Jedro

Ni mogoče samostojno, ločeno od denacionalizacijskega postopka, določiti funkcionalno zemljišče na zemljiščih, ki so predmet denacionalizacije v upravnem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 21. 9. 2001, se odpravi in se zadeva vrne v ponoven postopek Ministrstvu za okolje, prostor in energijo Republike Slovenije.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo Upravne enote A z dne 28. 2. 2001, in zadevo vrnila prvostopnemu organu v dopolnitev postopka in ponovno odločanje. Prvostopni organ je z odpravljeno odločbo na zahtevo Kmetijske zadruge A, z.o.o., določil funkcionalno zemljišče k hlevu in shrambi s senikom na parc. št. 2302/10 k.o. A, ter k silosu za južnem delu parcele 2300/4 k.o. A, ki obsega parc. št. 2300/4, 2300/9, 2300/10, 2302/10 in 2302/11, v skupni izmeri 4675 m2. Tožena stranka je prvostopno odločbo odpravila zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in pomanjkljive obrazložitve. Po 46. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor se funkcionalno zemljišče določi v upravnem postopku, če obstoječe območje gradnje urejajo prostorski ureditveni pogoji (v nadaljevanju: PUP) in če je zahtevo vloži lastnik ali uporabnik zemljišča, za katerega zahteva, da se določi kot funkcionalno. Pri določitvi mora upravni organ upoštevati merila in pogoje, ki izhajajo iz PUP ter zakonski kriterij, da se funkcionalno zemljišče določi v obsegu, ki je potrebno za redno rabo objekta, h kateremu se določa. V zvezi s predpisanimi pogoji tožena stranka navaja, da mora Zavod Republike Slovenije za blagovne rezerve dopolniti vlogo kot sovlagatelj, če je predmet zahtevka za določitev funkcionalnega zemljišča tudi tisti del zemljišča, katerega lastnik je. Hkrati nalaga prvostopnemu organu, da bo moral dopolniti ugotavljanje dejanskega stanja glede določitve velikosti oziroma obsega funkcionalnega zemljišča in pojasniti razloge za svojo odločitev Pri tem bo moral upoštevati 12. člen Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urejanja mesta Metlika - M 5 (Uradni list RS, št. 17/97), po katerem mora imeti funkcionalno zemljišče obliko in velikost prilagojeno potrebam objekta in njegovi dejavnosti, z upoštevanjem naravnih možnosti. Ker je bistven namen določitve funkcionalnega zemljišča v tem, da se zagotovi obstoječim objektom oziroma napravam njihovo namensko obratovanje za izvajanje določene dejavnosti oziroma namena, zaradi katerega so postavljeni, mora prvostopni organ razčistiti, ali se v objektih opravlja kmetijska dejavnost in v kakšnem obsegu. Uporabiti mora tudi določbo 5. odstavka 12. člena PUP, ki določa merila za določanje funkcionalnega zemljišča h kmetijskim objektom. Zato naj ponovno opravi ogled, in če je treba v postopek pritegne izvedenca kmetijske stroke. Prvostopni organ mora tudi popraviti prvi del izreka, tako da navede, ali predstavlja določena parcela funkcionalno zemljišče v celoti ali samo delno. Iz izreka njegove odločbe tudi ni razvidno, kakšna je dejanska velikost funkcionalnega zemljišča, saj je domnevati, da zajema tudi površine stavbišč, na katerih stojijo objekti, kar pa ne predstavlja funkcionalnega zemljišča. Še posebej tožena stranka opozarja na restriktivno uporabo kriterija redne rabe iz 46. člena ZUN v povezavi z merili iz PUP, kar pomeni, da mora biti z določitvijo funkcionalnega zemljišča zagotovljena samo neposredna redna in normalna raba objekta, to je funkcioniranje namena objekta, zaradi katerega je bil postavljen oziroma za izvajanje dejavnosti, katerim služi objekt in brez katerega objekt ne morejo funkcionira. Če v tem primeru objekti niso v obratovanju oziroma namenski uporabi, zaradi katerih so bili postavljeni, je treba določiti funkcionalno zemljišče k vsakemu posameznemu objektu v nujnem obsegu, ki je potreben za dostop oziroma dovoz do objektov, najnujnejše vzdrževanje objektov in morda še kakšne nujne potrebe. Pojasnjuje še, da je v denacionalizacijskih postopkih določitev funkcionalnega zemljišča predhodno vprašanje, zato je organ, ki vodi postopek, dolžan postopek prekiniti, dokler to predhodno vprašanje ni pravnomočno rešeno pred pristojnim organom, v konkretnem primeru upravnim organom. Zato ima odločitev Okrajnega sodišča v B podlago v 8., 9. in 10. členu zakona o nepravdnem postopku.

Tožeči stranki v tožbi navajata, da napotila tožene stranke prvostopnemu organu kažejo na takšno rešitev, da se bo spremenil status ostankov dveh ruševin, tri desetletja neuporabljenih provizorjev in tri desetletja opuščenega smetišča, v funkcionalne objekte, ter se tem objektom pripojilo neizmerno velike funkcionalne površine, čeprav so objekti po urbanističnih, statično-gradbenih, požarno-varstvenih, sanitarnih, okoljevarstvenih zakonih lahko samo predmet odstranitve. Tako bi v nasprotju s sodbo Višjega sodišča v C z dne 21. 7. 1999, ki je v celoti dosodilo v prid denacionalizacijskim upravičencem, prišlo do statusa, da bi bilo vrnjeno v naravi samo 25 % nacionaliziranega zemljišča, pa še to v popolno razstreseni, za parcelo v celoti nemogoči in nedostopni obliki. Na tak način Kmetijska zadruga A spreminja tok denacionalizacije, kar je v nasprotju z že navedeno sodbo višjega sodišča, ki je nesporno ugotovilo, da so bila zemljišča pridobljena z grožnjo in silo po takratnih revolucionarnih metodah, Okrajno sodišče v B pa do sedaj še ni odločilo. Predstavnik zadruge priznava, da razvalini nista v najboljšem stanju in tudi hlev je opuščen. Gre za ostanke lesenega provizorja, ki je brez varovanja dostopen vsakomur, kjer je samo veliko bal desetletij stare slame, nekaj starega zarjavelega železja, kjer so tla iz zbite zemlje, ni lovilcev olj in maščob, javljalcev požara, hidrantov, ne elektrike, ne vode in ne kanalizacije. Objekti predstavljajo možnost samoporušitve, požara, okužbe okolice in ne morejo biti garaža in skladišče, saj morajo taki objekti imeti uporabna dovoljenja in opravljene periodične preglede ustreznih inšpekcijskih služb. Ne strinjata se s pojasnilom tožene stranke, da ima prekinitev denacionalizacijskega postopka pravno podlago v določbah zakona o nepravdnem postopku. Upravno sodišče naj prekine s farso spreminjanja statusa zemljišč, s čemer je bil izigran sklep višjega sodišča. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi svoje odločbe, in predlaga zavrnitev tožbe.

Stranki z interesom v tem postopku, Kmetijska zadruga A z.o.o., in Zavod za blagovne rezerve na tožbo nista odgovorili.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Tožba je utemeljena.

Iz izpodbijane odločbe in predložnih upravnih spisov je razvidno, da je bil upravni postopek za določitev funkcionalnega zemljišča sprožen v zvezi z denacionalizacijskim postopkom, ki ga vodi sodišče splošne pristojnosti na podlagi 5. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54-I/2-odločba US; v nadaljevanju: ZDen). Denacionalizacijska zavezanca naj bi bila po podatkih, ki jih je sporočilo sodišče, ki odloča o denacionalizacijskem zahtevku, upravni enoti, Kmetijska zadruga A in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, iz česar bi izhajalo, da se zahtevek nanaša na vračanje zemljišč, ki so se lastninila na podlagi zakona o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92, 24/94-obv. razl. in 35/96).

Ne da bi se sodišče opredeljevalo do odločitve sodišča splošne pristojnosti, ki vodi denacionalizacijski postopek, da se le-ta prekine do določitve funkcionalnega zemljišča v upravnem postopku, pojasnjuje, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi, št. U-I-205/97 z dne 12. 11. 1998 (OdlUS VII/2) zavzelo stališče, da se v primerih, ko je pred izdajo odločbe o denacionalizaciji treba pridobiti nove katastrske podatke, ki se ugotovijo le v postopku parcelacije (določitev funkcionalnega zemljišča na delu dosedanje parcele pa tudi pomeni parcelacijo), ta postopek opravi pod vodstvom organa, pristojnega za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo, ob strokovni pomoči geodetskega izvedenca. Z določitvijo funkcionalnega zemljišča, ki je v zvezi z denacionalizacijo potrebna takrat, kadar dela podržavljenega zemljišča ni mogoče vrniti v naravi, ker za to obliko denacionalizacije obstajajo ovire, ki jih določa ZDen (funkcionalno zemljišče je v smislu drugega odstavka 32. člena ZDen zazidano stavbno zemljišče, ki se ne vrača), se namreč odloča o obliki in obsegu zemljišč, ki se v denacionalizacijskem postopku vračajo. Pristojnost za to odločanje pa ima le organ, ki odloča v denacionalizacijskem postopku (prvi odstavek 66. člena ZDen). Ustavno sodišče je tudi pojasnilo, kako se v denacionalizacijskem postopku določeno funkcionalno zemljišče izvede v zemljiškem katastru, in sicer tako, da odločbi o denacionalizaciji sledi ugotovitvena odločba geodetskega organa o ugotovitvi in vpisu sprememb v zemljišči kataster.

Upoštevajoč navedeno stališče ustavnega sodišča v sodnoupravni praksi torej ni mogoče samostojno, ločeno od denacionalizacijskega postopka, določiti funkcionalno zemljišče na zemljiščih, ki so predmet denacionalizacije v upravnem postopku. Zato je tožena stranka, ki je prvostopno odločbo sicer odpravila, zadevo neutemeljeno in z napačnimi napotki vrnila prvostopnemu organu v dopolnitev postopka in ponovno odločanje. Ker v tem primeru ni podlage za vodenje upravnega postopka, bi morala zahtevo za ta postopek zavreči. Zato je moralo sodišče odpraviti njeno odločbo in ji zadevo vrniti v ponoven postopek, da bo odločila v skladu s stališči sodišča v tej sodbi.

Do ugovorov tožečih strank, ki merijo na to, da je zmotno šteti v tem postopku obravnavana zemljišča za zazidana zemljišča, se sodišče v tem upravnem sporu ne opredeljuje. Po vsebini tožnice s temi ugovori zanikajo obstoj ovir za vrnitev podržavljenih zemljišč v naravi, kar pa morajo uveljavljati v postopku pred sodiščem, ki odloča o denacionalizacijskem zahtevku.

Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ker je ugotovilo, da v postopku za izdajo te odločbe niso bila upoštevana pravila postopka.