Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ocena delovne uspešnosti „dobro“ glede na šesti odstavek 2. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede pomeni dobro opravljeno delo, to je v skladu s pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, v ocenjevalnem oziroma napredovalnem obdobju. To pomeni, da javni uslužbenec dela tako, kot se od njega pričakuje in pri svojem delu ne odstopa niti v negativnem niti v pozitivnem smislu. Glede na to, da je bilo pri tožnikovem delu v ocenjevalnem obdobju zaznati tako pozitivne kot negativne elemente, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je ocena dobro primerna ocena tožnikovega dela v tem letu. Tožnikova ocena je temeljila na ugotovljeni kvaliteti dela, ki ga je opravljal in ni bila rezultat slabih odnosov z nadrejenimi. Zato tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o oceni tožnikovega dela, in da je tožena stranka dolžna ponovno oceniti delo tožnika v spornem ocenjevalnem obdobju, ni utemeljen.
Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbena zahtevka: da se kot nezakonit odpravi oziroma razveljavi zapisnik s sklepom tožene stranke št. ... z dne 16. 3. 2012, ki določa, da je tožnik v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 delo opravljal dobro (I/1. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna ponovno oceniti delo tožnika v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 in tožnika seznaniti z oceno dela (I/2. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se je nanašal na razveljavitev ocenjevalnega lista za oceno javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011; na ugotovitev, da je tožnik v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 delo opravljal odlično; na ugotovitev, da ima za leto 2011 pravico do dodatnih dveh dni letnega dopusta za delovno uspešnost ter plačilo nadomestila plače v višini 120,00 EUR ter na ugotovitev, da tožnik 15. 3. 2011 izpolnjuje pogoje za napredovanje za dva plačna razreda ter obračun in izplačilo razlike v plači (II. točka izreka). Sklenilo je, da je tožnik dolžan v roku osmih dni toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 372,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).
Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenim zahtevkom v celoti ugodi s stroškovno posledico, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o tožbenih zahtevkih, da je tožena stranka dolžna tožnika oceniti za ocenjevalno obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 z oceno odlično, da je tožena stranka dolžna tožniku vpisati oceno odlično v kadrovske evidence A. ter mu omogočiti takojšnje napredovanje v višji plačni razred. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnika, da je odločilni in edini razlog za oceno dobro v tožnikovemu nestrinjanju z načinom dela B.B.. Navedeno v celoti potrjuje izpovedba priče C.C., ki je izpovedal tudi, da je oceno tožnikovega dela dejansko podal B.B.. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedbe, da je bila obrazložitev ocene podana na podlagi končne ocene, torej je tožena stranka najprej podala oceno, nato pa iskala obrazložitev zanjo. Prav tako se ni opredelilo do izpovedbe C.C., da so obrazložitve ocen bolj ali manj enake pri vseh policistih. V kolikor bi držalo, da so delo policistov ocenjevali s pomočjo tabel, ki naj bi jih pripravili pomočniki komandirjev, potem bi morale biti ugotovitve iz tabel povzete v obrazložitvi ocene. Ocena tožnikovega dela je neobrazložena in je zato ni mogoče preveriti. Sodišče prve stopnje bi glede na protislovja v izpovedbi C.C. njegovo izpovedbo moralo presojati bolj kritično in se do neskladij opredeliti. Podana je kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj iz obrazložitve ocene izhaja, da se je primerjalo tožnikovo delo glede na pretekla leta, iz izpovedbe D.D. pa, da se je primerjalo z delom drugih policistov. Ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo nekaterih prič in ker toženi stranki ni naložilo predložitve pogodb o zaposlitvi z ocenami nekaterih tožnikovih sodelavcev, je zagrešilo tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da postopkovna pravila niso bila kršena, glede na to, da je oceno za tožnika pripravil B.B. Ker je tožena stranka navajala, da se je tožnikovo delo primerjalo z delom v letu 2010 in z delom ostalih policistov, bi tožena stranka morala to tudi dokazati. Za odločitev sodišča prve stopnje, da tožbo v delu zavrže, niso podani razlogi, sklep pa je v tem delu neobrazložen. Priglaša pritožbene stroške.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.
