Jedro

Da bi bilo mogoče vročitev na podlagi fikcije šteti za veljavno, morajo biti izpolnjeni vsi pogoji za veljavnost take vročitve. Če ni izkazano, da je vročitev opravljena ob upoštevanju vseh potrebnih postopkov in opravil po zakonskih določbah, vročitve ni mogoče šteti za veljavno. Do fikcije vročitve tako lahko pride le v primeru, ko vročevalec postopa po predpisanih pravilih vročanja, a pošiljke kljub temu ni mogoče vročitvi naslovniku, razlogi za nezmožnost vročitve pa so na njegovi strani.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevi za sodno varstvo zoper sklep Policijske postaje ... št. ... (...) z dne 5. 4. 2019 delno ugodi in se navedeni sklep spremeni v II. točki izreka tako, da se napoved zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog ne zavrže. II. V preostalih delih pa se zahteva za sodno varstvo zavrne in izpodbijani sklep prekrškovnega organa potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper sklep prekrškovnega organa z dne 5. 4. 2019, s katerim je prekrškovni organ pod I. točko izreka zavrnil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, pod II. točko izreka zavrgel napoved zahteve za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku ter pod III. točko izreka zavrgel predlog za obnovo postopka. Storilcu je tudi naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožujejo storilčevi zagovorniki iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1) in zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic, ki so kršitelju zagotovljene z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi ter prekrškovni postopek zoper kršitelja ustavi, stroške postopka pa naloži v breme proračuna.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V predmetni zadevi je prekrškovni organ obravnaval dogodek, ki naj bi se zgodil 7. 6. 2018 med 18.15 in 18.49 uro v V. na cesti pri nakupovalnem centru ..., ko naj bi storilec D. M. udaril oškodovanca A. V. Ta dogodek je prekrškovni organ sprva obravnaval kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 122. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), ker pa je oškodovanec 15. 6. 2018 ter 2. 7. 2018 podal pisni izjavi o umiku predloga za pregon zoper storilca, je prekrškovni organ v nadaljevanju po uradni dolžnosti uvedel postopek o prekršku zoper storilca zaradi prekrška po drugem odstavku 6. člena ZJRM-1. Prekrškovni organ je v okviru postopka o prekršku storilcu poslal obvestilo o prekršku s pozivom, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška. Ta dopis z dne 24. 9. 2018 je bil storilcu poslan na takratni naslov stalnega prebivališča ..., kjer mu je bil vročen s fikcijo vročitve, ki je nastopila 11. 10. 2018. Storilec je na ta poziv odgovoril z vlogo, ki jo je prekrškovni organ prejel 13. 10. 2018. V tem dopisu je kot svoj naslov prebivališča označil ... Prekrškovni organ je 24. 12. 2018 izdal odločbo o prekršku, s katero je storilca spoznal za odgovornega storitve prekrška po drugem odstavku 6. člena ZJRM-1. Odločba o prekršku je bila storilcu poslana na naslov ..., na katerem ima storilec od 19. 12. 2018 prijavljeno stalno prebivališče in naslov za vročanje, vendar se je pisanje vrnilo prekrškovnemu organu z oznako „neznan“. Prekrškovni organ je zato 4. 1. 2019 izdal obvestilo o neuspeli vročitvi na podlagi tretjega odstavka 96. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), s katerim je storilca obvestil, da mu je bil v postopku o prekršku poslana odločba o prekršku, ki je ni bilo mogoče vročiti iz razlogov določenih v 96. členu ZUP, da lahko dokument prevzame osebno na Policijski postaji... in da v skladu s petim odstavkom 96. člena ZUP vročitev velja za opravljeno po poteku 15. dni od dneva, ko je bilo to obvestilo objavljeno na oglasni deski organa, ki vodi postopek, in na enotnem državnem portalu e-uprava. Ker naj bi obvestilo bilo objavljeno na oglasni deski ter na spletnem portalu e-uprava 4. 1. 2019, je fikcija vročitve v skladu s tretjim odstavkom 96. člena ZUP nastopila 19. 1. 2019. Prekrškovni organ je po nastopu pravnomočnosti in izvršljivosti odstopil odločbo o prekršku v izvrševanje organu, pristojnemu za izterjavo neplačanih glob. Po prejemu opomina pred izvršbo s strani FURS je storilec po takratni zagovornici vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, napoved zahteve za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku z dne 24. 12. 2018 ter (podredno) predlog za obnovo postopka po ZUP.

5. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je zagovornica utemeljevala z zatrjevanji o nezakoniti vročitvi odločbe o prekršku in pri tem (tako v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje kot tudi v zahtevi za sodno varstvo zoper sklep prekrškovnega organa z dne 5. 4. 2019) kot bistveno zatrjevala, da je najprej vročevalec ob poskusu vročitve odločbe o prekršku ravnal v nasprotju z določbami 87. člena ZUP, saj bi glede na dejstvo, da na naslovu storilčevega novega stalnega prebivališča še ni bilo nameščenih hišnih predalčnikov (šlo je za nov stanovanjski objekt, v katerem so bili hišni predalčniki nameščeni s strani upravnika večstanovanjske stavbe šele 29. 1. 2019, ko je objekt pridobil uporabno dovoljenje), moral obvestilo o prispeli pošiljki pustiti na vratih stanovanja, v katerem se je storilec od 19. 12. 2018, ko je prijavil prebivališče na tem naslovu, tudi dejansko vsakodnevno nahajal in urejal stanovanje. Kot nadaljnjo nezakonitost pri vročanju pa je zagovornica očitala in zatrjevala, da nato prekrškovni organ obvestila o vročanju po 96. členu ZUP dejansko ni objavil na na oglasni deski in spletnem portalu e-uprava, saj te objave storilec kljub pregledu spletnega portala e-uprava ni zasledil in je predlagal, da sodišče o tem opravi ustrezne poizvedbe.

6. Sodišče prve stopnje je po preučitvi zahteve za sodno varstvo zoper sklep prekrškovnega organa z dne 5. 4. 2019 in zaslišanju storilca pritrdil stališču prekrškovnega organa kot izhaja iz sklepa z dne 5. 4. 2019, da je vročanje po vročevalcu bilo pravilno, ker se v skladu z 41. členom Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-2) poštne pošiljke dostavljajo v hišni predalčnik ali poštni predal, v skladu s 43. členom ZPSto-2 pa je naslovnik dolžan zagotoviti, da je hišni predalčnik nameščen. Ob takem stališču je sodišče prve stopnje nadalje presodilo, da je bilo pravilno postopanje prekrškovnega organa, ko je v skladu s 96. členom ZUP odredil vročanje po oglasni deski, saj prvi odstavek 96. člena ZUP določa, da v primeru, če stranka ali njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec, ki ga je postavila stranka, med postopkom spremeni svoje stalno ali začasno bivališče, sedež oziroma naslov, ki ga je navedel v vlogi ali pooblastilu, mora o tem takoj obvestiti organ, ki vodi postopek o prekršku, kršitelj pa ni upošteval navedene določbe ZUP in prekrškovnega organa ni obvestil o spremembi bivališča 19. 12. 2018, čeprav je glede na vročitev obvestila o prekršku bil seznanjen z dejstvom, da je zoper njega uveden postopek o prekršku in bi moral ravnati po določbah 96. člena ZUP. Nadalje je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo predlog za opravo vpogleda v zgodovino objav na oglasni deski spletnega portala e-uprava za kršitelja, saj je kljub navajanju kršitelja, da nikakršne spletne objave ni niti videl, niti zasledil, pojasnilo, da ne dvomi, da je bila le ta opravljena oziroma izvedena pravilno, ker je prekrškovni organ v predmetni spis predložil dokazilo o objavi na e-portalu.

