Jedro

Tožnik zatrjuje, da sta mu toženca povzročila materialno in nematerialno škodo, ker obveznosti iz sodne poravnave nista izpolnila in se je iz tega razloga vodil izvršilni postopek pred Okrajnim sodiščem v Radovljici. Tožnik torej zatrjuje, da je do škodnega dogodka prišlo v Sloveniji, kar pomeni, da je glede na določbo 2. tč. 7. člena Uredbe Sveta (EU) št. 1215/2012 podana pristojnost slovenskega sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

_Odločitev sodišča prve stopnje_

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se ugovor pristojnosti sodišča Republike Slovenije glede prvo toženca zavrne.

_Pritožbene navedbe_

2. Toženca vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da je za odločanje o zahtevku zoper prvo toženca izključno pristojno sodišče v Avstriji, kjer ima prvo toženec stalno bivališče. 3. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je drugo toženec ugovarjal pasivno legitimacijo. Navajal je, da tožnik pasivne legitimacije drugo toženca ni natančno pojasnil in da ni pojasnil domnevne solidarne obveznosti tožencev.

4. Iz trditvene podlage tožnika izhaja, da je spor nanaša na obveznosti iz sodne poravnave z dne 8. 1. 2014, ki je bila sklenjena pred Okrajnim sodiščem v Radovljici I K 000/2012, v zvezi z obveznostmi iz pravdne zadeve, ki se je vodila pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani IV P 1379/2015. V obeh postopkih sta nastopala le tožnik in prvo toženec. Drugo toženec v teh postopkih ni nikoli sodeloval. Drugo toženec je zatrjeval, da v zatrjevana protipravna dejanja ni bil vpleten.

5. Sodišče je zmotno ugotovilo, da se obveznost tožencev opira na isto pravno in dejansko podlago, te ugotovitve pa tudi ni obrazložilo, zato je podana kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

6. Sodišče je spregledalo Uredbo Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000, ki v prvem odstavku 2. člena določa, da so lahko osebe s stalnim bivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodiščem te države članice.

7. Toženca predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da se „ugovoru o krajevni pristojnosti“ ugodi in se izreče, da ni podana sodna pristojnost slovenskega sodišča, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

8. Toženca sta tudi priglasila pritožbene stroške.

_Odgovor na pritožbo_

9. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

_O utemeljenosti pritožbe_

10. Pritožba ni utemeljena.

_Odgovori na pritožbene navedbe_

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je obrazložitev sklepa sodišča prve stopnje skopa, pa vendar je odločitev pravilna iz sicer drugih procesnopravnih razlogov.

12. Za presojo (ne)utemeljenosti ugovora prvo toženca je odločilna trditvena podlaga tožnika, na kateri utemeljuje pravovarstveni zahtevek zoper oba toženca. V navedeni fazi postopka se ne presoja utemeljenost zatrjevanih dejstev, ugotavlja se le, ali zatrjevana dejstva utemeljuje slovensko jurisdikcijo, zato so irelevantne pritožbene navedbe, da drugo toženec ni pasivno legitimiran, ker ni bi bil udeležen pri protipravnih ravnanjih, ki jih v tožbi zatrjuje tožnik.

13. Protispisni so ugovori drugo toženca, da tožnik ni navedel dejstev, na podlagi katerih utemeljuje solidarno odgovornost tožencev in pasivno legitimacijo drugo tožnika.

14. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je kot tožnik v pravdni zadevi I P 528/2009 vložil tožbo na plačilo zoper tožene stranke: 1. A., AG, 2. B. B. in 3. C. C., ki jih je zastopal prvo toženec kot odvetnik, da je bilo s sodbo I P 528/2009 z dne 29. 4. 2013 med drugim razsojeno, da je tožnik dolžan plačati C. C. 11.843,94 EUR, da je sodba postala pravnomočna 1. 3. 2014, izvršljiva pa 17. 3. 2014, da je se pred Okrajnim sodiščem v Radovljici v zadevi I K 000/2012 vodil kazenski postopek zoper tožnika po zasebni tožbi zasebnih tožilcev B. B. in prvo toženca v tem postopku zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, da je bilo s sodno poravnavo I K 000/2012 z dne 8. 1. 2012 med drugim dogovorjeno, da „Drugi zasebni tožilec D. D. s podpisom te poravnave prevzame plačilo pravdnih stroškov, ki so s sodbo z dne 29. 4. 2013 pod opr. št. I P 528/2009 Okrožnega sodišča v Kranju priznani tretje tožencu C. C. v znesku 11.843,94 EUR“, da tožnik in prvo toženec nista bila nikoli v neposredno pravnem poslovnem odnosu, ker sta vedno nastopala tožnik kot stranka postopka, prvo toženec pa kot pooblaščenec nasprotnih strank, da je prvo toženec pri sklepanju sodne poravnave nastopal kot pooblaščenec-odvetnik, kar izhaja tudi iz dejstva, da je prevzel terjatev C. C., da je odvetnik D. D. prenesel dejavnost odvetništva na družbo O., da je drugo toženka plačevala obveznosti prvo toženca, ker je očitno štela njegovo obveznost kot svojo obveznost, da sta iz teh razlogov toženca za vtoževane obveznosti solidarno odgovorna, zato za njiju tožnik v nadaljevanju uporablja izraz tožena stranka, da toženi stranki nista spoštovala sodne poravnave, da se je po sklenitvi sodne poravnave izkazalo, da tožena stranka ni imela pooblastila za zastopanje C. C., da je tožnik ob sklepanju sodne poravnave upravičeno verjel, da je tožena stranka za sklenitev sodne poravnave imela pooblastilo C. C., da tožnik ne bi sklenil sodne poravnave, če bi vedel, da tožena stranka nima pooblastila C. C., da iz razloga, ker tožena stranka obveznosti iz sodne poravnave ni izpolnila, je C. C. vložil zoper tožnika izvršbo, da v primeru, če bi tožena stranka izpolnila obveznost iz sodne poravnave, do izvršilnega postopka In 00/2014, ki se je vodil zoper tožnika kot dolžnika pred Okrajnim sodiščem v Radovljici, ne bi prišlo, da je bilo prvo tožencu s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 1379/2015 naloženo, da tožniku plača obveznost, ki jo je prevzel s sodno poravnavo, da tožnik v tem postopku uveljavlja materialno in nematerialno škodo in sicer 1.653,76 EUR za škodo, ki mu je nastala v postopku izvršbe In 00/2014, 949,80 EUR za škodo, ki mu je nastala zaradi neresnega pogajanja tožene stranke v postopku IV P 1379/2015, 97,10 EUR zaradi udeležbe tožnika v postopku, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani VL 000/2014, in 3.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo zaradi okrnitve dobrega imena.

15. Sodišče prve stopnje je odločitev zmotno oprlo na Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP). Pravila ZMZPP so subsidiarne narave in se uporabijo le za razmerja, ki niso urejena v drugem zakonu ali v mednarodni pogodbi (4. člen ZMZPP).

16. Prvo toženec ima stalno bivališče v Avstriji, drugo toženka pa ima sedež v Sloveniji, tožba je bila vložena 30. 12. 2019, zato je za odločitev relevantna Uredba Sveta (EU) št. 1215/2012 o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki se uporablja od 15. 1. 2015. Pritožba se zato zmotno sklicuje na Uredbo (ES) 44/2001 o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, kar pa ni odločilno tudi ne iz razloga, ker iz 80. člena Uredbe Sveta (EU) št. 1215/2012 izhaja, da se sklicevanje na Uredbo (ES) 44/2001 šteje za sklicevanje na Uredbe Sveta (EU) št. 1215/2012. 17. Pritožba pravilno navaja, da so osebe s stalnim bivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo lahko tožene pred sodišči te države članice (1. točka prvega odstavka 4. člena Uredbe Sveta (EU) št. 1215/2012). Pritožba pa spregleda, da Oddelek 2 Uredbe Sveta (EU) št. 1215/2012 ureja tudi posebno pristojnost. Za konkreten primer je odločilna 2. tč. 7. člena Uredbe Sveta (EU) št. 1215/2012, ki določa, da je „oseba s stalnim bivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici v zadevah v zvezi z delikti in kvazidelikti pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka“.

18. Tožnik zatrjuje, da sta mu toženca povzročila materialno in nematerialno škodo, ker obveznosti iz sodne poravnave nista izpolnila in se je iz tega razloga vodil izvršilni postopek In 00/2014 pred Okrajnim sodiščem v Radovljici. Tožnik torej zatrjuje, da je do škodnega dogodka prišlo v Sloveniji, kar pomeni, da je glede na določbo 2. tč. 7. člena Uredbe Sveta (EU) št. 1215/2012 podana pristojnost slovenskega sodišča. 19. Sodna poravnava in pravdna zadeva IV P 1379/2015, ki se je vodila pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, v kateri je tožnik uspel z zahtevkom zoper prvo toženca, s katerim je zahteval izpolnitev obveznosti iz sodne poravnave, škoda, ki jo zatrjuje tožnik v tem postopku, ki naj bi mu nastala v izvršilnem postopku, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Radovljici, kažejo na tesno povezavo med sodiščem in sporom. Ta dejstva pa ob upoštevanju 16. tč. Uredbe Sveta (EU) št. 1215/2012 še dodatno utemeljujejo pristojnost slovenskega sodišča v tem sporu.1

20. Tožnik je navedel dejstva, na podlagi katerih utemeljuje solidarno odgovornost tožencev. Drugo toženec ima sedež v Sloveniji. Tudi ta dejstva potrjujejo slovensko jurisdikcijo. Prva točka 8. člena Uredbe Sveta (EU) št. 1215/2012 namreč določa, da „Oseba s stalnim bivališčem v državi članici, je lahko tožena tudi, če je ena od več toženih oseb, tudi pred sodiščem kraja, kjer ima ena od njih stalno bivališče, če so tožbeni zahtevki med seboj tako tesno povezani, da jih je smotrno obravnavati in o njih odločati skupaj, da bi se s tem izognili tveganju nezdružljivosti sodnih odločb, ki bi lahko bile posledica ločenih postopkov.“ _Odločitev pritožbenega sodišča_

21. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

_O pritožbenih stroških_

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (šesti odstavek 163. člena ZPP).

1 16. tč. Uredbe Sveta (EU) št. 1215/2012 določa: „Poleg stalnega bivališča bi morala obstajati tudi alternativna podlaga pristojnosti, ki temelji na tesni povezanosti sodišča s sporom, ali ki pripomore k pravilnemu delovanju pravosodja. Obstoj tesne povezave bi moral zagotoviti pravno varnost in preprečiti možnost, da bi bil toženec tožen pred sodiščem druge članice, katerega pristojnosti ni bilo mogoče razumno predvideti. To je pomembno zlasti v sporih v zvezi z nepogodbenimi obveznostmi, ki izvirajo iz kršitve zasebnosti in osebnostnih pravic, vključno z obrekovanjem.“