Jedro

Po mnenju pritožbenega sodišča je treba toženčevo obljubo, da bo dolg plačal in hkrati predlog, da se mu prizna olajšava pri izpolnitvi, s tem, da svoj zapadli dolg po izstavljenem opominu v skupnem znesku 100.960,00 SIT plača v treh obrokih, šteti za pripoznanje prav določenega dolga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane v celoti v veljavi sklep o izvršbi z dne 1.6.2000, s katerim je bilo tožencu naloženo, da tožnici plača glavnico v znesku 65.608,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 27.464,00 SIT od 3.4.1999 dalje do plačila ter od zneska 38.144,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa od 4.5.1999 in izvršilne stroške v znesku 9.700,00 SIT. Hkrati je tožencu naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v znesku 53.625,00 SIT. Proti takšni odločitvi je toženec vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrženjem tožbenega zahtevka, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju toženca je sodišče napačno uporabilo določili 378. in 387. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Tožnik namreč dolga ni priznal v nobeni od oblik, ki bi jih skladno z določili 387. člena ZOR lahko šteli kot pretrganje zastaranja. Za pretrganje zastaranja ne zadostuje, če upnik pošlje dolžniku samo opomin. Tudi priznanje toženca je mogoče razumeti, da je priznal terjatev, ki jo je tudi dejansko plačal. Plačilo v znesku 35.352,00 SIT ni mogoče šteti kot delno plačilo dolga, saj gre za terjatev, katere izpolnitev je samostojna in ločena od izpolnitve in plačila, ki ga vtožuje tožeča stranka. Pritožba ni utemeljena. Med pravdnima strankama ni bil sporen obstoj njunega pogodbenega razmerja, prav tako tudi ne obseg neizpolnjenih toženčevih obveznosti, izhajajočih iz omenjenega razmerja. Sporno je bilo le, ali tožnikova pravica terjati izpolnitev obveznosti še obstoji, ali pa je prenehala zaradi poteka enoletnega zastaralnega roka, ki velja za terjatve telefona (378. člen ZOR). Po mnenju sodišča prve stopnje tožeča stranka upravičeno terja izpolnitev obveznosti od toženca, saj je prišlo do pretrganja zastaranja obveznosti, ki je začelo teči 3.4.1999 oziroma 4.5.1999, s toženčevim delnim plačilom dolga v znesku 35.052,00 SIT, z večkratnim opominjanjem s strani tožeče stranke in z izročitvijo pisnega opomina tožencu na plačilo dolga za tri zapadle obveznosti oziroma obveznosti za mesece februar, marec in april v skupnem znesku 100.960,00 SIT. Po določilu 387. člena ZOR se zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg. Dolžnik lahko pripozna dolg ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Pripoznanje dolga pomeni izjavo volje, da dolžnik terjatev priznava kot nesporno. Namen oziroma razlog pripoznave je predvsem v tem, da želi dolžnik nasproti upniku nastopati pošteno oziroma da ga želi razrešiti negotovosti ali bo svoj dolg zanikal ali ne. Iz dopisa R izhaja, da je toženec obljubil (kar sodišče povzema v dejansko podlago sodbe), da bo dolg poravnal. To naj bi storil v treh obrokih. Teh dejanskih okoliščin toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekal. Po mnenju pritožbenega sodišča je treba toženčevo obljubo, da bo dolg plačal in hkrati predlog, da se mu prizna olajšava pri izpolnitvi, s tem, da svoj zapadli dolg po izstavljenem opominu v skupnem znesku 100.960,00 SIT plača v treh obrokih, šteti za pripoznanje prav določenega dolga. V dopisu R agent je govora o plačilu prvega obroka, torej o plačilu zneska 35.352,00 SIT. Zato ni mogoče sprejeti stališča toženca, da je njegovo priznanje mogoče razumeti le kot priznanje terjatve, ki jo je dejansko plačal oziroma terjatve za mesec februar. Nasprotno, plačilo zneska 35.352,00 SIT bi bilo mogoče razumeti kot upniku izkazani namen, da realizira svojo obveznost plačila zneska po opominu oziroma zneska 100.960,00 SIT. Glede na ugotovljeno se izkaže dolžnikova pritožba za neutemeljeno. Zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).