Jedro

Niti tožena stranka niti organ prve stopnje pa se nista opredelila do tega ali je mogoče pri otroku govoriti o osebnostni ali vedenjski motenosti, tožena stranka pa prav tako ni ugotovila ali ugotovljena motenost (osebnostna ali vedenjska) bistveno ogroža otrokov zdrav osebnostni razvoj. Iz strokovnega mnenja z dne 12. 9. 2003, na katerega se tožena stranka tudi sklicuje, pri klinični ugotovitvi z diagnozo izhaja, da so pri otroku ugotovili normalno inteligentnost, hiperkinetično motnjo z vedenjsko motnjo, specifično motnjo računanja in abnormno družinsko situacijo, vendar tudi iz tega strokovnega mnenja ne izhaja opredelitev ali gre pri otroku za osebnostno ali vedenjsko motenost, prav tako pa tudi ni razvidno ali obstaja vzročna zveza med to njegovo morebitno motenostjo in otrokovim zdravim osebnostnim razvojem ter ali je ta zdrav osebnostni razvoj zaradi osebnostne ali vedenjske motenosti bistveno ogrožen. Samo na podlagi ugotovitev in zaključkov oziroma, le če so podani vsi elementi po 121. členu ZZZDR, lahko organ prve stopnje odloči, da se otroka odda v zavod. Po presoji sodišča tožena stranka v svoji obrazložitvi ni navedla svojih razlogov zakaj meni, da so podane okoliščine iz 121. člena ZZZDR in ob ugotovljenem dejanskem stanju ni navedla svojih razlogov zakaj meni, da je podana pri otroku motenost (osebnostna ali vedenjska) v tolikšni meri, da bistveno ogroža otrokov zdrav osebnostni razvoj (214. člen ZUP).

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. .... z dne ... odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne. 3. Tožnico se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ob reševanju pritožbe tožnice proti odločbi Centra za socialno delo A, št. ... dne ... odpravila besedilo izreka: "z dnem izvršljivosti te odločbe" in dodala nov odstavek: "B.B, roj. ..., Ulica C, A, je dolžna mld. D.D. pripeljati in ga oddati v Vzgojno izobraževalni zavod Smlednik v sedmih dneh po dokončnosti te odločbe", pritožbo tožnice pa je zavrnila. V svoji obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na 3. odstavek 53. člena in 1. odstavek 54. člena Ustave RS, zadnji pa določa, da imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke in da se ta pravica lahko staršem odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Tožena stranka se sklicuje na Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah in na Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89, RS, št. 64/01, v nadaljevanju: ZZZDR), in sicer na tista določila, ki so veljala v času odločanja organa prve stopnje. Tožena stranka povzema obravnavanje primera pred organom prve stopnje, strinja se z organom prve stopnje, da je potrebno otroka umakniti iz domačega okolja oziroma da mu je potrebno zagotoviti obliko pomoči z namestitvijo v ustrezni zavod. Otrok je vedenjsko problematičen, učno je bil neuspešen in je v šolskem letu 2002/2003 ponavljal 5. razred. Obravnavan je bil tudi pri komisiji za razvrščanje pri svetovalnem centru, ki je dne 12. 9. 2003 podala mnenje, da se naj otroku zagotovi vzgojni program ter ga namesti v Vzgojno izobraževalni zavod Smlednik. Tožena stranka tudi navaja, da je otrok imel v letu 2003 medikamentozno terapijo, mati je poročala o izboljšavah, poročila iz šole pa navajajo negativno vedenje, ki se še stopnjuje. Otrokova mati s takšnim pristopom otroku ni nudila ustreznega psihofizičnega razvoja, ker se otrokovo vedenje ni bistveno spremenilo, s tem pa se ogroža njegov nadaljnji razvoj in tudi šolanje, do česar pa mati ni dovolj kritična. Mati se z oddajo otroka v zavod ni strinjala, ne glede na informacije šole, organa prve stopnje ter svetovalnega centra, s čimer je vzgojno zanemarjala otroka. Vendar ta ugotovitev ni pomembna, kot tudi ne, da mati in otrok z namestitvijo v zavod ne soglašata. Pomembna je le ugotovitev, da je otrokov nadaljnji osebnostni razvoj ogrožen zaradi otrokove osebnostne in vedenjske motenosti, kar izhaja iz celotne spisne dokumentacije, natančno pa iz strokovnega mnenja komisije za usmerjanje. Na podlagi tega lahko organ prve stopnje sam, ne glede na soglasje staršev in otroka, na podlagi 121. člena ZZZDR odloči o oddaji otroka v zavod. Tožena stranka poudarja, da je pomembna le ugotovitev, da je otrokov nadaljnji osebnostni razvoj ogrožen zaradi otrokove osebnostne in vedenjske motenosti, kar izhaja iz celotne spisne dokumentacije, natančno pa iz strokovnega mnenja komisije za usmerjanje. Na podlagi tega lahko organ prve stopnje, ne glede na soglasje staršev in otroka, odloči o oddaji otroka v zavod. Pričakovati je, da bodo starši v okviru izvrševanja roditeljske pravice kritični do otrokovih vedenjskih ali osebnostnih težav, vendar v kolikor niso, je dolžnost centra za socialno delo, da otroka ustrezno zaščiti. Ni pa mogoče pričakovati, da bo do svojih težav kritičen otrok in njegov nadaljnji osebnostni razvoj ne more biti odvisen od njegove privolitve v ustrezno obliko pomoči. Tožena stranka zaključuje na podlagi poročil in mnenj, da je otroku nujno potrebno zagotoviti posebno obliko pomoči zaradi varovanja njegovih pravic in koristi, in sicer namestitev v zavod. Ob reševanju pritožbe pa je tožena stranka ugotovila, da izrek odločbe ni v celoti jasen in izvršljiv, ker ni navedena oseba, ki je zavezana izvršiti odločbo ter rok, v katerem je dejanje potrebno opraviti (213. in 286. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP). Tožena stranka je zato odpravila besedilo "z dnem izvršljivosti odločbe" in izrek dopolnila z dolžnostjo zavezanke, da otroka odda v zavod in določila paricijski rok, ki je krajši od zakonskih 15 dni, s čimer želi zagotoviti čimprejšnjo vključenost otroka v zavod. Tožena stranka kot neutemeljeno zavrača pritožbeno navedbo, da mati otroka ni imela dovolj časa, da bi se pripravila na ustno obravnavo ter da se je v zadevi razpravljalo v odsotnosti otrokove matere. Tožnica navaja, da je vabilo za obravnavo prejela 23. 10. 2003 in navaja, da ni bil spoštovan osemdnevni rok. Iz spisa je razvidno, da stranki res ni bil dan osemdnevni rok, ki pa po določilih ZUP ni absoluten in ni mogoče šteti, da stranki ni bila dana možnost sodelovanja. Stranka je prišla na obravnavo, bila seznanjena z vsemi dokazi, predvsem pa je bila opozorjena, da lahko poda nove dokazne predloge, teh ni podala, niti ni uveljavljala zahteve po strokovni pravni pomoči in ni podala pripomb k delu na obravnavi. Tudi ni utemeljen očitek, da je bilo odločeno v konspiraciji, ker je mati ves čas postopka bila seznanjena z vsemi stališči in dokazi in nazadnje na ustni obravnavi. V zvezi s sestavo strokovne komisije pa tožena stranka navaja, da je bila ta imenovana s sklepom z dne 13. 12. 2002 in se njeni člani niso spremenili. Kot izhaja iz spisa, je 24. 1. 2002 tožnica prevzela dokumentacijo, ki jo je organ prve stopnje vodil v zvezi z otrokom, v nadaljevanju postopka pa je bila seznanjena tudi z mnenjem strokovne komisije. Tožena stranka tudi zavrača ugovor, da bi moralo o namestitvi otroka v zavod odločati sodišče. Tožena stranka se pri tem sklicuje na 2. odstavek 10. člena ZZZDR, ki je veljal v času izdaje odločbe organa prve stopnje in poudarja, da je center za socialno delo tudi po noveli, ki velja od 1. 5. 2004 pristojen za izrekanje ukrepov iz poglavja: Ukrepi centra za socialno delo.

Tožnica v tožbi navaja, da je tožena stranka kršila določila ZUP in ZZZDR ter Ustavo in Konvencijo o varstvu otrokovih pravic. V tožbi očita, da odločba tožene stranke povzema nepravilne in netočne ugotovitve organa prve stopnje in temelji na mnenju, ki ga je podal Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše v letu 2003. Z odločitvijo so kršene vse mednarodne konvencije, ki ščitijo tako otroka kot tudi starše pred samovoljnimi postopki državnih organov. Zavod v ničemer ne nadomešča ustrezne skrbi matere, ki vlaga ves svoj napor v ustrezno vzgojo sina in mu nudi tudi vso toplino in potrebno ljubezen. Odločitev temelji na strokovnem mnenju komisije iz leta 2002, torej dve leti pred oddajo otroka v zavod, kar je samo po sebi več kot očitno v nasprotju z načelom koristnosti za otroka. Mnenje ne upošteva sedanjega stanja, ko je otrok star 14 let in pol in je potrebno upoštevati tudi njegovo mnenje in njegove želje. Otrok obiskuje 8. razred osnovne šole in ni nikoli užival prepovedanih substanc, alkoholnih pijač, se potepal ali begal. Izpodbijana odločba ne upošteva današnjega stanja, temveč se sklicuje na mnenje strokovne komisije iz leta 2002. Dveletno obdobje v času otrokovega odraščanja je dolga doba in se dejansko v tem času otrok spreminja iz meseca v mesec. Takšen ukrep bi bil na mestu v kolikor bi bil potreben in tudi takojšen, ne pa sedaj, ko zaključuje osnovno šolo brez večjih problemov oziroma s težavami kot jih ima nemalo otrok njegove starosti. Tožnica predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in pritožbi tožnice ugodi in odločbo organa prve stopnje razveljavi. Prav tako predlaga povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je predložila upravne spise in predlagala, da se tožba zavrne iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na 121. člen ZZZDR, ki določa, da sme center za socialno delo sam ali v sporazumu s starši oddati otroka v zavod zaradi njegove osebnostne ali vedenjske motenosti, ki bistveno ogroža njegov zdrav osebnostni razvoj. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se tožena stranka strinja s takšnim ukrepom na podlagi celotne spisne dokumentacije, tudi iz strokovnega mnenja z dne 12. 9. 2003 izhaja, da komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami predlaga oddajo v zavod.

