Jedro

Dejstvo, da ima osumljenec stalno bivališče v Republiki Madžarski, ki je članica Evropske zveze, samo po sebi ne odpravlja pripornega razloga begosumnosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega J.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Murski Soboti je po 1. odstavku 202. člena in 1. odstavku 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor zoper obdolženega J.V. iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 432. člena ZKP, ker obstaja utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Senat istega sodišča je s sklepom z dne 13.7.2007 zagovornikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornik pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, oba napadena sklepa razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi.

Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

Predlog vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnika zahteve ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Zbrani podatki ne omogočajo zaključka, da je osumljenec na spletnih straneh oglaševal rabljena vozila, pri čemer zahteva poudarja, da gre za starejšega človeka, ki ne zna ravnati z mobilnim telefonom, prav tako nima računalnika in priključka na internet. V zadevi je jasno le, da so se na osumljenčev osebni račun stekala določena denarna sredstva, ki jih je dvigoval. Po oceni zahteve pa takega ravnanja ni mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje. Meni, da bi lahko državni tožilec že na podlagi obdolženčevega zagovora ugotovil, da niso podani vsi subjektivni in objektivni pogoji, ki jih predvideva 217. člen KZ. Ni dokazano, da je obdolženec storil kaznivo dejanje goljufije, kolikor pa je kakršnokoli dejanje bilo storjeno, se je to zgodilo v Republiki Madžarski in iz tega razloga obdolžencu v Republiki Sloveniji ni mogoče soditi. Prav tako je neutemeljena odreditev pripora iz pripornega razloga begosumnosti, ker ni podan temeljni pogoj, to je utemeljen sum, da je sploh prišlo do kaznivega dejanja in da ga je storil obdolženec. V nadaljevanju napada presojo okoliščin, ki jih vsebuje pravnomočni sklep in na podlagi katerih je sodišče sklepalo, da je podana pri osumljencu begosumnost. Sklicuje se na Direktivo EU ter v zvezi s tem na dolžnosti Republike Madžarske v zvezi z izročitvijo osumljenca, kolikor bi se v nadaljnjem postopku dokazal utemeljen sum.

Pravnomočni sklep opira zaključek o obstoju utemeljenega suma na korespondenco med bankami, sporočila, poslana preko elektronske pošte in na dokumentacijo, predloženo s strani banke, pri kateri je obdolženec odprl račun. Glede na vsebino teh dokazov in podatkov sodišče sklepa, da je obdolženec odprl račun z namenom sprejemanja nakazil in da je tako ravnal v dogovoru z doslej neznano osebo ter sovaščanom L.C. ter da je s pomočjo slednjega predajal denar neznanemu kurirju v Budimpešti. Od vsakega dvignjenega zneska je prejel 15%. Hkrati sodišče ugotavlja, da je iz korespondence med bankami razvidno, da osebe, ki so denar nakazovale, niso dobile avtomobilov niti jim ni bil vrnjen denar, ker so bili podatki o načinu prodaje in garancij ponarejeni. Zato kazenskemu spisu priložene listine dajejo podlago za sklepanje, da je doslej neznani storilec oglaševal prodajo motornih vozil na internetni spletni strani po ugodnih cenah in da so kupci nakazovali denarne zneske, ne da bi prejeli avtomobile, tudi na bančni transakcijski račun, ki ga je osumljenec odprl v dogovoru z neznanim sostorilcem in nato denar dvigoval z namenom njegove predaje neugotovljeni osebi. Gre dejansko za očitek, da je pri obdolžencu podan utemeljen sum, da naj bi v sostorilstvu z doslej neznano osebo storil kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, pri čemer je njegovo ravnanje v opisu dejanja, kot ga je opredelil državni tožilec in na katerega se sklicuje izpodbijani sklep, v zadostni meri konkretizirano. Zaradi tega ni podlage za sklepanje, da osumljencu očitano dejanje sploh ni kaznivo dejanje. Po drugi strani pa je sodišče navedlo dejstva, ki izhajajo iz doslej zbranih podatkov in dokazov in na podlagi katerih sklepa na obstoj utemeljenega suma. Pri tem je treba poudariti, da gre pri ugotavljanju utemeljenega suma za dejansko vprašanje in da drugačna ocena dejstev in okoliščin, ki jo vsebuje zahteva za varstvo zakonitosti, pomeni s tem izrednim pravnim sredstvom nedovoljeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP). Glede na opisano ravnanje obdolženca, ki je bil tudi zaloten na ozemlju Republike Slovenije (123. člen KZ), ni odločilno sklicevanje zahteve na okoliščino, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v Republiki Madžarski in da mu zato ni mogoče soditi v Sloveniji.

Kot je razvidno iz obrazložitve pravnomočnega sklepa, je sodišče pri presoji obstoja pripornega razloga begosumnosti upoštevalo predvsem obdolženčev položaj in njegove življenjske razmere. Gre namreč za tujega državljana, ki ga na ozemlje Republike Slovenije ne veže stalno ali začasno prebivališče in tudi ne zaposlitev ali kakršnekoli druge vezi (rodbinske, poslovne in druge). V takem položaju je sodišče utemeljeno sklepalo, da obstaja realna nevarnost, da se bo osumljenec z begom iz Republike Slovenije izognil izvedbi kazenskega postopka. Ob ugotovljenih konkretnih okoliščinah dejstvo, da ima osumljenec stalno bivališče v Republiki Madžarski, ki je članica Evropske zveze, samo po sebi ne odpravlja njegove begosumnosti.

Sodišče je z napadenim sklepom ugotovilo, da je pri obdolžencu podan utemeljen sum, da je storil očitano mu kaznivo dejanje in da je pri njem podan priporni razlog begosumnosti. Takšno odločitev je tudi utemeljilo z razumnimi razlogi, pri čemer je tudi obrazložilo, zakaj je odreditev pripora neogibno potrebna za potek postopka in presodilo tudi vprašanje sorazmernosti izrečenega ukrepa. Ker je sodišče postopalo v skladu z določbami 1. odstavka 201. člena in 2. odstavka 202. člena ZKP, odločitev ni nezakonita.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obdolženega J.V. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).