V tem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja sodno varstvo zoper oceno delovne uspešnosti za leto 2011. Hkrati tožnik uveljavlja tudi zahtevke na ugotovitev, da ima za leto 2011 pravico do dveh dodatnih dni letnega dopusta za delovno uspešnost, da izpolnjuje pogoje za napredovanje za dva plačna razreda in za plačilo nadomestila plače. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v letu 2011 pri toženi stranki opravljal delo kot policist - vodja patrulje na policijski postaji E.. Komandir navedene policijske postaje C.C. je delo tožnika v letu 2011 ocenil z oceno dobro. Oceno je potrdila komisija za preizkus ocene. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa komisije za preizkus ocene ter za ponovno ocenitev tožnikovega dela zavrnilo. V preostalem delu je tožbo zavrglo, ker je ugotovilo, da tožnik ni izkoristil predsodnega varstva pri delodajalcu oziroma ker zakon sodnega varstva ne predvideva.
Ocenjevanje javnih uslužbencev ureja Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ki med drugim v prvem odstavku 17. člena določa, da se delovna uspešnost ocenjuje glede na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela, zanesljivost pri opravljanju dela, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela. Podrobneje je ocenjevanje javnih uslužbencev urejeno v Uredbi o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 in nadalj.; v nadaljevanju: Uredba), ki v 3. členu med drugim določa, da se letna ocena delovne uspešnosti opravi na osnovi elementov iz prvega odstavka 17. člena ZSPJS (prvi odstavek), ocena pa je lahko odlično, zelo dobro, dobro, zadovoljivo in nezadovoljivo (drugi odstavek). Na zahtevo javnega uslužbenca se opravi preizkus ocene pred pristojno komisijo (17.a člen ZSPJS). V Prilogi III Uredbe so podrobneje opredeljeni elementi delovne uspešnosti javnega uslužbenca po kriterijih, navedenih v prvem odstavku 17. člena ZSPJS. Za ocenjevanje javnih uslužbencev A. je tožena stranka sprejela Usmeritve za ocenjevanje in napredovanje z dne 5. 1. 2011 (v nadaljevanju: Usmeritve), ki jih je upoštevala tudi pri ocenjevanju tožnikovega dela v letu 2011. Tožnik v pritožbi najprej navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o zahtevkih, da je tožena stranka dolžna tožnika v letu 2011 oceniti z oceno odlično, da mu je oceno odlično dolžna vpisati v kadrovske evidence A. in mu omogočiti takojšnje napredovanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je navedene zahtevke tožnik postavil v tožbi (list. št. 2), kasneje v dopolnitvi tožbe in pripravljalni vlogi (list. št. 19) pa je tožbene zahtevke oblikoval na novo, pri tem pa ni navedel, da vztraja pri tožbenih zahtevkih, ki jih je postavil v tožbi. Ker je tožnik s spremembo istovetnosti postavljenih zahtevkov spremenil svojo tožbo, sodišče prve stopnje o prvotno postavljenih zahtevkih ni bilo dolžno odločiti, zato pritožbeni očitek ni utemeljen.
Tožnik sodišču prve stopnje v pritožbi neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba in sklep vsebujeta vse razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, prav tako niso v nasprotju z izrekom odločbe. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do tožnikovega ugovora, da je edini in odločilni razlog za oceno dobro v letu 2011 konflikt s pomočnikom komandirja B.B., prav tako se je opredelilo do ugovora, da je bila obrazložitev ocene sestavljena s strani navedenega pomočnika komandirja in da je bila prilagojena dani oceni (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa). Pritožba sodišču neutemeljeno očita tudi absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi in sklepu (4. točka obrazložitve) dovolj natančno obrazložilo, zakaj nekaterih predlaganih dokazov ni izvedlo, zato ni kršilo načela kontradiktornosti oziroma pravice strank do izjave (5. člen ZPP). Tožnik pa v pritožbi konkretno ne navaja, v čem naj bi ravnanje sodišča prve stopnje poseglo v njegovo pravico do kontradiktornega postopka. Sicer pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, potrebne za ugotovitev odločilnih dejstev, ostale pa utemeljeno zavrnilo. Pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa po vsebini pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki prav tako ni utemeljen, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe in sklepa.
Neutemeljena je pritožba zoper izpodbijani sklep o zavrženju dela tožbe, saj je odločitev sodišča prve stopnje v temu delu materialnopravno pravilna in tudi obrazložena (razlogi za takšno odločitev izhajajo iz 3. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa). Ker so pritožbeni razlogi v tem delu povsem pavšalni, se pritožbeno sodišče do njih ne more natančneje opredeliti.
