Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, ker je tožena stranka tožnika šele potem, ko mu je odpoved podala, vabila na zagovor (na katerem je v veljali obdržala že veljavno odpoved).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20.2.2008 in ugotovilo, da pogodba o podporni zaposlitvi z dne 23.9.2007 ni bila zakonito odpovedana in delovno razmerje tožniku ni prenehalo ter teče naprej, zato mora tožena stranka tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 20.2.2008 do vrnitve nazaj na delo. Toženi stranki je naložilo, da mora tožnika pozvati nazaj na delo, mu za čas od 20.2.2008 do vrnitve nazaj na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico in mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajoče nadomestilo plače, tako kot če bi delal, za čas bolniškega staleža pa nadomestilo plače za odsotnost z dela zaradi bolezni, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečno zapadlih zneskov do plačila ter poravnati vse pripadajoče prispevke in davke, vse pod izvršbo. Kar je tožnik zahteval več oziroma drugače, je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna za tožnika povrniti stroške postopka v znesku 137,70 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da v tej zadevi toženki sploh ni bila dana možnost, da se izjavi o zahtevku, saj sodišče ni izvedlo dokazov z zaslišanjem priče H.M. in z zaslišanjem strank, kot je to predlagala že v odgovoru na tožbo. Zaradi tega je mnenja, da gre v tem primeru za bistveno kršitev določb postopka. Navaja tudi, da tožnik dne 25.2.2008, ko je prišel na zagovor, ni predložil toženki zdravniških potrdil, kar bi moral storiti. Povedal je le, da bolniških potrdil nima, ker zdravnice ni bilo oziroma ker je bila na terenu. Navedeno kaže, da tožnik svojega izostanka od 20.2.2008 do 25.2.2008 ni z ničemer opravičil. Potrdila o bolniškem staležu je tako predložil šele k tožbi in ne toženi stranki kot delodajalcu. Poudarja tudi, da ga je 3 dni na vse mogoče načine iskala in ga klicala tudi preko mobilnega telefona, vendar ni bilo nobenega odziva. Tožniku sta bila poslana tudi dva telegrama in sicer dne 21.2.2008, vendar tožnika ni bilo doma in je telegram prevzel oče. Drugi telegram je bil poslan 22.2.2008, ki tudi ni bil sprejet, ker tožnika ni bilo doma. Sodišče je zato pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje, saj če bi zaslišalo pričo in toženo stranko, bi zlahka prišlo do dejanske ugotovitve, da je tožnik zavajal delodajalca in zlorabil svojo invalidnost. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku ni obrazložen. Iz sklepa jasno izhaja, da tožnik svoje odsotnosti ni opravičil in toženke o izostanku ni obvestil, v sklepu pa so kršitve tudi dovolj prepričljivo dokazane. Ponovno poudarja, da je tožnik grobo kršil svojo obveznost iz delovnega razmerja, ker ni v 24 urah obvestil toženke kot delodajalke in tudi ni z ničemer opravičil izostanka z dela. Sodišče bi zato moralo upoštevati krivdni razlog na strani tožnika, saj je v 5. členu pogodbe o podporni zaposlitvi z dne 23.9.2007 izrecno določeno, da se pogodba lahko razdre tudi v primeru, če katera od pogodbenih strank ne izpolnjuje svojih obveznosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/07). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče v postopku tudi ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Če ni izvedlo vseh ponujenih dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka, pa to še ne pomeni, da je s tem bistveno kršilo določbe postopka, saj sodišče izvaja le tiste dokaze, ki so potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev, za kar ima podlago v 2. odstavku 213. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, nezakonita. Iz ugotovitev sodišča in listinskih dokazov izhaja, da je tožena stranka dne 22.2.2008 tožniku vročila sklep (brez datuma), s katerim je odločila, da tožniku delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi preneha dne 20.2.2008, ker je huje kršil delovne obveznosti s tem, da dne 20.2.2008 ni prišel na delo in svoje odsotnosti ni z ničemer opravičil niti ni obvestil delodajalca. Iz obrazložitve sklepa tudi izhaja, da je tožnik bil neupravičeno odsoten z dela od 20. do 22.2.2008. Sklep ima pravni pouk, v katerem je navedeno, da ima delavec pravico do zagovora, in da se ga vabi na zagovor dne 25.2.2008. Kot izhaja iz zapisnika z dne 25.2.2008, je bil zagovor opravljen, na koncu zapisnika pa je še navedeno, „da stopi v veljavo sklep o prenehanju z dne 20.2.2008 z vsemi navedbami.“ Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je pravno pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni vodila v skladu z določili Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007). ZDR v 2. odstavku 83. člena namreč izrecno določa, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena tega zakona, po katerem mora delodajalec delavcu vročiti pisno obdolžitev ter določiti čas in kraj, kjer lahko delavec poda svoj zagovor. Ker je tožena stranka tožniku najprej izdala sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ga šele nato vabila na zagovor, je potrebno ugotoviti, da je tožena stranka s takim načinom nezakonito vodila postopek odpovedi, saj tudi v primeru, če bi se „sklep o prenehanju delovnega razmerja“ tožniku štel kot pisna obdolžitev skupaj z vabilom na zagovor, kot to zatrjuje tožena stranka, bi morala v takem primeru toženka po opravljenem zagovoru tožniku ponovno v pisni obliki izdati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker tožena stranka tega ni storila in postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni vodila v skladu z določili ZDR, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je že iz tega razloga tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključki sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi iz razloga, ker delavcu zaradi treh dni neupravičenega izostanka z dela ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je sicer s tem, da 3 dni ni prišel na delo in o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil delodajalca, čeprav bi to lahko storil, nedvomno kršil delovne obveznosti. Vendar to še ne pomeni, da mu lahko delodajalec zaradi takega ravnanja izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Po določbi 1. odstavka 110. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstajajo zakonski razlogi, navedeni v 111. členu ZDR. V konkretnem primeru je zato potrebno upoštevati določbo 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Ker gre pri spornem tožnikovem izostanku z dela le za tri zaporedne dneve, to pomeni, da v tem primeru zakonski razlogi za izredno odpoved niso podani.

Upoštevaje navedeno ter ob dejanski ugotovitvi, da tožena stranka postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni vodila v skladu z določili ZDR in da niti ne obstajajo zakonski razlogi za izdajo take odpovedi, je potrebno zaključiti, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo v obsegu, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.