Jedro

Obstoj obnovitvenega razloga po 2. točki 260. člena ZUP se dokazuje s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 19.2.2001. S tem sklepom je tožena stranka zavrgla predlog tožeče stranke za obnovo postopka, ki se je končal z izda odločbe tožene stranke z dne 3.12.1998. S to odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 12.1.1998 ter zavrnila zahtevek tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo mizarske delavnice na zemljišču parcelna št. 156/2, 193/3, 193/5, 155/1, 156/1 k.o. G. Po presoji sodišča prve stopnje je sklep tožene stranke pravilen in na zakonu utemeljen. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da tožnik ni verjetno izkazal okoliščin, na katere opira svoj predlog, niti okoliščin, da je ta podan v zakonskem roku. Tožnik ni predložil nobenih listin, iz katerih bi izhajalo, da je bil zoper J.G., ki je bil v upravnem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja udeležen kot lastnik sosednje parcele-mejaš, sprožen kazenski pregon, niti ni dokazal, da je bila zoper njega podana kazenska ovadba. Tožena stranka je po presoji sodišča prve stopnje pravilno odločila, ko je predlog za obnovo postopka na podlagi 2. odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00) zavrgla.

Tožnik v pritožbi navaja, da je z verodostojnimi listinami izkazal, da J.G. ob vložitvi pritožbe zoper izdano gradbeno dovoljenje ni imel aktivne legitimacije. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da vpis v zemljiško knjigo na parc. št. 155/3 k.o. G. na ime J.G. ni bil dovoljen. V upravnem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja je J.G. izkazal aktivno legitimacijo kot lastnik mejne parcele na podlagi ponarejenih listin. Da gre za ponarejene listine, izhaja iz obtožnega predloga zoper J.G., iz izvedeniškega mnenja grafologinje ter iz sklepa sodišča, s katerim je bil kazenski postopek zoper J.G. ustavljen zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbi ugodi in se sklep tožene stranke odpravi ter zadeva vrne v ponoven postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

V odgovoru na pritožbo J.G. kot prizadeta stranka v postopku navaja, da tožnik ni izkazal obstoja obnovitvenega razloga po 2. točki 260. člena ZUP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. Po 2. točki 260. člena ZUP se postopek obnovi, če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. Stranka mora v skladu z 265. členom ZUP v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku. Če pogoji iz 1. odstavka 267. člena ZUP niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom.

V obravnavani zadevi je tožnik predlagal obnovo upravnega postopka, končanega z odločbo tožene stranke z dne 3.12.1998, s katero je ta odpravila odločbo upravnega organa prve stopnje ter zavrnila zahtevek tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo mizarske delavnice. Kljub temu, da je bila tožniku ta odločba pravilno vročena (kar izhaja iz podpisane povratnice z dne 17.12.1998, ki je v upravnih spisih) in je vsebovala pravni pouk, da lahko tožnik zoper to odločbo v 30-ih dneh sproži upravni spor, tega pravnega sredstva tožnik ni izkoristil in upravnega spora ni sprožil. Iz upravnih spisov izhaja tudi, da je tožnik z vlogo z dne 26.4.2000 pri upravnem organu prve stopnje predlagal, naj ponovno odloči o izdaji gradbenega dovoljenja za gradnjo mizarske delavnice. V zvezi s to vlogo je upravni organ prve stopnje tožnika pozval, da mora za legalizacijo mizarske delavnice pridobiti spremembo lokacijskega dovoljenja in spremembo projektne dokumentacije ter navedeno predložiti v 60-ih dneh. Tožnik kljub opozorilu, da bo v nasprotnem primeru njegov zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnjen, zahtevane dokumentacije v predpisanem roku ni predložil. Je pa v tem roku svoj zahtevek dopolnil tako, da je z vlogo z dne 6.11.2000 predlagal, da se njegov zahtevek z dne 26.4.2000 obravnava kot predlog za obnovo postopka po 2. točki 260. člena ZUP.

Po presoji pritožbenega sodišča pa tožnik svojega predloga za obnovo postopka ni oblikoval v skladu s 265. členom ZUP, saj ni verjetno izkazal niti okoliščin, na katere je opiral svoj predlog, niti okoliščin, da je bil predlog podan v zakonskem roku. Kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, je v upravnem postopku tožnik kot dokaz za svoje trditve predložil sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 8.4.1999 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 15.9.1999, oba izdana v zemljiškoknjižni zadevi. Drugih dokazil za svoje trditve, da naj bi bila odločba v upravnem postopku izdana kot posledica dejanja J.G., ki je kaznivo po kazenskem zakonu, tožnik ni predložil. S predloženimi listinami tožnik po presoji pritožbenega sodišča ni verjetno izkazal, da je J.G. storil kaznivo dejanje v smislu 2. točke 260. člena ZUP. Obstoj tega obnovitvenega razloga se namreč dokazuje s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, te pa tožnik v obravnavanem primeru ni predložil. Iz predloženih listin izhaja le to, da formalni pogoji za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo na ime J.G. niso bili izpolnjeni, kar pa ni predmet presoje v tem upravnem sporu. Prav tako tožnik ni verjetno izkazal okoliščin, da je bil predlog za obnovo postopka podan v zakonskem enomesečnem roku (2. točka 1. odstavka 263. člena ZUP). Tožena stranka je zato tudi po presoji pritožbenega sodišča odločila pravilno, ko je predlog tožnika za obnovo postopka zavrgla.

Pritožbenih ugovorov v zvezi s tekom kazenskega postopka zoper J.G. pritožbeno sodišče ni presojalo, saj gre za nedovoljene pritožbene novote. V skladu z 71. členom ZUS sme v pritožbi pritožnik navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji, tega pa tožnik v obravnavani zadevi ni dokazal. Pritožbeni ugovori, ki se ne nanašajo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v tej zadevi ne morejo vplivati. Predmet presoje tega upravnega spora je namreč le zakonitost sklepa o zavrženju predloga za obnovo postopka, in ne, kot to zmotno meni tožnik, presoja zakonitosti odločbe tožene stranke z dne 3.12.1998, s katero je ta zavrnila zahtevek tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.