Jedro

Razvezani zakonec, ki je po razvezi zakonske zveze vlagal v nepremičnino bivše žene in hčerke brez njunega soglasja, ne more pridobiti lastninskega deleža na takšni nepremičnini.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku obeh tožnic in razsodilo, da jima mora toženec izročiti v posest nepremičnino vložna št. 44 k.o..., njun stroškovni zahtevek pa je zavrnilo. Vse tožbene zahtevke toženca iz nasprotne tožbe pa je zavrnilo in tako: 1. ugotovitveni zahtevek zoper prvo tožnico, da je polovica omenjenih nepremičnin njuno premoženje vsakega ena četrtina v razmerju do celotne nepremičnine; 2. eventualni zahtevek za izstavitev listine, po kateri naj bi se vknjižila lastninska pravica toženca na nepremičnini do četrtine celotnega vložka; 3. zahtevek zoper drugo tožnico, da mora izstaviti listino za vknjižbo toženčeve lastninske pravice do četrtine celotne nepremičnine, ter eventualni zahtevek, da se prekliče darilna pogodba, sklenjena dne 15.6.1993 med drugo tožnico in tožencem, s katero je slednji podaril polovico obravnavane nepremičnine. Ugotovilo je namreč, da sta prva tožnica in toženec kot zakonca kupila obravnavano nepremičnino in se že takrat sporazumela za enak delež obeh; z gradnjo nove hiše sta v enakem razmerju prispevala k povečanju vrednosti nepremičnine in ob takšnem stanju je toženec hčerki - drugi toženki - podaril leta 1993 svojo polovico in tako razpolagal s svojim celotnim deležem. Takšno stanje nepremičnine je bilo tudi leta 1995 ob razvezi zakonske zveze prve tožnice in toženca. Toženec je po razvezi opravil vsa vlaganja brez sporazuma s tožnicama. Tako ni bil dobroverni graditelj in ni mogel pridobiti stvarne pravice za vlaganje. Nesoglasja med 14-letno drugo tožnico in tožencem ne pomenijo nehvaležnosti, ki bi utemeljevala preklic darila, pa še ta ji je toženec odpustil. Toženec tudi ni v premoženjski stiski.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in pri tem poudarilo, da je toženec po letu 1995 vlagal v tujo nepremičnino - last obeh tožnic, za ta vlaganja pa ima na voljo samo obligacijski zahtevek.

Proti tej sodbi je toženec vložil revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje. Nižjima sodiščema očita, da sta izhajali iz zmotne predpostavke, da toženec priznava prvi tožnici polovični delež na celotni nepremičnini tudi glede sedanjega stanja. Ta se je po nakupu zaradi njegovih investicij bistveno povečala. Sodišče je zmotno štelo, da zaradi naknadnih investicij v času zakonske zveze ni mogoče ustvarjati skupnega premoženja. Zato mu je odvzelo možnost dokazovanja v tej smeri. V zvezi s podrejenim zahtevkom zoper prvo tožnico izpodbijana sodba sploh nima razlogov. Šlo je za vlaganja v soglasju s tožnico. V zvezi s zavrnitvijo zahtevkov zoper drugo tožnico pojasnjuje, zakaj je zahteval preklic darilne pogodbe. Ko je vlagal v nepremičnino, je menil, da sploh ni sporna "lastninska skupnost" vseh treh. Ob investicijah ni imel darilnega namena.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ne drži trditev, da izpodbijana sodba ni obrazložena glede zavrnitve toženčevih zahtevkov za izstavitev zemljiškoknjižnih listin - zaradi njegovega investiranja v nepremičnine tožnic. Prva sodba ima nadrobne zadevne razloge, druga pa jo sprejema kot pravilno, tako v dejanskem kot v materialnopravnem pogledu. Ko je bilo tako ugotovljeno, da toženčevih investicij v nepremičnine ni bilo po daritvi drugi tožnici do razveze s prvo tožnico, potem pa je šlo za vlaganja v tujo nepremičnino brez soglasja lastnikov, pritožbeno sodišče (na 4. strani svoje odločbe) sklene, da bi šel tožniku le obligacijski zahtevek, ki ga pa ni postavil, in ne stvarnopravni. Za utemeljitev tega stališča kaj več tudi ni bilo potrebno zapisati.

Pravkar opisano stališče pa je v materialnem pogledu tudi pravilno. Revizija v zvezi s tem, kar zadeva prvo tožnico, gradi svoje stališče na tem, da je toženec vlagal v obravnavano nepremičnino tudi po tem, ko je svoj solastninski delež na njej daroval drugi tožnici. Kot rečeno, pa je bilo ugotovljeno, da takšnih vlaganj do razveze ni bilo. Gre za dejansko ugotovitev (temelječo še posebej na toženčevi izpovedbi o stanju hiše ob daritvi in razvezi in o tem, koliko je napravil po razvezi, kar naj bi pomenilo 50% vrednosti nepremičnin, ipd.), na katero so v revizijskem postopku vezani tako pravdni stranki kakor tudi sodišče (razlog iz tretjega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77). Dejanska ugotovitev pa je tudi tista, da po razvezi toženec ni imel soglasja tožnic za investiranje (spet temelječa na toženčevi izpovedi).

Neupravičeno pripisuje revizija sodiščema stališče, da zaradi naknadnih investicij v času zakonske zveze ni mogoče ustvarjati skupnega premoženja, ker česa takšnega nista zapisali. Dokazovanje v tej smeri ni bilo potrebno, čim je toženec izjavil, da se stanje na stavbi ni spremenilo od daritve do razveze, torej v razdobju 1993-1995. V zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zoper drugo tožnico revizija le pojasnjuje, zakaj je toženec zahteval preklic darila, ne pove pa, zakaj naj ne bi bila pravilna odločitev sodišča v materialnopravnem pogledu, ko je zavrnilo takšen zahtevek. K zadevnim razlogom nižjih sodišč ni kaj dodati. Glede pridobitve stvarnopravnih upravičenj v razmerju do druge tožnice pa ni dovolj toženčevo pričakovanje oziroma sklepanje, da je šlo za "lastninsko skupnost" vseh treh. Takšna upravičenja tožniku ne gredo in zato tudi ni bilo potrebno ugotavljati obsega njegovih investicij. Skratka nedobrovernemu graditelju v takšnih primerih, kot je obravnavani, zakon ne omogoča pridobitve lastninske pravice (24. do 26. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list RS, št. 6/80 in 36/90).

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Ne gre niti za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, in ne za nepravilno uporabo materialnega prava mimo tistega, kar uveljavlja revizija. Zato jo je sodišče zavrnilo (393. člen ZPP/77).