Po presoji sodišča pa tožena stranka v svoji obrazložitvi ni sledila določilu 214. člena ZUP. Tožena stranka sicer povzema dejansko stanje kot izhaja iz upravnega spisa in dokaze, katere je organ prve stopnje pridobil, ni pa navedla razlogov, ki so odločilni za presojo posameznih dokazov in ni navedla razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje, narekujejo njeno sprejeto odločitev (3. in 5. točka 1. odstavka 214. člena ZUP), ker le proti tako obrazloženi odločbi ima stranka v postopku upravnega spora učinkovito možnost izvrševati svojo ustavno pravico do pravnega sredstva, do pritožbe oziroma tožbe v upravnem sporu. Niti tožena stranka niti organ prve stopnje pa se nista opredelila do tega ali je mogoče pri otroku govoriti o osebnostni ali vedenjski motenosti, tožena stranka pa prav tako ni ugotovila ali ugotovljena motenost (osebnostna ali vedenjska) bistveno ogroža otrokov zdrav osebnostni razvoj. Iz strokovnega mnenja z dne 12. 9. 2003, na katerega se tožena stranka tudi sklicuje, pri klinični ugotovitvi z diagnozo izhaja, da so pri otroku ugotovili normalno inteligentnost, hiperkinetično motnjo z vedenjsko motnjo, specifično motnjo računanja in abnormno družinsko situacijo, vendar tudi iz tega strokovnega mnenja ne izhaja opredelitev ali gre pri otroku za osebnostno ali vedenjsko motenost, prav tako pa tudi ni razvidno ali obstaja vzročna zveza med to njegovo morebitno motenostjo in otrokovim zdravim osebnostnim razvojem ter ali je ta zdrav osebnostni razvoj zaradi osebnostne ali vedenjske motenosti bistveno ogrožen. Samo na podlagi ugotovitev in zaključkov oziroma, le če so podani vsi elementi po 121. členu ZZZDR, lahko organ prve stopnje odloči, da se otroka odda v zavod. Po presoji sodišča tožena stranka v svoji obrazložitvi ni navedla svojih razlogov zakaj meni, da so podane okoliščine iz 121. člena ZZZDR in ob ugotovljenem dejanskem stanju ni navedla svojih razlogov zakaj meni, da je podana pri otroku motenost (osebnostna ali vedenjska) v tolikšni meri, da bistveno ogroža otrokov zdrav osebnostni razvoj (214. člen ZUP). Organ prve stopnje je sprejel svojo odločitev v novembru 2003, strokovno mnenje pa je bilo izdelano v septembru 2003. Ob upoštevanju navedb v tožbi (september 2004), da otrok obiskuje 8. razred osnovne šole in da šolo zaključuje brez večjih problemov oziroma s težavami kot jih imajo drugi otroci njegove starosti, bi lahko to odražalo tudi spremenjeno dejansko stanje v zvezi z otrokom.

V ponovljenem postopku je zato po potrebi potrebno ugotoviti morebitne spremembe, ki so nastopile pri otroku zaradi časovne oddaljenosti od obravnave pred organom prve stopnje, pridobiti pa je potrebno strokovno mnenje, ki bo diagnoziralo stanje pri otroku in določno opredelilo vrsto motenosti za katero naj bi šlo ter se opredelilo ali morebitno ugotovljena motenost bistveno ogroža otrokov zdrav osebnostni razvoj, šele nato bo mogoče o zadevi ponovno odločiti. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker v postopku za izdajo izpodbijanega upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka.

K 2. točki izreka: Sodišče je zavrnilo zahtevek tožnice po povrnitvi stroškov postopka na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS. V tem upravnem sporu je sodišče odločalo le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, zato na podlagi citiranega določila vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

K 3. točki izreka: Sodišče je tožnico oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da kljub redni zaposlitvi tožnica ne more poravnati stroškov za malico in kosila za otroka, zato je sodišče zaključilo, da bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi preživlja sebe in otroka.