7. Čeprav sedanji zagovorniki v pritožbi neutemeljeno sodišču prve stopnje očitajo, da bi moralo ne glede na dejstvo, da je zahteva za sodno varstvo prepozno vložena, ustaviti predmetni postopek, ker je okrožni državni tožilec kazensko ovadbo zaradi istega historičnega dogodka zavrgel v posledici umika kazenske ovadbe in se zato glede na določbe 11a. člena ZP-1 postopek o prekršku sploh ne bi smel voditi, pa prvostopenjskemu sodišču utemeljeno očitajo, da je zavzelo zmotno stališče glede pravilnosti vročitve odločbe o prekršku brez obrazložitve. Pri tem je potrebno uvodoma poudariti, da storilčeva opustitev obveznosti, da prekrškovnemu organu sporoči spremembo naslova prebivališča, v konkretni prekrškovni zadevi ni imela na pravilnost vročanja nobenega vpliva, saj je prekrškovni organ očitno pred vročanjem odločbe o prekršku z dne 24. 12. 2018 po uradni dolžnosti preveril aktualno stalno prebivališče in naslov za vročanje v Centralnem registru prebivalstva ter storilcu odločbo o prekršku poslal na nov naslov stalnega prebivališča. Prekrškovni organ bi sicer storilcu lahko vročal odločbo o prekršku tudi na naslov, ki ga je storilec sam označil v svoji vlogi, ki jo je vložil tekom postopka o prekršku pri prekrškovnem organu, vendar opustitev poskusa take vročitve na stari naslov stalnega prebivališča in poskus vročanja na novem naslovu stalnega prebivališča ter naslova za vročanje ni mogoče šteti kot nezakonitega. Neutemeljeni pa so očitki prekrškovnega organa in sodišča storilcu, da je za neuspešno osebno vročanje kriv sam, ker ni poskrbel za namestitev hišnega predalčnika na novem naslovu stalnega prebivališča. Res je sicer, da ZPSto-2 nalaga lastniku stanovanja obveznost, da na svojem naslovu zagotovi ustrezen hišni predalčnik, v katerega se po splošnih pravilih ZPSto-2 vročajo poštne pošiljke, vendar ni mogoče sprejeti stališča, da se vročanje opravlja le v hišni predalčnik. Vročanje se v postopku o prekršku opravlja po določbah ZUP, na kar izrecno napotuje drugi odstavek 67. člena ZP-1, določbe ZUP o vročanju pa so specialnejše v odnosu do določb ZPSto-2. Tako tretji odstavek 87. člena ZUP določa, da se v primeru, če se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku 87. člena ZUP (osebno tistemu, kateremu je pisanje namenjeno), pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo, če pa sporočila ni mogoče pustiti na prej določenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. Tako ne drži stališče prekrškovnega organa in sodišča, da se vročanje opravlja le v hišni predalčnik.

8. Prav tako so neutemeljeni očitki storilcu, da bi moral sam poskrbeti za namestitev ustreznega hišnega predalčnika. Ker je v konkretni zadevi na naslovu novega stalnega prebivališča storilca šlo za nov večstanovanjski objekt, ki še ni imel izdanega uporabnega dovoljenja, so razumljivi pritožbeni ugovori zagovornika, da storilec ni imel pristojnosti, da bi na svojo roko sam nameščal hišne predalčnike samo zase, poleg tega pa bi moral v takem primeru izvajalec univerzalne storitve pisno opozoriti storilca in mu za odpravo kršitev določiti primeren rok in mu šele v primeru, če kršitve obveznosti namestitve hišnega predalčnika ne bi odpravil v roku iz poziva, ne bi bil dolžan dostavljati poštnih pošiljk, vendar bi o tem tudi moral predhodno pisno obvestiti agencijo. Predvsem pa je utemeljen pritožbeni očitek, da vročevalec ni ravnal s tretjim odstavkom 87. člena ZUP, ker na vratih kršitelja, kljub dejstvu, da je na njih že bil zapisan priimek kršitelja in da se je ta nahajal tudi na domofonu ob vhodu, ni pustil pisnega sporočila o prispeli pošiljki, temveč je očitno zgolj ob vstopu v hodnik ugotovil, da nabiralnikov ni in pošto vrnil prekrškovnemu organu z oznako, da je naslovnik neznan.

9. Da bi bilo mogoče vročitev na podlagi fikcije šteti za veljavno, morajo biti izpolnjeni vsi pogoji za veljavnost take vročitve. V primeru iz 87. člena ZUP so ti pogoji znan naslov naslovnika in posebej predviden postopek z izrecno določenimi opravili vročevalca. Če ni izkazano, da je vročitev opravljena ob upoštevanju vseh potrebnih postopkov in opravil po zakonskih določbah, vročitve ni mogoče šteti za veljavno. Do fikcije vročitve tako lahko pride le v primeru, ko vročevalec postopa po predpisanih pravilih vročanja, a pošiljke kljub temu ni mogoče vročitvi naslovniku, razlogi za nezmožnost vročitve pa so na njegovi strani. Le v takem primeru nastopi fikcija vročitve in se šteje, da je bila pošiljka vročena in je naslovnik z njo seznanjen, čeprav je povsem jasno, da dejansko z njo ni bil seznanjen (primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 112/2018 z dne 16. 4. 2019). Ker v obravnavani zadevi glede na zgoraj navedeno ni izkazano, da bi vročevalec postopal v skladu s tretjim odstavkom 87. člena ZUP in opravil vsa potrebna procesna opravila v zvezi z vročitvijo konkretne pošiljke, takega poskusa vročanja ni mogoče šteti za veljavnega. Posledično pa tudi ne more biti veljavno vročanje po 96. členu ZUP z nabitjem obvestila o vročanju na oglasno desko prekrškovnega organa in objavo na oglasni deski spletnega portala e-uprava, četudi se je prekrškovni organ zanašal na podatke, ki jih je dobil s strani vročevalca.

10. Glede na zgoraj navedeno je jasno, da vročitev odločbe o prekršku brez obrazložitve ni bila opravljena pravilno in ni mogoče na podlagi fikcije iz 96. člena ZUP šteti, da je bila odločba o prekršku storilcu veljavno vročena 19. 1. 2019. To pa pomeni, da rok za vložitev napovedi zahteve za sodno varstvo ni začel teči 20. 1. 2019, saj rok za vložitev (napovedi) pravnega sredstva lahko teče šele od naslednjega dne po pravilni vročitvi odločbe. Če vročitev ni pravilna, tudi rok za vložitev pravnega sredstva ne more začeti teči in ni mogoče dopustiti vrnitve v prejšnje stanje, saj rok dejansko sploh ni bil zamujen. Ker je predlogu za vrnitev v prejšnje stanje mogoče ugoditi le v primeru, če stranka izkaže, da je rok za opravo procesnega dejanja zamudila iz upravičenih razlogov, storilec pa roka za vložitev napovedi zahteve za sodno varstvo sploh ni zamudil, predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni mogoče ugoditi. Odločitev prekrškovnega organa o zavrnitvi tega predloga ter potrditev take odločitve s strani sodišča prve stopnje je tako kljub vsemu pravilna (vendar iz drugih razlogov).

11. Ni pa pravilna odločitev prekrškovnega organa o zavrženju napovedi zahteve za sodno varstvo (in posledično tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo zoper II. Točko izreka sklepa prekrškovnega organa z dne 5. 4. 2019). Glede na ugotovljene nepravilnosti pri vročanju odločbe o prekršku z dne 24. 12. 2018 je namreč potrebno v skladu z 98. členom ZUP šteti, da je bila vročitev odločbe o prekršku z dne 24. 12. 2018 opravljena tisti dan, ko je storilec to odločbo tudi dejansko dobil. Ker je iz spisovnega gradiva razvidno, da je odločba o prekršku z dne 24. 12. 2018 bila poslana storilčevi takratni zagovornici skupaj s sklepom Policijske postaje Velenje št. 223-359/2018/8 z dne 23. 3. 2019, ki ji je bil vročen 27. 3. 2019, neposredna vročitev odločbe o prekršku storilcu pa še vedno ni izkazana, je 3. 4. 2019 vložena napoved zahteve za sodno varstvo pravočasna. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in odločitev prekrškovnega organa glede zavrženja napovedi zahteve za sodno varstvo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

12. Glede na tako odločitev pa pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami glede odločitve o zavrženju predloga za obnovo postopka pojasnjuje, da je odločitev prekrškovnega organa o zavrženju predloga za obnovo postopka pravilna, čeprav iz drugih razlogov, kot sta jih navajala prekrškovni organ in sodišče prve stopnje. Iz obrazložitve sklepa prekrškovnega organa z dne 5. 4. 2019 namreč izhaja, da je prekrškovni organ predlog za obnovo postopka zavrgel, ker okoliščine oziroma dokazi, ki jih je storilec navajal kot razlog za obnovo postopka, niso takšni, ki bi jih bilo mogoče upoštevati, saj glede na izkazano vročitev obvestila o prekršku in podano izjavo o prekršku, storilec imel možnost sodelovanja v postopku in je v postopku tudi sodeloval. Prekrškovni organ in prvostopenjsko sodišče sta pri tem očitno spregledala, da so v postopku o prekršku dovoljena le tista redna in izredna pravna sredstva, ki jih določa ZP-1, ki pa med izrednimi pravnimi sredstvi ne določa tudi obnove postopka. Prekrškovni organ in prvostopenjsko sodišče bi torej morala zavreči predlog za obnovo postopka zavreči kot nedovoljen. Ker pa je kljub temu izrek sklepa prekrškovnega organa z dne 5. 4. 2019 pravilen, v ta del odločitve pritožbeno sodišče ni posegalo.

13. Glede na navedeno je torej pritožbeno sodišče na podlagi devetega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbi delno ugodilo tako, da je spremenilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča glede zavrženja napovedi zahteve za sodno varstvo zoper odločbo prekrškovnega organa tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

14. V posledici sprejete odločitve bo moral prekrškovni organ glede na pravočasno vloženo napoved zahteve za sodno varstvo izdelati obrazložitev odločbe o prekršku, obrazloženo odločbo o prekršku vročiti storilcu in njegovim zagovornikom ter v primeru pravočasne vložitve zahteve za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku postopati v skladu z določbami ZP-1.