Jedro

Sodišče prve stopnje ne bi smelo na podlagi ugotovitve, da je tožnik podpisal izjavo, da je tožena stranka do njega poravnala vse obveznosti, zavrniti tožbenega zahtevka za obračun in izplačilo plače ter regresa za letni dopust, ampak bi moralo izvesti dokazni postopek v zvezi z zatrjevano napako volje pri podpisu sporne izjave. Dejstvo, ali je tožena stranka tožniku dejansko poravnala dolgovane obveznosti, je lahko kljub izjavi tožnika, resnično ali neresnično.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tč. II. in III.) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški se pridržijo za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača regres za letni dopust za leto 2009 v bruto znesku 800,00 EUR, od tega zneska obračuna in plača akontacijo dohodnine in tožniku nakaže preostali neto znesek regresa v višini 686,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. 2009 dalje do plačila, vse v roku 15 dni od izdaje sodbe in pod izvršbo (I. tč. izreka). V II. tč. izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova neizplačanih plač v obdobju od 1. 4. 2009 do 29. 7. 2009 izplačati plače in nadomestilo plače v zneskih razvidnih iz izreka sodbe sodišča prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti do plačila ter na izplačane neto zneske obračunati in izplačati vse dajatve in davščine pri DURS; in mu iz naslova regresa za letni dopust za leto 2008 plačati še ¼ regresa v znesku 157,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da na račun Delovnega sodišča v Celju povrne stroške postopka v višini 95,89 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

Zoper II. in III. točko izreka izpodbijane sodbe se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo v novo sojenje. Navaja, da je iz izpodbijane sodbe razbrati, da je bil zavrnjeni del zahtevka zavrnjen zato, ker tožnik ni izrecno v tožbenem zahtevku uveljavljal tudi razveljavitve svoje izjave z dne 29. 7. 2009, katero je pri toženi stranki podpisal pod prisilo, saj v nasprotnem primeru ne bi dobil delovnega dovoljenja in diplome. Tožnik tega ugotovitvenega zahtevka v resnici ni postavil, saj takšen zahtevek po ZPP ni dopusten niti ni pravilen (181. čl. ZPP). V primerih, kjer ima stranka na razpolago že zapadli dajatveni zahtevek ugotovitveni zahtevek ni dopusten, kar je ne le uzakonjeno, temveč tudi logično. Pritožniku toženka dolguje iz naslova plač, nadomestil plače in regresa, kar je že vse zapadlo, zato tožnik nima pravnega interesa na ugotovitvi nepristnosti izjave. Tožnik je ponudil dokaze, sodišče prve stopnje pa bi moralo (ne)pristnost pritožnikove izjave z dne 29. 7. 2009 ugotavljati v dokaznem postopku. Tudi glede tega je sicer napadena sodba sama s seboj v nasprotju, saj je sodišče ugodilo zahtevku tožnika v delu, v katerem je tožena stranka svoj dolg priznala in to kljub izjavi tožnika z dne 29. 7. 2009, katere razveljavitev naj bi po stališču sodišča prve stopnje tožnik sicer moral posebej zahtevati. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS. št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je bila odločitev o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka preuranjena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo del tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obračun in izplačilo plač in nadomestil plače v obdobju od 1. 4. 2009 do 29. 7. 2009 ter na plačilo dela regresa za letni dopust za leto 2008 iz razloga, ker je tožnik dne 29. 7. 2009 podpisal izjavo, s katero je potrdil, da ima tožena stranka do njega poravnane vse obveznosti iz delovnega razmerja, takšne izjave pa ni izpodbijal s tožbenim zahtevkom, zato je štelo, da je izjava veljavna in resnična.

Tožnik v pritožbi pravilno izpostavlja, da se ugotovitvena tožba lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve takšne tožbe (2. odstavek 181. člena ZPP). V konkretnem primeru je tožnikov dajatveni zahtevek zapadel, zato ugotovitveni zahtevek, kakršnega zahteva sodišče prve stopnje od tožnika glede na določbe ZPP niti ne bi bil dopusten.

Vsebina tožnike izjave z dne 29. 7. 2009, s katero je potrdil, da ima tožena stranka do njega poravnane vse obveznosti iz delovnega razmerja, v materialnopravnem pogledu ni takšna, da bi tožniku onemogočala uveljavljati vtoževano terjatev. Tožnik se namreč ni odpovedal terjatvam, ki jih vtožuje, ampak je zgolj potrdil dejstvo prejema izpolnitve s strani tožene stranke. Obveznost plačila dolgovanih zneskov tožene stranke tožniku z njegovo izjavo zato ni ugasnila. Dejstvo, ali je tožena stranka tožniku dejansko poravnala dolgovane obveznosti, pa je lahko, kljub njegovi izjavi, da potrjuje, da ima tožena stranka do njega poravnane vse obveznosti, resnično ali neresnično. Tožnik je trdil, da je neresnično, kar je pojasnil v svoji trditveni podlagi, za navedeno dejstvo pa je predlagal tudi dokaz z zaslišanjem priče Z.M.. Podpisana izjava v navedenem delu tako ni ovira za ugoditev tožnikovemu denarnemu zahtevku, v kolikor bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da dejstvo, ki je v njej navedeno ne drži. Ker zaradi nepravilnega materialnopravnega izhodišča sodišče prve stopnje ni izvajalo dokaznega postopka v zvezi z zatrjevano napako volje pri podpisu sporne izjave, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. tč. izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je ugotovilo, da samo ne more dopolniti postopka (355. čl. ZPP). V posledici navedenega je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka (III. tč. izreka), o katerih bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo s končno odločbo glede na dosežen uspeh strank v postopku.

V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti v cilju ugotavljanja dejstev, ki se nanašajo na sporno izjavo z dne 29. 7. 2009. Po potrebi bo izvedlo tudi druge predlagane dokaze, pri tem pa bo upoštevalo tudi preiskovalno načelo, v skladu s katerim lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo sodišče prve stopnje lahko presodilo, ali je vtoževani zahtevek utemeljen.

V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.