Jedro

V primeru neskladne gradnje, ko te neskladnosti ni mogoče odpraviti s spremembo obstoječega gradbenega dovoljenja, je potrebno izdati novo gradbeno dovoljenje, in sicer za objekt kot celoto. V nasprotnem primeru, ko se (sicer novo) gradbeno dovoljenje glasi le na tista dela, ki niso zajeta v že izdanem gradbenem dovoljenju, bi to pomenilo zaobid določbe drugega odstavka 73. člena ZGO-1, ki le v primeru spremembe gradbenega dovoljenja dovoljuje, da se nova odločba omeji le na predlagane spremembe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Lenart, št. 351-347/2015/21 z dne 25. 4. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem je Upravna enota Lenart investitorju A.A. dovolila legalizacijo prizidave in izvedbo rekonstrukcije stanovanjske stavbe s poslovnim delom na zemljišču s parc. št. 337/2 k.o. ... pod pogoji, določenimi v izreku gradbenega dovoljenja. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bilo za gradnjo stanovanjske stavbe s poslovnim delom že pridobljeno gradbeno dovoljenje in uporabno dovoljenje z dne 29. 6. 1999. V letu 2012 je bilo za rekonstrukcijo in prizidavo stanovanjske stavbe izdano gradbeno dovoljenje št. 351-342/2012/12 z dne 16. 10. 2012, ki je postalo pravnomočno. V zvezi z navedenim gradbenim dovoljenjem je gradbeni inšpektor z odločbo z dne 6. 1. 2013 ugotovil, da je investitor izvedel rekonstrukcijo in dozidavo v nasprotju s tem dovoljenjem, zato je investitor podal vlogo za spremembo navedenega gradbenega dovoljenja. Dne 10. 11. 2014 je prvostopni organ investitorju izdal odločbo o spremembi gradbenega dovoljenja, ki pa jo je ministrstvo z odločbo z dne 7. 1. 2015 odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Po prejemu odločbe je investitor dne 12. 1. 2015 podal izjavo, da umika vlogo za izdajo spremembe gradbenega dovoljenja, zato je prvostopni organ s sklepom z dne 19. 1. 2015, ki je postal pravnomočen 30. 1. 2015, postopek ustavil. Investitor je nato dne 18. 11. 2015 vložil novo vlogo za legalizacijo sporne prizidave in rekonstrukcije, ki ji je priložil projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja št. 500-PE-22/15 z oktobra 2015, ki ga je izdelal projektant B. d.o.o. V postopku je upravni organ izvedel ustno obravnavo, kjer sta stranska udeleženca (tožnika v tem upravnem sporu) nasprotovala izdaji gradbenega dovoljenja ter izjavila, da ne nameravata podati soglasja glede odmika od parcelne meje. Prav tako sta zahtevala, da se objekt oblikovno uskladi s prostorskim aktom, upoštevaje dejstvo, da gre pri objektu dvostanovanjske stavbe za dvojček, torej za en objekt. Po stališču upravnega organa pripombe stranskih udeležencev niso utemeljene, ker se bo izvedena neskladna gradnja dejansko uskladila z veljavnim gradbenim dovoljenjem z dne 16. 10. 2012 in inšpekcijsko odločbo z dne 8. 7. 2013. Legalizacija izvedenega gradbenega posega na objektu je od meje sosednjega zemljišča oddaljena 4,02 m, prav tako je objekt hiša dvojček, zato je upravni organ za odmik objekta uporabil analogijo s PUP-om za posege na meji brez soglasja lastnika sosednjega zemljišča. Zaradi tega je za že izvedene posege dovolil legalizacijo v obsegu načrtovanem s PGD. Prav tako je zaključil, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji določeni v 66. členu Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Lokacija predmetne gradnje je v Ureditvenem območju naselja, za katerega veljajo določila prostorsko ureditvenih pogojev za mesto Lenart (v nadaljevanju PUP). Predvidena gradnja je v skladu s 7. členom PUP, ki na tem ureditvenem območju dopušča dozidave in nadzidave obstoječih objektov ter rekonstrukcije, prav tako je skladna z zahtevami 8. člena PUP, saj se obstoječi objekt z gradbenim posegom le usklajuje s stanjem že izdanih predhodnih dovoljenj, z izvedbo manjših gradbenih sprememb.

2. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožnikov kot neutemeljeno. Ugotavlja, da gre v obravnavni zadevi za rekonstrukcijo in prizidavo stanovanjske stavbe s poslovnim delom, kot izhaja iz PGD. Ugotavlja, da je predlagana gradnja načeloma po prostorskem aktu dopustna. Ker pa prvostopni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni utemeljil skladnosti predlaganih del s pravno relevantnimi določbami PUP, navedeno pomanjkljivost odpravlja tožena stranka, saj ima za to v PGD ustrezno podlago. Po določbi 10. člena PUP je potrebno ohranjati značilne arhitektonske elemente in členitve fasad ter pri obnovi strehe na objektih uporabiti isti material in barvo ali kritino prilagoditi prevladujočemu tipu v območju, čemur načrtovane rešitve PGD s predlagano uskladitvijo sledijo. Po določbi 12.a člena PUP so odmiki objektov minimalno 4 m, razen če lastnik sosednjega zemljišča soglaša z manjšim odmikom. Ker gre v obravnavanem primeru za gradnjo v načinu gradnje dvojček, je že obstoječi objekt brez odmika, tako da citirana določba niti ne pride v poštev. Kar pa se tiče konkretnih gradbenih del, ki zajemajo prizidavo in rekonstrukcijo, pa je ta bodisi v večjem odmiku od 4 m od zemljišča stranskih udeležencev, bodisi ima za manjši odmik soglasje lastnika sosednjega zemljišča. Kolikor gre za horizontalni in višinski gabarit pa morajo biti ti po določbi 13. člena PUP prilagojeni obstoječim gradbenim linijam oziroma značilnim prostorskim potezam v urbanistični zasnovi prostora oziroma ne smejo presegati okoliših oziroma obstoječih stavb, ki so značilne za območje. V zadevi je tako glede na predlagane dimenzije prizidave in obseg rekonstrukcije iz arhitektonskega in oblikovnega vidika zahtevam PUP zadoščeno. Tožena stranka tudi pojasnjuje, da lahko stranski udeleženec uspe le z ugovori, s katerimi ščiti svojo nepremičnino, ne more pa uveljavljati ugovorov, ki ne izvirajo iz nepremičnin v njegovi lasti oziroma ugovorov, ki se nanašajo na objekt v delu, ki je bil zgrajen po že predhodno pravnomočnih odločbah (glede odmikov ter osenčenja). Prav tako ne moreta uspeti z ugovori glede prizidave in rekonstrukcije na delu objekta, ki gravitira na drugo stran objekta, saj je oddaljenost večja od 4 m. Zato se tožena stranka pridružuje oceni prvostopnega organa, da kljub predlaganim posegom na objektu, ki meji na objekt v lasti pritožnikov, predlaganih del samih po sebi ni razumeti kot del na meji in tudi ne v pasu 4 m od sosednje nepremičnine, zato za predlagana dela sogjasje pritožnikov ni potrebno. Na kakšen način naj bi bilo poseženo v njun pravni interes s pavšalno trditvijo, da predlagana gradnja ni v skladu s prostorskim aktom, pa pritožnika ne pojasnita, zato preizkus kršitve v tej smeli ni mogoč, prav tako z njim pritožnika ne varujeta svojega pravnega interesa, prač pa kvečjemu javni interes, ki pa ga v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ne moreta uspešno varovati.

3. Tožnika v tožbi navajata, da sta lastnika nepremičnine na parc. št. 337/1 k.o. ..., na kateri stoji stavba, ki je dvojček stavbe na sosednji parc. št. 337/2 v lasti investitorja. Z gradbenim dovoljenjem legalizirana prizidava grobo posega v prostor in ga kazi, prav tako pa povzroča tožnikoma škodo. Zaradi izvedenih del je popolnoma spremenjena zunanja podobe hiše dvojčka, saj sta bila oba dela pred spremembami enaka, sedaj pa investitorjev del močno odstopa, zunanje pročelje je povsem spremenjeno, prav tako gabarit odstopa do povprečja v naselju vrstnih hiš, ki so si po zunanjosti podobne. S posegom se niso ohranili značilni arhitektonski elementi in členitve fasad, saj ima streha drugačen naklon in je členitev fasade razvrednotena. Pri obnovi strehe se ni uporabil isti material, zato objekt ni prilagojen prevladujočemu tipu območja. Prav tako sprememba naklona strehe močno odstopa od povprečja naselja. Zaradi spremembe naklona strehe tožnikoma tudi nastaja škoda, saj je sedaj streha tožnikov naslonjena na steno hiše investitorja, namesto da bi streha potekala po celotni hiši v istem naklonu. Tako pri stiku strehe s steno ob dežju zamaka in uničuje notranje stene ter leseno konstrukcijo strehe. Tudi prizidek z vhodom močno izstopa od stene obstoječe zgradbe in s tem povsem zakriva vhod v stavbo tožnikov ter nanjo meče senco. Tožeča stranka tudi ugovarja nasprotju med izrekom gradbenega dovoljenja in obrazložitvijo. V 4. točki izdanega gradbenega dovoljenja je upravni organ navedel, da je odmik nameravane gradnje od meje zemljišča parc. št. 337/1 0,00 m, ker gre za stavbo dvojček, med tem ko je v obrazložitvi gradbenega dovoljenja navedel, da so posegi od sosednjega zemljišča več kot 4 m, zato ni akceptiral nasprotovanja stranskih udeležencev h gradnji. Sicer pa že na podlagi logičnega sklepanja ni mogoče zaključiti, da so posegi od sosednjega dvojčka odmaknjeni za več kot 4 m, saj se posegi stikajo s sosednjo nepremičnino. Z gradbenim dovoljenjem legaliziran prizidek je namreč lociran točno ob stiku obeh nepremičnin. Tako je upravni organ nepravilno ugotovil dejansko stanje ter posledično tudi nepravilno uporabil materialno pravo, zaradi česar je nezakonito izdal gradbeno dovoljenje brez soglasja tožnikov. Prav tako upravni organ ni ugotavljal, ali so posegi v prostor sploh v skladu z veljavnim PUP. Gradnja namreč posega s prizidkom in novo streho na parcelo tožnikov, s čimer pa ni zadoščeno osvetlitvenim pogojem, ker dozidava zakriva vhod in okno na vzhodni strani stavbe v lasti tožnikov, zaradi spremembe naklona strehe pa prihaja do zamakanja. Pri obnovi strehe ni uporabljen isti material, kar pa je v neskladju z drugim odstavkom 10. člena PUP. Drugostopni organ je sicer v svoji odločbi poskušal navedene pomanjkljivosti prvostopne odločbe odpraviti s svojo obrazložitvijo, ki pa je povsem napačna. Že iz predloženih fotografij je razvidno, da horizontalni in višinski gabariti niso prilagojeni obstoječim gradbenim linijam sosednje hiše dvojčka, kot tudi ne sosednjih hiš v naselju, saj prizidek s kar 9,80 m izstopa od obstoječe stene hiše, kar ne ustreza pogojem 13. člena PUP. Tožena stranka tudi ni podala nobenega zaključka ali izvedeni poseg zadostuje pogojem iz 10. člena PUP. Prav tako se tožeča stranka ne strinja s stališčem tožene stranke, da nima pravnega interesa za ugovore glede skladnosti s prostorskim aktom. Javni interes, ki ga varuje prostorski akt, varuje interese vseh, ki na tem območju živijo, torej tudi tožnikov. Tako se varuje interes, da se z novogradnjami ohranja sožitje z že obstoječimi zgradbami. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

5. Investitor gradnje A.A., ki ima v tem postopku položaj stranke z interesom, v odgovoru na tožbo odgovarja, da je v tožbi veliko neresničnosti, izmišljotin, predvsem pa gre za zavajanje sodišča z namenom, da se nagaja njemu in njegovi družini. Odločbi Upravne enote Lenart z dne 10. 11. 2014 in Ministrstva za okolje in prostor z dne 7. 1. 2015 nimata veze z izdanim gradbenim dovoljenjem. Do umika njegove vloge je prišlo zaradi neznanja pri pridobivanju gradbenega dovoljenja in zaradi napake Upravne enote Lenart. V zvezi z zamakanjem, ki ga opisujeta tožnika, pojasnjuje, da to ni zaradi novo izvedene strešne konstrukcije, saj so dela izvajali strokovno usposobljeni delavci, temveč do tega prihaja kvečjemu zaradi njihove slabotne strehe in namernega odkrivanja strešnikov, da lahko posnamejo fotografije njihove mansarde. Tožnika pa ne omenjata že pravnomočnega gradbenega dovoljenja z dne 16. 10. 2012, ko sta bila oba vključena v postopek in je tudi pridobil njuna soglasja. Sodišče je štelo, da predlaga zavrnitev sodbe.

6. Tožba je utemeljena.

7. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bilo investitorju dne 16. 10. 2012 izdano gradbeno dovoljenje št. 351-342/12 za rekonstrukcijo in dozidavo obstoječega objekta na zemljišču s parc. št. 337/2 k.o. ... Ker investitor del ni izvedel v skladu z navedenim gradbenim dovoljenjem, je bila zaradi neskladne gradnje dne 8. 7. 2013 izdana inšpekcijska odločba, v posledici česar je investitor zaprosil za spremembo gradbenega dovoljenja. Upravna enota Lenart je z odločbo št. 351-130/2014/20 z dne 10. 11. 2014 dovolila spremembo gradbenega dovoljenja v skladu s PGD št. 346-06/12 z avgusta 2012 in njegovimi dopolnitvami iz marca in oktobra 2014. Navedeno odločbo je tožena stranka z odločbo št. 35108-316/2014-3-00641116 z dne 7. 1. 2015 odpravila, ker je ugotovila, da so spremembe, ki so predmet odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja, takšne narave, da vplivajo na spremembo lokacijskih pogojev, zato zanje sprememba gradbenega dovoljenja v skladu z drugim odstavkom 73. člena ZGO-1 na zadošča, temveč je potrebno izdati novo gradbeno dovoljenje. Investitor je nato dne 12. 1. 2015 podal izjavo, da umika vlogo za izdajo spremembe gradbenega dovoljenja, zaradi česar je upravni organ postopek s sklepom z dne 16. 10. 2012 ustavil. To pomeni, da do spremembe gradbenega dovoljenja, ki je bila naložena investitorju z inšpekcijsko odločbo zaradi neskladne gradnje, ni prišlo, kar posledično pomeni, da mora gradbeni inšpektor nadaljevati s postopkom v skladu z določbo drugega odstavka 153. člena ZGO-1. Dne 14. 11. 2015 pa je investitor vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo izvedene prizidave in rekonstrukcije stanovanjske stavbe s poslovnim delom, torej za dela, ki so bila izvedena v nasprotju z gradbenim dovoljenjem. Pri izpodbijanem gradbenem dovoljenju tako dejansko gre za uskladitev neskladne gradnje, kar navaja tudi prvostopni organ v obrazložitvi svoje odločbe (stran 4), da se bo izvedena neskladna gradnja uskladila z veljavnim gradbenim dovoljenjem št. 351-342/2012/12 z dne 16. 10. 2012 in odločbo gradbenega inšpektorja št. 06122-1773/2013/22 z dne 8. 7. 2013. 8. Po določbi 73. člena ZGO-1 lahko investitor po izdaji pravnomočnega gradbenega dovoljenja, če se projekt za izvedbo tako spremeni, da pomeni to za objekt, ki se gradi oziroma rekonstruira, spremembo pogojev, določenih z gradbenim dovoljenjem in elementov, ki lahko vplivajo na zdravstvene pogoje, okolje, varnost objekta ali spremembo predpisanih bistvenih zahtev, vloži zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja. Nova odločba, ki deloma nadomesti gradbeno dovoljenje, se omeji na predlagane spremembe, če zaradi predlaganih sprememb, ki vplivajo na lokacijske pogoje, ni potrebno izdati novega gradbenega dovoljenja (drugi odstavek 73. člena ZGO-1). Iz navedene zakonske določbe jasno izhaja, da spremembe, ki pomenijo spremembo lokacijskih pogojev, določenih v osnovnem gradbenem dovoljenju, zahtevajo izdajo novega gradbenega dovoljenja. Navedeno je razumljivo, saj je treba zaradi vsake spremembe lokacijskih pogojev ponovno opraviti presojo, ali je v zadevi med drugim izpolnjen pogoj iz 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1, to je, ali je PGD izdelan v skladu s prostorskim aktom (tako tudi sodbi Upravnega sodišča I U 703/2015 in III U 16/2015).

9. V primeru, če organ ugotovi, da je zaradi predlaganih sprememb treba izdati novo gradbeno dovoljenje, v postopku odločanja o izpolnjevanju pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja ne more odločati le o dovoljenosti tistega dela nameravane gradnje, ki ni zajet v že izdanem gradbenem dovoljenju. Predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja je namreč v takem primeru objekt kot celota, tako da ima novo gradbeno dovoljenje vsebino, ki jo določa 68. člen ZGO-1. Takšno stališče je zavzelo sodišče že tudi v zadevi I U 703/2015. 10. Izpodbijano gradbeno dovoljenje pa se v bistvu nanaša le na legalizacijo del, ki so bila izvedena v nasprotju z gradbenim dovoljenjem iz leta 2012. To izhaja iz točke 3. a) Oblikovanje in izvedba, ki se nanaša le na legalizacijo prizidave – prizidka nad nivojem terena na jugovzhodni strani objekta z razširitvijo balkona in terase v mansardi, postavitev kovinske montažne nadstrešnice in AB stopnic na vzhodni strani objekta. Prav tako so v točki 5. Dimenzije in gabariti objekta izpostavljene tlorisne dimenzije in gabariti prizidave, nadstrešnice in AB stopnic. Tudi sam postopek je bil v bistvu voden, kot da gre le za legalizacijo del, izvedenih mimo gradbenega dovoljenja, saj upravni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je legalizacija izvedenega gradbenega posega od meje sosednjega zemljišča oddaljena 4,02 m, zato soglasje tožnikov po PUP sploh ni potrebno.

