3. 6. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. maja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 870/2001 z dne 7. 5. 2002 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu št. P 192/95 z dne 23. 5. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnice (v pravdi tožnice) za razveljavitve sporazuma, sklenjenega med pritožnico in prvo toženo stranko glede uporabe prostorov, zahtevek, da sta toženi stranki dolžni pritožnici izročiti v soposest teraso ter ji omogočiti njeno souporabo, ter zahtevek, da je druga tožena stranka dolžna na tej terasi vzpostaviti prejšnje stanje. Pritožbeno sodišče je pritožničino pritožbo zavrnilo.

2.V ustavni pritožbi pritožnica uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave). Domnevne kršitve utemeljuje z navedbami, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo njenih trditev in da ni izvedlo dokazov v zvezi s poravnavo z dne 13. 1. 1999. Navaja, da se obravnave sicer res ni udeležila, vendar je sodišče nanjo sploh ni povabilo, da bi jo zaslišalo kot stranko, in da o okoliščinah v zvezi z navedeno poravnavo ni zaslišalo drugotožene stranke oziroma ji dalo možnosti, da se o tem izjavi. Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča druge stopnje, da k pripravljalni vlogi ni priložila sporne poravnave. Za primer, da tega res ni storila, pa meni, da bi jo sodišče moralo pozvati na dopolnitev vloge. Ker sodišče druge stopnje prvostopenjske sodbe ni razveljavilo, naj bi tudi samo kršilo zatrjevani ustavni pravici.

B.

3.Pritožnica zmotno meni, da ji je sodišče kršilo pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) s tem, ko ni izvedlo zaslišanja strank. Zaslišanje strank je namreč le dokazno sredstvo in kot takšno samo po sebi ne vpliva na pravico stranke, da se izjavi o dejanskih ter pravnih vidikih spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Ta pravica se v pravdnem postopku izraža predvsem v pravilih o vročanju vlog nasprotni stranki, ki lahko nanje odgovori, ter v pravilih o kontradiktornem vodenju glavne obravnave, na kateri stranka lahko podaja svoje navedbe ter s predlogi in vprašanji sodeluje v dokaznem postopku.

4.Toda tudi pravica do sodelovanja v dokaznem postopku ne daje pravdni stranki pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Pri tem velja, da ima tudi stranka v zvezi z uresničevanjem navedene pravice dolžnost, da dokazne predloge poda pravočasno, da natančno opredeli, katero dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovi in na podlagi katerih okoliščin naj bi predlagan dokaz sploh lahko služil ugotovitvi določenega dejstva (t. i. substanciranje dokaznih predlogov). Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je pritožnica šele v pritožbi dovolj konkretizirano zatrjevala dejstva, za ugotavljanje katerih je (prav tako šele s pritožbo) predložila zapis poravnave z dne 13. 1. 1999. Glede na navedeno s pavšalnimi očitki, da je sodišče ni zaslišalo o teh dejstvih, ne more uspeti. Iz istih razlogov tudi ne more uspeti z očitkom, da se sodišče ni opredelilo do utemeljenosti navedb, ki so bile podane prepozno.

5.Glede navedb, da ni imela možnosti, da se izjavi, Ustavno sodišče pojasnjuje, da iz Ustave ne izhaja, da bi se stranka v postopku morala izjaviti, pač pa zadošča, da ji je zagotovljena možnost, da se v postopku izjavi. Iz ustavne pritožbe ni razvidno, da te možnosti pritožnica ne bi imela. V zvezi z obravnavo, ki se je ni udeležila, navaja namreč le, da sama vabila ni prejela, ne trdi pa, da vabila ne bi prejel njen pooblaščenec, kateremu se v primeru, ko ima stranka pooblaščenca, po 137. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) vročajo pisanja za stranko.

Le v primeru, če vabila sodišče ne bi vročilo pooblaščencu, bi lahko izhajalo, da stranki dejansko ni bila dana možnost, da sodeluje v postopku, kar bi lahko pomenilo poseg v to ustavno pravico. Stranki, ki je kljub temu, da je imela to možnost, ostala pasivna, pa ta pravica ni mogla biti kršena.

6.Tistih navedb pritožnice, ki se nanašajo na domnevno kršitev pravice do izjave, ki naj bi jo sodišče zagrešilo proti nasprotni stranki s tem, ko naj slednji ne bi dalo možnosti, da se izjavi, pa Ustavno sodišče v postopku s to ustavno pritožbo ni moglo upoštevati. Ustavna pritožba namreč ni pravno sredstvo, s katerim bi lahko posameznik uveljavljal kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki naj bi bile storjene drugim osebam. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) lahko vloži ustavno pritožbo le, če meni, da je bila njemu kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina.

7.Pritožnica uveljavlja tudi kršitev pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), vendar teh očitkov z navedbami ne izkaže. Zgolj to, da odločitev sodišča ni v njeno korist, pa za ugotovitev, da ji je bila kršena navedena ustavna pravica, ne zadošča.

8.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger