Jedro

Teorija je pravilo iz prvega odstavka 5. člena ZPP (1977) poimenovala načelo obojestranskega zaslišanja oziroma načelo zaslišanja strank, vendar je njegovo bistvo v tem, da mora sodišče zaradi enakosti vseh pred zakonom omogočiti vsaki stranki v pravdi, da opravi vsa tista procesna dejanja, ki jih lahko opravi tudi druga pravdna stranka. To velja predvsem za procesna dejanja, s katerimi izražata stranki svoje zahteve, stališča, predloge, dejanske navedbe, odgovore na navedbe nasprotne stranke itd. Zajema seveda tudi pravico stranke, da je zaslišana kot stranka in zlasti v zvezi s tem, da sta zaslišani obe. Vendar je na sodišču, da odloči, ali bo izvedlo ta dokaz ali ne (264. člen ZPP (1977)), pač odvisno od potreb dokaznega postopka. Če zadoščajo drugi dokazi, se ta dokaz ne izvede.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek naj, se razveljavi prodajna pogodba za mesnico v S., ki sta jo sklenila toženca 15.07.1998, in da mora toženka s tožnikom skleniti prodajno pogodbo za ta prostor za ceno 712.722,50 SIT. Ugotovilo je namreč, da sta stranki 14.04.1998 sklenili pisni dogovor o uporabi poslovnega prostora in da najemna pogodba z dne 01.06.1995 preneha veljati z dnem 26.03.1998, s tem pa tudi določba v najemni pogodbi o tožnikovi predkupni pravici. Stranki z dogovorom o uporabi poslovnega prostora nista podaljšali prejšnje najemne pogodbe. Tožnik je imel možnost kupiti poslovni prostor pod enakimi pogoji kot drugi kupci.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Menilo je, da so bila pravilno ugotovljena vsa relevantna dejstva in da procesnih kršitev ni bilo. Ker sta se stranki 14.04.1998 dogovorili, da najemna pogodba preneha veljati, so s tem nehali veljati tožnikova predkupna pravica in vsi aneksi k pogodbi. Tožeča stranka ni izpodbijala dogovora. Številne pritožbene trditve so nepomembne.

Tožeča stranka je vložila revizijo proti obema sodbama iz vseh revizijskih razlogov in predlagala njuno razveljavitev in ponovno sojenje na prvostopnem sodišču. Trdi, da sta nižji sodišči prezrli, da v dogovoru z dne 14.04.1998 ni izrecno navedeno, da prenehajo veljati tudi vsi aneksi k pogodbi. Sodišči sta kršili določila 5. člena in 8. točke prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker nista hoteli zaslišati tožnika kot stranke, ki bi povedal, kako mu je bil kot neuki stranki ali mesarju dan v podpis omenjeni dogovor. Zakaj sodišče ni odgovorilo na pritožbene trditve o tem, da niso bile upoštevane določbe Zakona o obligacijskih razmerjih? Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V zvezi z uveljavljanimi procesnimi kršitvami velja povedati, da je v tej zadevi treba tudi v revizijskem postopku uporabiti določbe prejšnjega Zakona o pravdnem postopku (ZPP (1977)), ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo novega zakona (prvi odstavek 498. člena in 503. člen ZPP).

Ne gre za očitano kršitev 5. člena ZPP (1977), ki v prvem odstavku določa, da mora dati sodišče vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevah in navedbah nasprotne stranke. Teorija je sicer to pravilo poimenovala načelo obojestranskega zaslišanja oziroma načelo zaslišanja strank, vendar je njegovo bistvo v tem, da mora sodišče zaradi enakosti vseh pred zakonom omogočiti vsaki stranki v pravdi, da opravi vsa tista procesna dejanja, ki jih lahko opravi tudi druga pravdna stranka. To velja predvsem za procesna dejanja, s katerimi izražata stranki svoje zahteve, stališča, predloge, dejanske navedbe, odgovore na navedbe nasprotne stranke itd. Zajema seveda tudi pravico stranke, da je zaslišana kot stranka in zlasti v zvezi s tem, da sta zaslišani obe. Vendar je na sodišču, da odloči, ali bo izvedlo ta dokaz ali ne (264. člen ZPP (1977)), pač odvisno od potreb dokaznega postopka. Če zadoščajo drugi dokazi, se ta dokaz ne izvede. Po pregledu celotnega postopka v tej zadevi na prvi in drugi stopnji ugotavlja revizijsko sodišče, da je tožeča stranka imela na voljo ves čas možnost posredovati svoja stališča sodišču, dokaz za zaslišanje strank pa se je izkazal kot nepotreben ob predloženih in v dokaznem postopku preizkušenih listinah. Pravkar povedano velja tudi za raziskanje okoliščine, ali je toženka obvestila tožnika o nameravani prodaji (mimogrede, iz listin je razvidno, da ga je), saj ji tega zakon ni nalagal, zaradi razveljavljene najemne pogodbe pa tudi ta ne. Kršitve po 7. točki drugega odstavka 354. člena ZPP (1977) torej ni. Neutemeljen je tudi procesni očitek, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene trditve v zvezi z uporabo določb Zakona o obligacijskih razmerjih. O teh mu ni bilo treba govoriti, čim je ugotovilo, da tožnik ni imel predkupne pravice. Sicer pa je upravičeno pojasnilo, da na številne nepomembne trditve ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 378. člena ZPP (1977)). Tako tudi zdaj ne bo odgovora na revizijske trditve o tem, kako bi morala toženka obvestiti tožnika o prodaji in ga seznaniti s svojim sklepom o njej.

Pravilno je v izpodbijani sodbi zavzeto stališče, da je dogovor z dne 14.04.1998 o prenehanju najemne pogodbe z dne 01.06.1995 pomenil tudi prenehanje veljavnosti vseh aneksov k tej pogodbi. Aneks je del pogodbe in deli njeno usodo. Če neha veljati pogodba, neha veljati tudi aneks. Ta nima samostojne veljave, razen če ne ureja kakšne obveznosti samostojno, neodvisno od pogodbe. Za to pa v tem primeru ne gre. Z aneksom št. 4 z dne 29.01.1998 sta stranki le podaljšali čas trajanja najemnega razmerja in nič več. Z omenjenim dogovorom pa sta ugotovili, da najemna pogodba ne velja več, da pa sme tožnik uporabljati poslovni prostor do njegove prodaje. Dogovor je torej vsebinsko zajel tako pogodbo kakor tudi aneks. Zato ni bilo potrebno v dogovoru posebej omenjati aneksa. Sicer pa aneks sam nima nobene določbe o predkupni pravici. Povsem nerazumno je revizijsko sklepanje, da najemna pogodba velja, ker se nanjo sklicuje aneks, tega pa stranki nista izrecno razveljavili. To je sprto s sleherno logiko: pogodba je z dogovorom razveljavljena, ker pa ni posebej razveljavljen aneks k pogodbi, ki se nanjo sklicuje, pogodba velja ?! Skratka, materialnopravna presoja, da tožnik ni imel pogodbene predkupne pravice, je pravilna, nasledek tega pa je, da mu ne gresta zahtevka za razveljavitev prodajne pogodbe med tožencema in za sklenitev takšne pogodbe med tožnikom in toženko.

Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, ne gre pa niti za takšna, na katera mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka prvega odstavka 354. člena ZPP (1977) in preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava poleg tistega, kar se navaja v reviziji). Zato je sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP (1977)).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP (1977).