Jedro

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja primarni in podredni tožbeni zahtevek, s katerima zahteva ugotovitev nezakonitosti in odpravo odločbe tožene stranke in sklepa Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada RS oziroma spremembo navedenih odločb tako, da se mu prizna pravica do izplačila neizplačanih plač za obdobje treh mesecev pred datumom prenehanja delovnega razmerja in pravica do nadomestila plače za čas neizrabljenega letnega dopusta.

Do pravic po ZJSRS, ki izhajajo iz 19. člena tega zakona, so upravičeni delavci, ki jim delovno razmerje preneha zaradi insolventnosti delodajalca (prvi odstavek 16. člena ZJSRS). V primeru izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije delavcu delovno razmerje preneha, če je v izbrisani družbi zaposlen ob njenem prenehanju (četrti odstavek 442. člena ZFPPIPP. Delavec je torej v primeru izbrisa družbe, ki je njegov delodajalec, iz sodnega registra brez likvidacije do pravic po ZJSRS upravičen le, če je v družbi zaposlen ob njenem izbrisu. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik v času izbrisa družbe iz sodnega registra pri njej ni bil zaposlen. Zato mu pravice po ZJSRS (ne glede na pravočasnost vložene zahteve) ne pripadajo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in odpravo odločb tožene stranke z dne 8. 12. 2014 in sklepa Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada RS (v nadaljevanju Sklad) z dne 31. 7. 2014 ter za povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek za spremembo odločb tožene stranke z dne 8. 12. 2014 in sklepa Sklada z dne 31. 7. 2014, tako, da se tožniku prizna pravica do denarnega izplačila nadomestila plače za obdobje zadnjih treh mesecev in za čas neizrabljenega letnega dopusta po 19. členu ZJSRS ter za povrnitev pravdnih stroškov (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan v roku osmih dni toženi stranki plačati stroške postopka v višini 387,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške. Navaja, da je bilo s sodbo Okrožnega sodišča za gospodarske zadeve na A. (Avstrija), opr. št. 008 015 EuM 1448/13t z dne 5. 11. 2013, pravnomočno ugotovljeno, da je bil tožnik zaposlen pri družbi B., d. o. o., v času od 12. 3. 2012 do 7. 9. 2012. Obstoj delovnega razmerja tožnika pri B., d. o. o., tako predstavlja pravnomočno razsojeno stvar, na katero je sodišče prve stopnje vezano. V točki 11 na strani 8/8 potrdila o izvršljivosti evropskega izvršilnega naloga z dne 5. 11. 2013 jasno in nedvoumno izhaja, da se evropski izvršilni naslov nanaša na denarno terjatev tožnika do B., d. o. o., iz naslova dela na gradbišču na A. (Avstrija), kjer je tožnik za navedeno podjetje delal kot pomožni gradbeni delavec v času od 12. 3. 2012 do 7. 9. 2012. Ker tožena stranka sploh ni navajala, da tožnik nikoli ni bil zaposlen pri B., d. o. o., in to dejstvo med pravdnima strankama ni bilo sporno, ga sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da se podatki ZZZS, ki jih je pridobilo po uradni dolžnosti, nanašajo na obdobje od 18. 12. 2013 do 17. 3. 2014, tožnik pa je pri B., d. o. o., delal od 12. 3. 2012 do 7. 9. 2012. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožena stranka ni navajala, da tožnik nikoli ni bil zaposlen pri B., d. o. o., in da bi zato sodišče prve stopnje moralo navedeno dejstvo (tožnikovo zaposlitev pri navedeni družbi) šteti kot nesporno med pravdnima strankama. Tožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo z dne 10. 2. 2015 navedla, da tožnik ni izkazal in da tudi ne izhaja iz upravnega spisa, da je bil tožnik zaposlen pri B., d. o. o.. Ker je s tem tožena stranka nasprotovala navedbi tožnika, da je bil zaposlen pri navedeni družbi, sodišče prve stopnje pravilno tega dejstva ni štelo za nespornega med strankama in je pravilno izvajalo dokazni postopek za njegovo ugotavljanje. Zato ni podana smiselno očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 214. člena ZPP. Podana pa ni niti pavšalno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izpodbijane sodbe izhajajo vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj niso v nasprotju, jasen in razumljiv pa je tudi izrek sodbe. Ker pa tožnik ne pove, zakaj naj bi bila ta kršitev podana, se pritožbeno sodišče do tega očitka ne more natančneje opredeliti.

6. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja primarni in podredni tožbeni zahtevek, s katerima zahteva ugotovitev nezakonitosti in odpravo odločbe tožene stranke z dne 8. 12. 2014 in sklepa Sklada z dne 31. 7. 2014 oziroma spremembo navedenih odločb tako, da se mu prizna pravica do izplačila neizplačanih plač za obdobje treh mesecev pred datumom prenehanja delovnega razmerja in pravica do nadomestila plače za čas neizrabljenega letnega dopusta. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajal, da mu družba B., d. o. o., pri kateri je bil zaposlen, dolguje 7.688,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer na podlagi evropskega izvršilnega naslova Okrožnega sodišča za gospodarske zadeve na A. (Avstrija) z dne 5. 11. 2013. Družba B., d. o. o., je bila 24. 1. 2014 izbrisana iz sodnega registra, zato je 3. 6. 2014 pri Skladu vložil zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca po določbah Zakona o Javnem jamstvenem, preživninskem in invalidskem skladu Republike Slovenije (ZJSRS; Ur. l. RS, št. 25/1997 in nadalj.). Sklad je njegovo zahtevo zavrgel kot prepozno s sklepom z dne 31. 7. 2014. Zoper ta sklep je tožnik vložil pritožbo, ki jo je tožena stranka z odločbo z dne 8. 12. 2014 zavrnila. Zoper sklep Sklada in odločbo tožene stranke tožnik sedaj v tem sporu uveljavlja sodno varstvo na podlagi tretjega odstavka 22. člena ZJSRS.

7. Do pravic po ZJSRS, ki izhajajo iz 19. člena tega zakona, so upravičeni delavci, ki jim delovno razmerje preneha zaradi insolventnosti delodajalca (prvi odstavek 16. člena ZJSRS). V primeru izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije delavcu delovno razmerje preneha, če je v izbrisani družbi zaposlen ob njenem prenehanju (četrti odstavek 442. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP; Ur. l. RS, št. 126/2007 in nadalj.). Delavec je torej v primeru izbrisa družbe, ki je njegov delodajalec, iz sodnega registra brez likvidacije do pravic po ZJSRS upravičen le, če je v družbi zaposlen ob njenem izbrisu. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik v času izbrisa družbe B., d. o. o., iz sodnega registra, tj. 24. 1. 2014 (ali kadarkoli v času od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2014), pri njej ni bil zaposlen. Po presoji sodišča prve stopnje mu zato pravice po ZJSRS (ne glede na morebitno pravočasnost vložene zahteve) ne pripadajo in je potrebno izpodbijana sklep Sklada in odločbo tožene stranke obdržati v veljati, tožbena zahtevka pa zavrniti.

8. V pritožbi tožnik neutemeljeno nasprotuje dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ob prenehanju družbe B., d. o. o., oziroma kadarkoli v času od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2014 ni bil zaposlen pri njej. Meni, da je bilo to dejstvo pravnomočno ugotovljeno z evropskim plačilnim nalogom avstrijskega sodišča, zato je sodišče prve stopnje na to ugotovitev vezano, pa tudi sicer to izhaja iz odločbe avstrijskega sodišča. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil evropski plačilni nalog izdan že 5. 11. 2013, zato v njem sploh ni moglo biti ugotovljeno, da je bil tožnik 24. 1. 2014 (več kot dva meseca kasneje) zaposlen v družbi B., d. o. o.. Izvedbe drugega dokaza, s katerim bi tožnik dokazal obstoj delovnega razmerja pri navedeni družbi vse do njenega izbrisa iz sodnega registra 24. 1. 2014, tožnik ni predlagal. Poleg tega tožnik v pritožbi celo navaja, da je pri družbi B., d. o. o., delal od 12. 3. 2012 do 7. 9. 2012, torej sploh ne trdi, da je bil zaposlen tudi v času prenehanja te družbe 24. 1. 2014. Ker njegova morebitna zaposlitev pri družbi B., d. o. o., v času od 12. 3. 2012 do 7. 9. 2012 z vidika uspeha v konkretnem primeru, ni relevantna, pa je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje za to obdobje od ZZZS pridobiti podatke o tožnikovi zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tako pravilno pridobilo podatke o tožnikovi zaposlitvi za čas od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2014 (in ne le za čas od 18. 12. 2013 do 17. 3. 2014, kot neutemeljeno navaja pritožba), čeprav bi dejansko zadostoval zgolj podatek o tožnikovi zaposlitvi na dan 24. 1. 2014. 9. Glede na zgoraj navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek zavrne, izpodbijani sklep in odločbo pa obdrži v veljavi, saj je odločitev, da se zahteva za uveljavljanje pravic po ZJSRS zavrže kot prepozna za tožnika ugodnejša od vsebinske zavrnitve.

10. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP).