Jedro

Materialnopravno pravilna je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je upoštevalo, da je sicer mogoč drugačen način izpolnitve preživninske obveznosti, vendar to pomeni prenehanje obveznosti le v primeru, če bi upnica oziroma zakonita zastopnica s tem soglašala. V konkretnem primeru pa zakonita zastopnica zanika obstoj drugačnega dogovora o načinu izpolnitve dolžnikove preživninske obveznosti, medtem ko dolžnik zatrjuje kompenzacijo svoje obveznosti do mld. otroka s svojo terjatvijo do zakonite zastopnice, za kar pa narava terjatve, ki je predmet tega postopka, zatrjevanega načina izpolnitve niti ne dopušča. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da roditelj, ki je dolžan preživljati svoje mladoletne otroke, ne more sam izbrati, ali bo plačeval določen denarni znesek kot preživnino ali pa jim bo zagotovil preživljanje na drug način. Ob upoštevanju načela formalne legalitete, je v izvršilnem naslovu določeno, na kakšen način naj dolžnik svojo obveznost izpolnjuje. Odstop od navedenega pravila je sicer mogoč, vendar le ob soglasju obeh staršev, kar pa v konkretnem primeru ni izpolnjeno, saj takšen dogovor ni dopusten, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Terjatev, ki izvira iz zakonite obveznosti preživljanja, ne more prenehati s pobotom in tudi ne s kakršnokoli medsebojno terjatvijo zakoncev iz naslova skupnega premoženja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, upnica pa stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I. ugovor dolžnika zavrnilo, v točki II. pa je odločilo, da dolžnik sam nosi svoje stroške ugovornega postopka ter v točki III. naložilo dolžniku, da je dolžan upniku, v roku 8 dni, povrniti 512,40 EUR stroškov ugovornega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da odloči v smeri pritožbenih navedb. Navaja, da je sodišče zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi, s katerim mu je bilo naloženo plačilo preživnine za hčerko, za obdobje od julija 2014 do maja 2019. Dolžnik je skušal pojasniti, da je celotno preživnino že plačal in to ne le za navedeno obdobje, pač pa za 22 let vnaprej, a sodišče kljub predloženim dokazom tega ni sprejelo. Stališče sodišča je, da je _„smiselno navajal, da je svojo preživninsko obveznost do mld. upnice pobotal s svojo terjatvijo do zakonite zastopnice.“_ Stališče sodišča, da se je dolžnik smiselno skliceval na pobot, je pravno in dejansko napačno. Da bi sploh lahko govorili o pobotu s terjatvijo do zakonite zastopnice upnice, bi dolžnik najprej moral imeti terjatev do nje, a je ni imel in tudi ni zatrjeval, da jo je imel. Iz navedb v ugovoru je razvidno, da je imel dolžnik svoje lastno premoženje v vrednosti nad 350.000,00 EUR, ki ga je zakonita zastopnica upnice na lastno željo sprejela kot preživnino za 22 let, dolžnik pa ji je to premoženje prepustil in pri tem celo bistveno preplačal preživnino za to obdobje. Tako obsežen prenos premoženja nedvomno pomeni plačilo preživnine, ki sta jo obe stranki šteli za poplačano za vseh 22 let vnaprej, za kar je zakonita zastopnica upnice podpisala potrdila o plačani preživnini. To je dolžnik smiselno zatrjeval, tako v ugovoru, kot v vlogi z dne 2. 6. 2020, predvsem v prvi alineji na zadnji strani, ki se glasi: Dolžnik nikakor ne priznava „_da preživnine ni plačal in da so potrdila fiktivna,_ kot se to trdi v upničini vlogi." Sam poudarja, da je celotno preživnino plačal in še preplačal za vnaprej za 22 let, kot je to opisano v ugovoru. Sporazum z dne 30. 8. 2012 in dodatek z dne 24. 1. 2014 nista v ničemer fiktivna in nična, saj je zakonita zastopnica prejela velik del dolžnikovega premoženja - če bi dolžnik svoj del tega premoženja prodal, bi dobil denar, s katerim bi spet lahko vnaprej poplačal preživnino za 22 let. Ker pa je zakonita zastopnica to premoženje želela v naravi, je bilo nanjo prenešeno v takšni obliki, stranki pa sta šteli, da je s tem pokrita celotna preživnina. Ker dolžnik ni imel nobene terjatve do zakonite zastopnice upnice, ni bilo nobenega pobota, sodišče pa je s tem, ko je zavzelo nasprotno stališče, zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo ter bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (podana je kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, saj obstaja nasprotje med tem kar je dolžnik v resnici navajal in tem kar sodišče misli, da je navajal). Ni dvoma, da upničino voljo oblikuje njena zakonita zastopnica, ki je s tem, ko je dolžniku podpisala potrdilo o prejemu preživnine (potem ko ji je ta prepustil premoženje v vrednosti 350.000,00 EUR) jasno pokazala, da se s takšnim načinom izpolnitve strinja. Verjetno je šlo za drugačen način izpolnitve, kot je določen v sodni poravnavi, vendar pa se je zakonita zastopnica upnice s tem strinjala. Pravno gledano je šlo za nadomestno izpolnitev v smislu 283. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) saj je zakonita zastopnica, namesto vsakomesečnega preživninskega obroka na roke, prejela premoženje v fizični obliki. Pri tem ni zanemarljivo, da gre za stanovanje, v katerem lahko upnica in njena mati živita, prav tako je bil avto namenjen prevozu upnice. Dolžnik je svoje premoženje izročil, na podlagi dogovora z upničino materjo, ki je bila upravičena sklepati tak dogovor, pri čemer dolžnik domneva, da je zakonita zastopnica ocenila, da je dogovor tudi v korist njene hčerke, saj bi v nasprotnem primeru - če bi se izkazalo da je s takšnim načinom ravnala v hčerino škodo, lahko govoriti o kaznivem dejanju izneverjenja po 215. členu KZ-1. Dolžnik je bil pri sklepanju zatrjevanega dogovora prepričan, da je to v hčerino korist, še posebej, ker je prepustil za 350.000,00 EUR premoženja, preživnina za 22 let pa bi znašala zgolj 132.000,00 EUR, torej je svojo obveznost bistveno preplačal. Dolžnik nasprotuje tudi zavrnitvi ugovora glede rubeža v stanovanju na naslovu Ulica 3 v X. Poudarja, da v stanovanju ne živi in da imena A. A. na nabiralniku ni, kar pomeni, da se dopušča rubež v popolnoma tujem stanovanju. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo upnica predlaga njeno zavrnitev. Dolžnik v pritožbi vztraja, da je skušal pojasniti, da je celotno preživnino že plačal in to ne le za navedeno obdobje (od julija 2014 do maja 2019), pač pa za 22 let vnaprej. Ne drži, da dolžnik ni uveljavljal pobota, saj sam navaja v pritožbi „_da je iz navedb v ugovoru razvidno, da je imel dolžnik svoje lastno premoženje v vrednosti nad 350.000,00 EUR, ki ga je zakonita zastopnica na lastno željo sprejela kot preživnino za 22 let, dolžnik pa je to premoženje prepustil in pri tem celo bistveno preplačal preživnino za to obdobje.“_ Dolžnik tudi ponavlja, da potrdila o plačilu niso fiktivna. Že dejstvo, da so bila podpisana vnaprej, datumi pa ne ustrezajo datumu podpisov, dokazujejo fiktivnost potrdil. Trditev, da naj bi zakonita zastopnica v letu 2014 podpisala potrdila o plačilu preživnine za mld. otroka, za vsa leta vnaprej, nima podlage v realnosti, saj je v letu 2014, kljub razvezi na sodišču v juliju 2014, zakonska zveza še obstajala in ni bilo potrebe za urejanje preživninskih vprašanj. V tej zadevi tudi ne gre za nadomestno izpolnitev v smislu 283. člena OZ, saj je možna le med istimi strankami, tako da se predmet prvotne obveznosti spremeni z drugim predmetom. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

6. Dolžnik uveljavlja ugovorni razlog po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, to je prenehanje terjatve, na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi sodne poravnave, ki v tem postopku predstavlja izvršilni naslov. Dolžnik namreč v ugovoru zatrjuje, da je celotno preživninsko obveznost že plačal, kar dokazuje s šestimi potrdili o plačilu zneska 6.000,00 EUR (za leto 2014 do 2019), ki so podpisana s strani zakonite zastopnice B. B. in so bila dejansko sestavljena že v letu 2014, ko sta se dolžnik in B. B. dogovorila o delitvi skupnega premoženja. Pri tem dolžnik pojasnjuje, da sta bila vsak do 1/2 solastnika stanovanja, na naslovu Ulica 12, Y., v izmeri 234,48 m2 ter dveh parkirnih mest in da je znašala vrednost premoženja cca. 700.000,00 EUR. Stranki sta se, po nasvetu odvetnika D. dogovorili, da se obveznost B. B. do dolžnika iz naslova skupnega premoženja, poravna na ta način, da se šteje, da je preživnina za hčerko plačana za vnaprej (za celotno obdobje do konca njenega šolanja), kar dokazujejo priložena potrdila, sklenila pa sta še dodatek št. 1 k sporazumu o ugotovitvi obsega premoženja z dne 30. 8. 2012 tako, da ji je dolžnik zgolj formalno podaril svojo polovico stanovanja, avtomobil in motorno kolo.

7. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da dolžnik obstoja izvršilnega naslova ne izpodbija, da pa dovoljeni izvršbi ugovarja iz razloga celotnega vnaprejšnjega poplačila terjatve, ko smiselno navaja, da je svojo preživninsko obveznost do mld. upnice izpolnil tako, da jo je pobotal s svojo terjatvijo do zakonite zastopnice upnice, ki naj bi izhajala iz delitve skupnega premoženja ob razvezi zakonske zveze, za kar je priloženih več potrdil o plačilih, ki jih je zakonita zastopnica lastnoročno podpisala.1 Zadnje potrdilo nakazuje, da je bilo potrdilo podpisano vnaprej, sicer pa med strankama ni sporno, da so bila vsa potrdila podpisana vnaprej, že v letu 2014. Sodišče prve stopnje je, na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja ugovor zavrnilo, saj dolžnik zatrjuje kompenzacijo svoje obveznosti do mld. otroka s svojo terjatvijo do zakonite zastopnice upnice, pri čemer je pobot, na podlagi 316. člena OZ, v takšnem primeru izključen.

8. V skladu z določbo prvega odstavka 270. člena OZ obveznost preneha, ko je izpolnjena, kot tudi v drugih z zakonom določenih primerih. Sodišče pa v izvršilnem postopku samostojno presoja ali so podani razlogi, ki preprečujejo izvršbo, v skladu s prvim odstavkom 55. člena ZIZ, pri čemer je eden od njih tudi prenehanje terjatve na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe oz. če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave, kar zatrjuje dolžnik v tej zadevi.

9. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je materialnopravno pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je upoštevalo, da je sicer mogoč drugačen način izpolnitve preživninske obveznosti, vendar to pomeni prenehanje obveznosti le v primeru, če bi upnica oz. zakonita zastopnica s tem soglašala. V konkretnem primeru pa zakonita zastopnica zanika obstoj drugačnega dogovora o načinu izpolnitve dolžnikove preživninske obveznosti, medtem ko dolžnik zatrjuje kompenzacijo svoje obveznosti do mld. otroka s svojo terjatvijo do zakonite zastopnice, za kar pa narava terjatve, ki je predmet tega postopka, zatrjevanega načina izpolnitve niti ne dopušča. Pritožbeno sodišče le še dodaja, da je ustaljeno stališče sodne prakse, da roditelj, ki je dolžan preživljati svoje mladoletne otroke, ne more sam izbrati, ali bo plačeval določen denarni znesek kot preživnino ali pa jim bo zagotovil preživljanje na drug način. Ob upoštevanju načela formalne legalitete, je v izvršilnem naslovu določeno, na kakšen način naj dolžnik svojo obveznost izpolnjuje. Odstop od navedenega pravila je sicer mogoč, vendar le ob soglasju obeh staršev, kar pa v konkretnem primeru ni izpolnjeno, saj takšen dogovor ni dopusten, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Terjatev, ki izvira iz zakonite obveznosti preživljanja, ne more prenehati s pobotom (5. točka 316. člena OZ) in tudi ne s kakršnokoli medsebojno terjatvijo zakoncev iz naslova skupnega premoženja.2

10. Sodišče druge stopnje je sklep preizkusilo še v ostalem delu, ko dolžnik ugovarja rubežu na naslovu Ulica 3 v X. in v izpodbijanem stroškovnem delu in se tudi v tem delu v celoti sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje ter uporabljeno pravno podlago, v izogib ponavljanju. Glede pravilnosti odločitve o stroških, je pri preizkusu po uradni dolžnosti ugotovilo, da jih je sodišče prve stopnje, v skladu s petim in šestim odstavkom 38. člena ZIZ, pravilno odmerilo ob upoštevanju veljavne Odvetniške tarife ter jih naložilo v plačilo dolžniku.

11. Iz navedenih razlogov je zato pritožba neutemeljena in ker je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo in ker tudi ni storilo nobene takšne kršitve pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, ni možen zaključek o neutemeljeno povzročenih pritožbenih stroških in jih ni mogoče naložiti v plačilo upniku, zato je v zvezi s temi stroški pritožbeno sodišče odločilo, da jih dolžnik krije sam (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

13. Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, stroški upnika, nastali z njegovo vložitvijo, niso bili potrebni za izvršbo, zato jih krije upnik sam (peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Iz priloženih potrdil izhaja, da je zakonita zastopnica prejela v gotovini preživnino za mld. upnico za leto 2014 (potrdilo z dne 1.12.2014), za leto 2015 (potrdilo z dne 10. 12. 2015), preživnino za leto 2016 (potrdilo z dne 2. 12. 2016), preživnino za leto 2017 (potrdilo z dne 21. 12.2017), preživnino za leto 2018 (potrdilo z dne 1. 12. 2018), preživnino za leto 2019 (potrdilo z dne 5. 12. 2019) in preživnino za leto 2020 (potrdilo z dne 4. 12. 2020). 2 Gl. sklep VSL IV Cp 2465/2016.