Jedro

Ločilno sredstvo, ki je uporabljeno pri proizvodnji izdelka, in bo izvoženo, izpolnjuje pogoje po 50. členu CZ in se torej ne plača carina. Ni torej pogojev za pozneje obračunano carino.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Zvezne carinske uprave z dne 28.9.1990.

Obrazložitev

Z uvozno carinsko deklaracijo z dne 1.2.1990, je tožeča stranka uvozila 9.800 kg ločilnega sredstva T 150, nemškega proizvajalca. Dala je izjavo, da bo sredstvo v celoti uporabila za proizvodnjo blaga za izvoz.

Carinarnica je dne 16.6.1990 odločila, da mora tožnica plačati 66.500,00 takratnih dinarjev carinskih in drugih uvoznih dajatev, ker ločilnega sredstva ni mogoče šteti za surovine in reprodukcijski material, za katerega se po 50. členu carinskega zakona ne plača carina. Zvezna carinska uprava je z odločbo z dne 27.9.1990 zavrnila pritožbo s smiselno enako utemeljitvijo kot prvostopni upravni organ.

V tožbi z dne 19.11.1990 je tožeča stranka navajala, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, zato je bilo tudi nepravilno uporabljeno materialno pravo. Ločilno sredstvo rabi tožeča stranka za proizvodnjo izdelkov, ki so namenjeni za izvoz. Izpolnjuje torej pogoje po 50. členu carinskega zakona. Kljub mnenju carinskega laboratorija z dne 25.9.1990, da se navedeno sredstvo uporabi oziroma vgradi v izdelek, je bila odločba tožene stranke negativna.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala, da se za ločilno sredstvo šteje blago, za katerega se lahko uporabi določba 50. člena carinskega zakona. Kot surovine in repromaterial po tej določbi niso mišljeni le tisti proizvodi, ki s svojo substanco postanejo končni izdelki, ki se izvažajo, ampak tudi proizvodi, ki fizično ne postanejo sestavni del novega proizvoda, vendar se v proizvodnem procesu v celoti uporabljajo.

Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka je v letu 1990 vložila tožbo na Zvezno sodišče. O njej je navedeno sodišče odločilo z odločbo z dne 17.10.1991, to je že po osamosvojitvi Republike Slovenije. Sodbo Zveznega sodišča z dne 17.10.1991, je zato treba šteti za neobstoječo, saj je glede na določbo 2. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) od 25.6.1991 Vrhovno sodišče Republike Slovenije pristojno za odločanje v upravnih sporih v carinskih zadevah.

V glavni stvari sodišče ugotavlja, da se po določbi 1. točke 1. odstavka 50. člena carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90 - CZ), ki se po 1. odstavku navedene ustavne določbe uporablja kot republiški predpis, za uvoz surovin in reprodukcijskega materiala ne plača carina pod pogoji, da se uvoženo blago v celoti uporabi v proizvodnji blaga za izvoz in da se najpozneje v enem letu od dneva, ko je šlo čez carinsko črto, izvozi v tujino. Tožeča stranka je že ob uvozu blaga uveljavljala uporabo 50. člena carinskega zakona, kar je razvidno iz uvozne carinske deklaracije in pismene izjave tožeče stranke, da se blago uvaža s konvertibilnega področja in da bo izvoženo na to področje ter da bo skupna vrednost blaga za izvoz najmanj za 50 % večja od vrednosti uvoženega blaga. Glede na ugotovitve carinskega laboratorija carinarnice, da se ločilno sredstvo uporabi oziroma vgradi v izdelek, ki se izvaža, tožena stranka že zaradi tega ni imela podlage za zavrnitev pritožbe tožeče stranke. To sodišče je zato mnenja, da niso bili izpolnjeni pogoji za poznejšo odmero carine in drugih uvoznih dajatev na podlagi 270. člena carinskega zakona.

Izpodbijano odločbo je zato moralo sodišče kot nezakonito odpraviti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77), ki ga je kot republiški predpis uporabljati na podlagi navedenega ustavnega zakona.