresti.

Zmotno je stališče tožnika, da bi mu razlika plače v vsakem primeru pripadala in da se je sam lahko prostovoljno odločil, ali bo razliko uveljavil za namen po 25a. čl. ZLPP (za zamenjavo in odkup delnic), ali pa bo te razlike terjal v denarju. Razlika v denarju je delavcem pripadala le v primeru, če so izkazali znižanje plač pri delodajalcu v nasprotju ali mimo določb kolektivnih pogodb oz. v nasprotju z zakonom. Izdaja potrdila v postopku lastninskega preoblikovanja sama po sebi ne pomeni pripoznave dolga delodajalca za neizplačane plače. Neutemeljeno je sklicevanje na spore v zvezi z razlikami plač oz. zamudnimi obrestmi sodnikov v skladu z Zakonom o funkcionarjih v državnih organih (ZFDO, Ur.l. RS št. 30/90-2/91-I) in administrativnih delavcev v skladu z Zakonom o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur.l. RS št. 15/90-83/99). Tudi sodniki in administrativni delavci so upravičeni le do razlik plač po zakonu, ker so bile njihove osnove za plače v delu leta 1992 pod zakonsko dovoljenim minimumom in ne zaradi tega, ker so pridobili posebne certifikate v skladu s predzadnjim odstavkom 31. čl. ZLPP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. tč. izreka spremeni tako, da se znesek 155.262,00 SIT zniža na 92.310,00 SIT.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem obsegu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati 405.219,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.2.1996 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka, vse v 8 dneh. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 155.262,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe (13.6.2001) do plačila, v 8 dneh, tožnik pa sam krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Med drugim navaja, da se je sodišče oddaljilo od napotkov pritožbenega sodišča s tem, ko je navedlo, da tožnik ni predlagal dokazov o nezakonitih prikrajšanih v skladu s 33. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG/90, Ur.l. RS št. 31/90), ker to dejstvo ni bilo sporno in ne relevantno, sodišče prve stopnje pa je sicer napačno sklepalo o zakonitosti oz. nezakonitosti zniževanja plač. Tožnik ima tako kot ostali delavci pravico do plače po KP, če tožena stranka meni da ne, pa je sama dolžna dokazati, da so bile plače v skladu s tedaj veljavnimi predpisi znižane, za koliko časa in za kakšen odstotek. Stališče sodišča, da bi moral tožnik pojasnjevati, da je upravičen do polne plače po KP, je neutemeljeno. Plača je sicer denarna terjatev in izpolnitev v obliki vrednostnih papirjev predstavlja nadomestno izpolnitev, ki je bila lahko izpolnjena le po volji tožnika. Če ta ni hotel vpisati certifikatov, bi še vedno lahko iztožil polno denarno izpolnitev. Revalorizacija je le način obračuna kako se plača konventira v vrednostne papirje in ni razloga, da bi tožnik ob takšni izpolnitvi ne bil upravičen do celotnih obresti. Če pa bi pritožbeno sodišče vztrajalo pri prvotnem naziranju, je potrebno primerjati višino revalorizacije in obresti, vendar ne na 31.12.1992, saj je bil dan nadomestne izpolnitve šele 6.2.1996. Opozarja tudi na splošno znane spore glede sodniških plač, v katerih so bile sodnikom prisojene tudi zamudne obresti, država pa jim je dodatno priznala še certifikate. Graja tudi odločitev o stroških postopka, saj razen odgovora na tožbo ostali stroški niso bili potrebni, druga pripravljalna vloga pa tožniku sploh ni bila vročena.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe. Med drugim navaja, da je bilo pri toženi stranki znižanje plač zakonito, prav tako pa je zmotno tožnikovo naziranje, da gre v konkretnem primeru za nadomestno izpolnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v zadevi že odločalo in s sklepom opr.št. Pdp 1344/99, z dne 8.3.2001, delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v isti zadevi opr.