11. Kot je sodišče že navedlo, je v primeru neskladne gradnje, ko te neskladnosti ni mogoče odpraviti s spremembo obstoječega gradbenega dovoljenja, potrebno izdati novo gradbeno dovoljenje in sicer za objekt kot celoto. V nasprotnem primeru, ko se (sicer novo) gradbeno dovoljenje glasi le na tista dela, ki niso zajeta v že izdanem gradbenem dovoljenju, bi to pomenilo zaobid določbe drugega odstavka 73. člena ZGO-1, ki le v primeru spremembe gradbenega dovoljenja dovoljuje, da se nova odločba omeji le na predlagane spremembe. V obravnavanem primeru pa ne gre za takšno situacijo, saj je zaradi neskladne gradnje prišlo do sprememb, ki na novo zahtevajo presojo lokacijskih pogojev. Takšna ugotovitev izhaja iz pravnomočne odločbe tožene stranke št. 35108-316/2014-3-00641116 z dne 7. 1. 2015, v kateri je ta ugotovila, da se sprememba nanaša na dozidavo (povečanje) stanovanjske površine (P+M) za 20 m2, povečanje nadstreška iz 6 m2 na 36 m2, dozidavo stopnišča in dozidavo vhodnega prostora, spremenili pa se bodo tudi stanovanjski prostori v pritličju in mansardi. Zaradi navedenega je prvostopnemu organu naložila, da v ponovljenem postopku pozove investitorja, da ustrezno spremeni svojo vlogo v vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja, da mora investitor izkazati pravico graditi za vse posege in preveriti skladnost PGD z veljavnim prostorskim aktom.

12. Obravnavani postopek res ne pomeni odločanja v ponovljenem postopku v zvezi s citirano odločbo tožene stranke, ker je bil postopek zaradi umika vloge s strani investitorja ustavljen, temveč gre za nov postopek na podlagi investitorjeve vloge za izdajo gradbenega dovoljenja (kar je bil tudi napotek drugostopnega organa v odločbi z dne 7. 1. 2015), pri čemer pa se vloga nanaša le na legalizacijo del, ki nimajo podlage v gradbenem dovoljenju z dne 16. 10. 2012. V dejanskem in pravnem pogledu pa še vedno gre za neskladno gradnjo, za katero sprememba gradbenega dovoljenja na podlagi 153. člena ZGO-1 ni možna. Prvostopni organ bi torej moral v obravnavanem primeru preveriti skladnost predloženega PGD z veljavnim prostorskim aktom glede objekta kot celote in ne le z vidika sprememb, ki predstavljajo neskladno gradnjo. Navedene nepravilnosti tudi ni odpravila tožena stranka v svoji odločbi, saj se tudi njena presoja nanaša le na posege, ki niso zajeti v gradbenem dovoljenju z dne 16. 10. 2012. To med drugim izhaja tudi iz njene obrazložitve, ko navaja, da „predlaganih del samih po sebi ni razumeti kot del na meji in tudi ne v pasu 4 metrov od sosednje nepremičnine“, zato za predlagana dela soglasje lastnikov sosednjega zemljišča (tožnikov) ni potrebno.

13. Glede na situacijo kot je v obravnavanem primeru, sodišče zaključuje, da upravna organa določb ZGO-1 nista uporabila pravilno in v skladu z njihovim namenom, zato je tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V posledici napačno uporabljenega predpisa pa je tudi bilo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga bo moral prvostopni organ v ponovljenem postopku pravilno ugotoviti ob upoštevanju pravnega stališča, ki ga je zavzelo sodišče v tej sodbi. Pri tem pa sodišče glede zaključka tožene stranke, da je v obravnavanem primeru z arhitektonskega in oblikovnega vidika pogojem PUP (10. in 13. člen) v celoti zadoščeno, še dodaja, da za takšen zaključek ni podlage v slikovnem gradivu v spisu. Pri tem je namreč bistveno, da gre v konkretnem primeru za obstoječi objekt, ki je po načinu gradnje dvojček.

14. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi, je tožnik upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, ki v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu znaša 285,00 EUR, glede na to da je sodišče o zadevi odločilo na seji, tožečo stranko pa je zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica.