Jedro

Za uspešno uveljavljanje zahtevka po 77. čl. ZD mora tožnica dokazati ne samo, da je zapustnica naredila veljavno oporoko in njeno vsebino, temveč tudi, da je bila oporoka (pred njeno smrtjo) uničena, in to brez njene vednosti. Glede na domnevo, da uničenje oporoke predstavlja njen preklic, je sklepanje, da takšna oporoka še vedno izraža njeno pravo voljo, utemeljeno le v primeru, ko zapustnica za uničenje ni vedela.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je pokojna CP zapustila veljavno pisno lastnoročno oporoko z dne 4.6.1995, z vsebino, kot izhaja iz fotokopije oporoke, in sicer, da je za dediča zaščitene kmetije nepremičnine pri vl. št. 57 in 268, oboje k.o. L pod S, določila brata AP. Tožeči stranki je naložilo, da nasprotni stranki povrne pravdne stroške, in sicer drugi toženki v znesku 1.442,28 EUR, tretji in četrti toženki pa v višini 2.471,24 EUR.

Zoper takšno odločitev se v dveh ločenih pritožbah pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 73/2007- UPB3 s spremembami, ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi, ki jo je vložila sama, tožnica obširno opisuje (dobre) odnose med zapustnico in AP ter njegovo skrb za zapustnico in njeno kmetijo. Obstoj in vsebino oporoke, ki jo je zapustnica naredila v zameno za skrb in jo pripoznava tudi prva, peta, šesta in sedma tožena stranka. Pritožnica poudarja, da je pojasnila, v kakšnih okoliščinah je bila oporoka uničena. Glede tega ni bila v nikakršni dilemi, kot to sklepa sodišče. Novembra 2003 je namreč zagorelo gospodarsko poslopje s hlevom, ki ga je zapustnica uporabljala tudi za skladiščenje dokumentov. Oporoka, ki je bila napisana na manjšem tankem listu formata 20x15 cm (kar sta potrdili sedma toženka in priča F), se v požaru ni mogla ohraniti. Pritožba graja stališče sodišča, ki se mu ne zdi verjetno, da bi se oporoka hranila v hlevu in ne v hiši, saj predložene fotografije dokazujejo nasprotno. Domneva, da je oporoka zgorela zgorela v požaru, pa izhaja tudi iz izpovedi priče M. Res je zatrjevala, da zapustnica ni skrbela za svoje stvari, vendar pa se ves čas opira na dejstvo, da je bila oporoka uničena v požaru. Sodišče bi moralo dokaze o naključnem uničenju presoditi v luči osebnih razmer pokojne, njenih navad in načina življenja. Sodišču nadalje očita, da se ni opredelilo do dejstva, da zapustnica ni nikoli spremenila svoje volje o tem, da bo AP njen dedič. Napačno si je razlagalo njegovo ravnanje pri sestavi smrtovnice, saj njegova navedba, da po zapustnici ni oporoke, pomeni le, da oporoke tedaj ni imel pri sebi.

V pritožbi, vloženi po odvetniku, pritožnica navaja, da bi sodišče zahtevek lahko zavrnilo le, če bi ugotovilo, da je zapustnica sama uničila oporoko. Sodbe se naj ne bi dalo preizkusiti, saj o tem dejstvu nima razlogov. Sodišču očita, da bi že na podlagi ugotovitve, da je AP skrbel za zapustnico in njeno kmetijo, lahko zaključilo, da oporoke zapustnica ni uničila, oziroma dopustila, da je ostala uničena. Razlogi sodbe so zato v nasprotju z izrekom, kar predstavlja procesno kršitev po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Pritožba sodišču nadalje očita, da se ni opredelilo do nekaterih izpovedb prič, ki so potrdile dobre odnose med njima, ter fotografij, ki kažejo na nered pri zapustnici. Meni, da je tožnica dokazala, da zapustnica oporoke ni mogla uničiti, saj za to ni bilo razloga. Ker je bila stara in bolna, med smrtjo in požarom pa je poteklo malo časa, ni mogla vedeti za uničenje oporoke.