št. II Pd 64/96, z dne 22.1.1999, iz razloga, ker je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče do zastaranja tožnikovega zahtevka. Ker je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje temeljila le na tem, materialno-pravnem zmotnem zaključku, se pritožbeno sodišče ni moglo in ni smelo določno opredeliti do ostalih navedb strank v postopku. Glede na to je v okviru tedanjih navedb strank v postopku navedlo, da je tožbeni zahtevek tožnika zelo vprašljiv, vprašljiv pa bi bil tudi, če bi obresti zahteval že pred 31.12.1992 (kar pa ni bil primer). Očitno je tožnik zgolj ta dva stavka pritožbenega sodišča razumel napačno, glede na to, da se v pritožbi ponovno sklicuje na naziranje pritožbenega sodišča v zvezi z revalorizacijo in obrestmi. Zaključek pritožbenega sodišča je bilo mogoče razumeti le v zvezi z dotedanjimi navedbami tožnika in tožene stranke, kar pa ne pomeni, da se je pritožbeno sodišče opredelilo do bistvene vsebine konkretnega spora. Navedbo o zelo vprašljivem zahtevku tožnika je bilo mogoče razumeti tudi kot opozorilo tožniku, da bi moral svoj zahtevek drugače utemeljiti.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, ki je izraženo v izpodbijani sodbi, da dejstvo izdaje certifikata in sodelovanje tožnika v lastninskem preoblikovanju z zneskom v certifikatu ne pomeni nadomestne izpolnitve njegove obveznosti in da bi tožnik lahko eventualno uspel v sporu le v primeru, če bi izhajal iz tega, da je tožena stranka plače nezakonito znižala. Tožena stranka je imela namreč v določbi 33. čl. SKPG/90 podlago za 20% znižanje plač, to pa so določale tudi nekatere kolektivne pogodbe. Če je bil postopek znižanja plač v skladu s kolektivnimi pogodbami, delavci niso imeli možnosti zahtevati izplačila teh razlik v denarju, ne glede na to, če so sicer kasneje lahko s temi razlikami sodelovali v postopku lastninskega preoblikovanja. Glede na to je razmišljanje tožnika, da bi mu razlika plače v vsakem primeru pripadala in da se je sam lahko prostovoljno odločil, ali bo razliko uveljavil za namen po 25a. čl. Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Ur.l. RS št. 55/92-1/96 - za zamenjavo in odkup delnic), ali pa bo te razlike terjal v denarju, napačno. Razlika v denarju je delavcem pripadala le v primeru, če so izkazali znižanje plač pri delodajalcu v nasprotju ali mimo določb kolektivnih pogodb oz. v nasprotju z zakonom, ne pa v primeru, če so izhajali zgolj iz tega, da so zaradi postopka lastninskega preoblikovanja pridobili certifikate oz. potrdila, ki naj bi že sama po sebi pomenila pripoznavo dolga delodajalca za neizplačane plače. Tožnik v tožbi in kasnejših vlogah niti po odločanju pritožbenega sodišča sploh ni zatrjeval nezakonitega znižanja plač pri toženi stranki in tega, da bi bil na tej podlagi upravičen do razlike plače oz., ker se je odločil za sodelovanje v lastninskem preoblikovanju, le do zamudnih obresti. Izhajal je iz napačne predpostavke, da mu zamudne obresti pripadajo že zaradi prepozne izpolnitve tožene stranke, glede na to, da mu je razlike plače poračunala v obliki certifikatov 7.2.1996. V konkretni zadevi torej ni pomemben podatek, ki ga je (tudi) navedlo sodišče prve stopnje, da tožnik ni predlagal nobenega dokaza v zvezi z znižanjem plač, temveč je pomembno, da tožnik te podlage za svoj zahtevek ni niti zatrjeval, zaradi česar je bila njegova tožba nesklepčna. Tudi pritožbene navedbe o tem, da bi zakonito znižanje plač morala dokazati tožena stranka, ni pravilno, saj bi se tožnik na pravila o dokaznem bremenu v zvezi z zakonitim ali nezakonitim znižanjem plač lahko skliceval le v primeru, če bi tudi sam v svojih tožbenih navedbah izhajal iz tega. Ker pa je izhajal iz zmotnega prepričanja, da mu je tožena stranka s tem, ko mu je omogočila sodelovanje v lastninskem preoblikovanju in kar je tožnik tudi izkoristil, nadomestno izpolnila njegovo terjatev za razliko plač, oz. le glavnični dolg iz tega naslova, je tudi zmotno štel, da mu iz tega naslova in zaradi izpolnitve z zamudo pripadajo še zakonite zamudne obresti. Kot že navedeno je potrebno ločiti postopek lastninskega preoblikovanja z opcijami, ki so jih imeli delavci v tem postopku, od tega, ali so imeli delavci dejansko od delodajalca tudi možnost iztožiti razliko plač, ki jim je bila sicer priznana v obliki certifikatov. Izdaja certifikata ni vzpostavila tega avtomatizma, saj je delodajalec v skladu s splošno in panožno KP utemeljeno lahko znižal plače za 20% in v primeru takšnega znižanja delavec ni imel podlage od delodajalca iztožiti te razlike, temveč je za to razliko eventualno lahko sodeloval le v postopku lastninjenja.

Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na spore v zvezi z razlikami plač oz. zamudnimi obrestmi sodnikov v skladu z Zakonom o funkcionarjih v državnih organih (ZFDO, Ur.l. RS št. 30/90-2/91-I), pa tudi administrativnih delavcev v skladu z Zakonom o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur.l. RS št. 15/90-83/99). S tem v zvezi in v izogib daljšemu pojasnjevanju je potrebno navesti, da so bili tudi sodniki in administrativni delavci upravičeni le do razlik plač po zakonu, ker so bile njihove osnove za plače v delu leta 1992 pod zakonsko dovoljenim minimumom in ne zaradi tega, ker so pridobili posebne certifikate v skladu s predzadnjim odstavkom 31. čl. ZLPP. Obenem so bili tudi zneski v lastniških certifikatih, ki so bili izdani zaposlenim v javnih zavodih, državnih organih in drugih organih in organizacijah, ki se pretežno financirajo iz proračunskih sredstev, vsaj za sodnike in delavce v državnih organih fiktivni, saj je bila razlika v certifikatih razlika med izplačanimi plačami in neizplačanimi plačami v skladu s Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti (KPNd, Ur.l. RS št. 18/91) za čas od 1.1. do 31.10.1992, vendar pa se v tistem obdobju plače sodnikov in delavcev v državnih organih niso obračunavale v skladu s KPNd, temveč je osnove za izračun plač določal zakon. Glede na to tudi sodniki v sporih za razliko plače niso uspeli z zahtevki, če so izhajali zgolj iz tega, da jim je RS z izdajo certifikatov pripoznala dolg iz naslova razlike plače, temveč so uspeli lahko le v primeru, če so izhajali iz tega, da jim je bila plača nezakonito znižana glede na zakon in tudi le v višini po zakonu, ne pa v višini, kot je izhajala iz lastniških certifikatov (torej višini razlike v skladu s KPNd, ki v tistem času za sodnike in delavce v pravosodju in drugih državnih organih ni veljala).

Prav glede na to, da je postopek lastninskega preoblikovanja posebej opredeljen in izhaja iz svojih pravil, je pritožbeno sodišče v prejšnjem sklepu opozorilo tudi na dejstvo, da so bile za potrebe lastninskega preoblikovanja razlike tožniku tudi že revalorizirane na datum 31.12.1992, t.j. datum, ki ga je bilo potrebno upoštevati pri vrednotenju premoženja v postopku lastninskega preoblikovanja, prav valorizacija premalo izplačanih plač na ta datum pa je omogočala enakopravno obravnavanje udeležencev v postopku lastninskega preoblikovanja. Zato dejstvo, da je do dejanskega preoblikovanja tožene stranke sicer prišlo kasneje, v letu 1996, ne pomeni, da je bil tožnik tudi iz tega naslova prikrajšan.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. čl. ZPP pritožbo tožnika v tem delu zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Pač pa je utemeljena tožnikova pritožba v zvezi z odločitvijo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je brez potrebe (v nasprotju z 155. čl. ZPP) prisodilo toženi stranki tudi stroške odgovora na pritožbo in stroške druge pripravljalne vloge, kar pomeni dodatnih skupaj 525 točk in dodatne materialne stroške. Glede na to toženi stranki pripada le 850 točk po Odvetniški tarifi (OT, Ur.l. RS št. 7/95-39/2000), skupaj z 19% DDV ter takso za odgovor na tožbo v znesku 1.275,00 SIT. Glede na vrednost odvetniške točke po OT v času odločanja sodišča prve stopnje, ki je znašala 90 točk, v celoti pravilno prisojeni stroški tožene stranke znašajo 92.310,00 SIT. Glede na to je pritožbeno sodišče v skladu z 358. čl. ZPP v tem delu spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je znesek 155.262,00 SIT prisojenih stroškov postopka v 2. tč. izpodbijane tožbe znižalo na 92.310,00 SIT. Ker je tožnik s pritožbo uspel le v manjšem obsegu, odgovor na pritožbo pa ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, je pritožbeno sodišče sklenilo tudi, da stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. ZPP, 1. odst. 155. čl. ZPP, v povezavi z 165. čl. ZPP).