Jedro

Delodajalec ne more s samostojno tožbo izpodbijati odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo poda delavec, četudi gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, jo mora delodajalec upoštevati. Delavca ne more prisiliti, da ostane v delovnem razmerju niti se ne more sklicevati na dejstvo, da je po prejemu odpovedi delavca sam odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca lahko le v sporu, ki ga sproži delavec, ugovarja, da odpoved ni zakonita oziroma da niso podani pogoji za izplačilo odpravnine in odškodnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se v izpodbijanem delu (1. točka, prvi odstavek 3. točke in 4. točka) sodba s popravnim sklepom razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto plačo in izplačati mesečno neto plačo po posameznih mesecih in sicer za mesec oktober 2006 bruto 5.654,60 EUR, z odvodom predpisanih davkov in prispevkov in izplačilom neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2006 do plačila, za mesec november 2006 bruto 8.542,31 EUR z odvodom predpisanih davkov in prispevkov in izplačila neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2006 do plačila ter za mesec december 2006 bruto 8.206,24 EUR z odvodom predpisanih prispevkov in davkov in neto izplačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2007 do plačila, vse v roku osem dni pod izvršbo (1. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto odpravnino v znesku 11.225,00 EUR z odvodom predpisanih prispevkov oziroma davkov in izplačilom neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2006 (2. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini 46.910,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2006 dalje do plačila (1. odstavek 3. točke). V presežku od 80.538,40 EUR do 171.769,75 EUR je tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljen zavrnilo (2. odstavek 3. točke). Odločilo je, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka (4. točka). V nadaljevanju je sodišče po podanem predlogu tožnika dne 22. 4. 2010 izdalo sklep o popravi sodbe, s katerim je sodbo v 1. in 2. točki popravilo iz razloga, ker izrek sodbe vsebuje napačni naslov tožnika ter tudi napačen datum, pri čemer je vneslo pravilni naslov in datum.

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo v 2., 3., 4. in 5. točki (5. točke izrek ne vsebuje) in sicer iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi v delu, kjer je toženi stranki naloženo plačilo odpravnine v višini 11.225,00 EUR ter odškodnine v višini 46.910,25 EUR in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne kot neutemeljen in posledično odloči tudi o stroških postopka, ki jih je utrpela tožena stranka s tem sporom. Navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je izdalo sodbo, ki ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodba ne more preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov sodbe. Dejstvo namreč je, da tožena stranka sodbe ne more preizkusiti v izpodbijanem delu, saj ji je bilo naloženo, da mora plačati odpravnino v višini 11.225,00 EUR ter odškodnino v višini 46.910,25 EUR, pri čemer pa niti ne ve katero pravno podlago je sodišče prve stopnje uporabilo za utemeljitev izpodbijane sodbe. ZDR v 1. odstavku 112. člena namreč taksativno našteva razloge na strani delodajalca, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko delavec poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v 2. odstavku navedenega člena pa so nadaljnje določene pravice, ki gredo delavcu, to je odpravnina in odškodnina v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Sodišče je zapisalo le, da je „tožnik izvedel postopek izredne odpovedi po 112. členu, in sicer je odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz razloga, ker mu delodajalec od vrnitve na delo, pa do poslanega opomina, dne 18. 12. 2006 ni obračunal in izplačal plač oziroma nadomestil“, zaradi česar sodbe ni možno preizkusiti, katera abstraktna predvidena situacija iz 1. odstavka 112. člena ZDR je izpolnjena. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj šteje, da je bil poleg 112. člena ZDR izpolnjen tudi pogoj iz 110. člena ZDR, po katerem lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni v 112. členu ZDR in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka s strani tožene stranke. V tem delu sodba nima obrazložitve. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, saj je zapisalo, da je bil s strani tožnika podan pravni temelj za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar ne drži. Dejstvo je, da lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v skladu z določbo 1. odstavka 112. člena ZDR, če mu delodajalec več kot dva meseca ni zagotavljal dela in mu tudi ni izplačal zakonsko določenega nadomestila. Tudi nobeni drugi razlogi iz 1. odstavka 112. člena ZDR niso podani. Zaključiti je, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo izredne odpovedi, saj je bila tožena stranka v zamudi le za plačilo 19 dni dopusta za mesec oktober, 18 dni dopusta za mesec november in 9 dni nadomestila plače zaradi bolniškega odsotnosti za mesec november. Če seštejemo dneve plačil gre zato zaključiti, da tožena stranka ni vsaj dva meseca (60 dni) opustila izplačevanja plače, pač pa manj, konkretneje 46 dni, kot je to napačno ugotovljeno v izpodbijani sodbi. V smislu določil ZDR gre zato šteti, da nadomestilo plače ne gre šteti za „plačilo za delo“, temveč za drugi v zakonu določeni inštitut, kar pomeni, da tožena stranka ni izplačevala plačilo za delo le za 37 dni in ne dva meseca kot to določa 112. člen ZDR. Ker je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Kot pravilno uveljavlja pritožba, sodišče ni navedlo pravne podlage za odločanje pri čemer 1. odstavek 112. člena ZDR predvideva osem različnih situacij, ko delavec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, ob tem pa je tudi izrecno določeno, da delavec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v osmih dneh po tem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo. Sodbe v tem delu glede izpolnjevanja pogojev iz 112. člena ZDR, ki v celoti ureja razloge na stranki delodajalca ter v 2. odstavku istega člena tudi pravico do odpravnine za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tudi odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, pa ni mogoče preizkusiti, saj sodišče navede le, da je tožnik postopal v skladu z zakonom pri čemer se sodišče ne opredeli do roka iz 1. odstavka 112. člena ZDR ter tudi ne obrazloži pogoja iz 1. odstavka 110. člena ZDR glede nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Sodišče niti ne navede, kateri zakoniti razlog izmed osmih alinej 112. člena ZDR je podan.

Med strankama v postopku ni bilo sporno, da velja pogodba o zaposlitvi za delovno mesto prokurista sklenjena dne 15. 10. 2001, pri čemer so bile skladne tudi navedbe, da je po pravnomočni sodbi Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek v Slovenj Gradcu, tožena stranka tožnika pozvala nazaj na delo. Po vrnitvi na delo je izkoristil letni dopust od 12. 10. 2006 do 20. 11. 2006, pri čemer je bil tožnik tudi v bolniškem staležu, in sicer od 21. 11. 2006 do 19. 12. 2006. Sodišče je tudi ugotovilo, da je tožena stranka izdala odredbo z dne 20. 12. 2006, iz katere izhaja, da je direktor tožene stranke tožniku prepovedal do nadaljnjega vstop v podjetje in naložil varnostnikom in vratarjem, naj mu prepovejo vstop v podjetje. Tako je bil tožnik zaradi odredbe onemogočen pri vstopu k toženi stranki. Tožnik je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neizplačanih plač za mesec oktober in november, prav tako pa je tožena stranka pričela s postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar ga ni dokončala tako, da je štela, da je tožnik podal enostransko odpoved. Sodišče je tako tožniku priznalo plače za čas od 15. 10. 2006 do 27. 12. 2006 ter od bruto odpravnine v znesku 11.225,00 EUR ter odškodnino v višini 46.910,25 EUR.

Bistveno za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tako s strani delodajalca kot delavca je, da delovno razmerje preneha takoj brez odpovednega roka. To izhaja tako iz 1. odstavka 110. člena ZDR, v primeru odpovedi s strani delavca pa smiselno tudi iz 2. odstavka 112. člena ZDR. Delodajalec ob tem ne more s samostojno tožbo izpodbijati odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo poda delavec, tudi če gre za izredno odpoved delavca, jo mora delodajalec kot odpoved pogodbe o zaposlitvi upoštevati. Ob upoštevanju ustavne pravice do svobode dela (49. člen Ustave Republike Slovenije) delodajalec delavca ne more prisiliti, da ostane v delovnem razmerju oziroma uspešno v postopku uveljavljati, da je kasneje delavcu tudi sam odpovedal pogodbo o zaposlitvi, to sicer navaja pritožba. Pri izredni odpovedi v sporu, ki ga sproži delavec, lahko ugovarja, da delodajalec ni dolžan plačati odpravnine in odškodnine po 2. odstavku 112. člena ZDR, kot je bilo v predmetnem sporu.

Tako bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku primarno ugotoviti zakoniti razlog za izredno odpoved pogodbe delavca in tudi izpolnjevanje ostalih pogojev iz 112. člena ZDR ter 1. odstavka 110. člena ZDR, saj lahko delavec lahko zahteva izplačilo odpravnine določene za primer redne odpovedi iz poslovnih razlogov in odškodnine le v takšnem primeru.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu glede izplačila odpravnine in odškodnine razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.