Tožnik v pritožbi vztraja, da je edini in odločilni razlog za oceno dobro, ki jo je prejel v letu 2011, v konfliktu, ki ga je imel s pomočnikom komandirja B.B., saj se ni strinjal z njegovim načinom nadzora policistov. Kljub temu, da je bil tožnik tudi po kriteriju sodelovanja (kamor glede na Usmeritve sodi tudi sodelovanje s sodelavci) ocenjen z oceno dobro, torej je bilo njegovo sodelovanje s sodelavci po pričakovanjih, bi konflikt z omenjenim pomočnikom komandirja lahko imel dejanski vpliv na oceno tožnikovega dela. Obrazložitev ocene tožnikovega dela je bila namreč sestavljena s strani omenjenega pomočnika komandirja, kot je izpovedala priča C.C.. Vendar izvedeni dokazni postopek navedenega ni potrdil. Priča C.C. je izpovedal tudi, da je bila ocena posameznega policista rezultat usklajevanja ocen, podanih s strani vseh pomočnikov komandirja, ki so pokrivali določeno področje policijske postaje, pri tem pa je večjo težo imelo področje, na katerem je ocenjevani policist delal. V tožnikovem primeru je imela večjo težo ocena pomočnika komandirja F.F., ki je pokrival področje meje, na katerem je delal tožnik. Priča C.C. je tudi izpovedal, da je oceno, ki jo je podal tožniku, podpisal in da za njo stoji, ne glede na to, da je obrazložitev sestavil B.B.. Dejstvo, da obrazložitve ocene ni sestavil ocenjevalec, pa še ne pomeni kršitve postopkovnih pravil v postopku ocenjevanja, ki so bila po pravilni presoji sodišča prve stopnje v celoti spoštovana.
Po drugi strani pa je tožena stranka dokazala, da je ocena dobro primerna ocena tožnikovega dela v letu 2011. Tožnik je v postopku izpostavljal dela, na podlagi katerih bi bil upravičen do višje ocene, kot jo je prejel. Priča C.C. je izpovedal, da je pri ocenjevanju tožnikovega dela upošteval tudi njegovo delo v okviru mednarodne skupine G., nadomeščanje dežurnega na policijski postaji H. in tožnikovo udejstvovanje v športnih in kulturnih prireditvah. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da navedeno delo ni moglo imeti bistvenega vpliva na oceno tožnikovega dela v pozitivnem smislu, saj je trajalo le kratek čas oziroma je šlo za enkratni dogodek, pri čemer se je to delo od tožnika bodisi pričakovalo bodisi pri njem ni bistveno odstopal v pozitivnem smislu. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik svoje delo v letu 2011 opravljal v okviru pričakovanj, pri nekaterih opravilih pa so se pojavljale tudi pomanjkljivosti, vendar navedenega komandir C.C. ni ocenjeval strogo. Dobra ocena delovne uspešnosti glede na šesti odstavek 2. člena Uredbe pomeni dobro opravljeno delo, to je v skladu s pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, v ocenjevalnem oziroma napredovalnem obdobju. Navedeno pomeni, da javni uslužbenec dela tako, kot se od njega pričakuje in pri svojem delu ne odstopa niti v negativnem niti v pozitivnem smislu. Glede na to, da je bilo pri tožnikovem delu v letu 2011 zaznati tako pozitivne kot negativne elemente, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je ocena dobro primerna ocena tožnikovega dela v letu 2011. Navedeno pa pomeni tudi, da je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bil razlog za oceno tožnikovega dela tudi dejansko v kvaliteti dela, ki ga je opravljal v letu 2011, in ne v morebitnih slabših odnosih s svojimi nadrejenimi. Ker na zakonitost ocene po stališču sodne prakse ne more vplivati okoliščina, da je bil tožnik v letu 2010 ocenjen z oceno odlično, ugotavljanje dejstev v smeri, kako se je njegovo delo v letu 2011 razlikovalo od dela leto prej, ni bilo potrebno, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje.
Neutemeljene so tudi ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obrazloženost izpodbijane ocene tožnikovega dela. Pritožbeno sodišče se je namreč že postavilo na stališče, da ima delodajalec možnost oceno, ki jo je dal javnemu uslužbencu, obrazložiti tudi še v sodnem postopku in mu ni mogoče naložiti, da javnega uslužbenca ponovno oceni, zgolj na podlagi ugotovitve, da mu ni v zadostni meri in dovolj natančno pojasnil dane ocene glede na kriterije, ki so določeni v prvem odstavku 17. člena ZSPJS(1) .
Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).
(1) Sklep pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 104/2015 z dne 16. 4. 2015.