V odgovoru na pritožbo se tožena stranka zavzema za zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravno podlago zahtevka predstavlja določba 77. čl. Zakona o dedovanju (Ur. list SFRJ, št. 15/76 s spremembami, v nadaljevanju ZD), ki določa, da ima učinek veljavne oporoke tudi oporoka,

ki je bila po naključju ali z dejanjem koga drugega uničena, izgubljena, skrita ali založena bodisi po oporočiteljevi smrti bodisi pred njegovo smrtjo, toda brez njegove vednosti. Za uspešno uveljavljanje zahtevka bi morala tožnica zatrjevati in dokazati ne samo, da je zapustnica naredila veljavno oporoko in njeno vsebino, temveč tudi, da je bila oporoka (pred njeno smrtjo) uničena, in to brez njene vednosti. Glede na domnevo, da uničenje oporoke predstavlja njen preklic (2. odst. 99. čl. ZD), je sklepanje, da takšna oporoka še vedno izraža njeno pravo voljo, utemeljeno le v primeru, ko zapustnica za uničenje ni vedela.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je CP 4.6.1995 naredila lastnoročno oporoko, s katero je kot dediča svojega premoženja določila svojega brata oziroma očeta tožnice AP, ki je sicer umrl za zapustnico (po podatkih iz matične knjige umrlih v prilogi C8 in C18 je zapustnica umrla 19.12.2003, AP pa 18.10.2004). Ocenilo je, da tožnici ni uspelo dokazati, da je bila oporoka (brez njene vednosti) uničena v požaru 15.11. 2003, v katerem je zgorelo gospodarsko poslopje s hlevom, saj je zelo neverjetno, da bi kdorkoli shranjeval oporoko v hlevu (glej razloge na strani 5 sodbe). Pritožba takšen dvom sodišča sicer utemeljeno graja, saj, upoštevaje splošne življenjske izkušnje, takšno ravnanje pri starejših ljudeh (zapustnica je bila ob požaru oziroma ob smrti stara 84 let) ni nenavadno. Dejstvo, da AP pri sestavi smrtovnice ni omenil oporoke, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže na to, da mu je bila znana (zanj neugodna) usoda oporoke.

Razpravljanje o tem, ali je bila oporoka v požaru novembra 2003 uničena ali ne, je po stališču pritožbenega sodišča pravzaprav nepotrebno. Tudi če bi se izkazalo, da je bila oporoka v požaru dejansko uničena, zahtevku zaradi nesklepčnosti ne bi bilo mogoče ugoditi. Glede na to, da je bila zapustnica ob požaru še živa, bi moralo priti do uničenja brez njene vednosti, česar pa tožnica ni (pravočasno) zatrjevala. V vlogi dne 24.9.2008 (list. št. 50) je sicer bežno omenila, da je bila zapustnica stara in pozabljiva, zaradi česar naj bi menila, da oporoka ni zgorela, vendar je bila vloga vložena po prvem naroku in glede na določbo 286. čl. ZPP torej prepozna. Ne glede na pomanjkljivo trditveno podlago pa tudi iz dokaznega postopka ne izhajajo okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da zapustnica ni vedela za možnost uničenja oporoke. S požarom gospodarskega poslopja je bila nedvomno seznanjena, saj je živela v sosednjem objektu. Glede na izpovedi prič pa je mogoče sklepati, da je bila zapustnica (kljub starosti in bolezni) še vedno razsodna, saj se je teden dni po požaru z zidarjem dogovarjala o obnovi gospodarskega poslopja (glej izpoved prič R in G na list. št. 75 in 77). Po oceni pritožbenega sodišča tako niso izkazane okoliščine, ki bi utemeljevale sklep, da zapustnica ni vedela za (domnevno) uničenje oporoke, pritožbeno zatrjevanje o nasprotnem pa ne more biti uspešno.

Glede na to, da tožnica ni zatrjevala in tudi ne dokazala vseh predpostavk, ki jih določa 77. čl. ZD, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevek zavrnilo, pravilna. Pritožbeno stališče, da bi bilo zahtevek mogoče zavrniti le, če bi zapustnica sama uničila oporoko, je pravno zmotno. Odsotnost takšne ugotovitve v izpodbijani sodbi ne onemogoča preizkusa njene pravilnosti, saj ne gre za odločilno dejstvo. Zatrjevana procesna kršitev po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana.

V obravnavanem sporu so toženci enotni sosporniki, saj je spor mogoče rešiti za vse na enak način (196. čl. ZPP). Pravdno dejanje enega, ki je koristno za vse, se razteza tudi na ostale. Glede na to, da so zahtevku nasprotovale druga, tretja in četrta toženka, pripoznave veljavnosti oporoke, ki so jo podali ostali toženci (izjave na list. št. 28, 29, 30), ni mogoče upoštevati.

Vse druge okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba (odnosi med zapustnikom in očetom tožnice, vztrajanje zapustnice pri tem, kdo naj bo njen dedič), so za odločitev nebistvene in ne vplivajo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

Ker v pritožbi zatrjevane kršitve niso podane, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. čl. ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).